Odločba o razveljavitvi 27. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami

2829. Odločba o razveljavitvi 27. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami

Številka: U-I-118/09-21

Datum: 10. 6. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo A. B. C., Č., ki ga po pooblastilu njegove zakonite zastopnice D. E., F., zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 10. junija 2010

Člen 27 Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo) se razveljavi.

Pobudnik predlaga presojo ustavnosti 27. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP), ki določa rok za izdajo odločbe o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami v program vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju odločba o usmeritvi). Ker naj bi bil ta rok nerazumno dolg, naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 52. člena, prvim odstavkom 54. člena in prvim odstavkom 56. člena Ustave ter mednarodnimi akti, ki se nanašajo na varstvo pravic otrok in invalidov. Določitev šestmesečnega roka za sprejetje pravilne odločitve naj ne bi bila nujna, saj naj bi pri pristojnih organih delovale multidisciplinarne komisije, ki bi lahko nemudoma oziroma v zelo kratkem času oblikovale svoja mnenja. Protiustavnost naj bi bila izrazitejša v primerih, kot je pritožnikov, ko je treba med procesom izobraževanja izdati novo odločbo. Navaja, da je na podružnični osnovni šoli, na kateri je potekal pouk na razredni stopnji, lahko dostopal do učilnic. Za prehod na osnovno šolo, na kateri poteka pouk na predmetni stopnji, pa kot dolgotrajno bolan in težje gibalno oviran otrok potrebuje odločbo o usmeritvi, ta pa ni bila izdana niti po dvanajstih mesecih. Položaj v takšnem primeru naj bi bil povsem drugačen kot v primerih, ko se začne postopek usmerjanja otroka v starosti štiri ali pet let in odloči o tem, kje bo otrok čez leto ali dve obiskoval prvi razred osnovne šole. Meni, da ni ustavno dopustno, da so otroci s posebnimi potrebami v neenakem položaju z osebami, o katerih pravicah se odloča po splošnem predpisu, tj. po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo in nasl. - v nadaljevanju ZUP), ki za izdajo odločbe določa krajši rok. Po mnenju pobudnika bi prav odločanje o pravicah otrok s posebnimi potrebami moralo biti hitrejše. Dogajalo naj bi se, da traja postopek za izdajo odločbe o usmeritvi tudi leto ali več. Pobudnik je z isto vlogo predlagal še oceno ustavnosti ZUP in vložil ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 49/2009 z dne 11. 2. 2009 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 2339/2008 z dne 7. 1. 2009.

Državni zbor Republike Slovenije v odgovoru na pobudo meni, da je neutemeljena, in predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, da 27. člen ZUOPP ni v neskladju z Ustavo. Navaja, da se strinja z mnenjem, ki ga je o pobudi podala Vlada Republike Slovenije. Meni, da je imel zakonodajalec za odstop od sistemske ureditve v ZUP utemeljen razlog, ki naj bi bil razviden iz zakonodajnega gradiva. Zakonodajalec naj bi upošteval posebnosti upravnega odločanja o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami. Pravilno naj bi presodil, da je treba zaradi posebnega varstva, ki ga uživajo ti otroci, še posebej pazljivo in skrbno preučiti vse vidike ter otroka obravnavati celostno. Samo tako naj bi bila odločitev o usmeritvi skrbno pretehtana in podprta z utemeljenimi strokovnimi podlagami. Prehitra in površna obravnava zaradi morebitne časovne stiske pri odločanju naj bi vodila do neustrezne odločitve, kar bi imelo hude in dolgoročne posledice za otroka. Državni zbor dodaja še, da mora biti pristojnim organom prepuščeno določeno polje proste presoje in samostojnosti pri sprejemanju odločitev ter dana odgovornost za sprejete odločitve. Z izpodbijano določbo je določen samo instrukcijski oziroma najdaljši možni rok za izdajo odločbe, zato bo pristojni organ v manj zahtevnih primerih in ob upoštevanju načel upravnega postopka lahko odločil tudi prej.

Vlada meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo. Sprejeta naj bi bila, ker naj bi se v praksi izkazalo, da je instrukcijski rok iz ZUP odločno prekratek za pravilno oziroma kvalitetno usmeritev. Komisije naj bi oblikovale strokovna mnenja tudi na podlagi razgovorov in neposrednih pregledov. V večini primerov je bilo treba otroka neposredno pregledati, ker naj bi bila obstoječa dokumentacija pomanjkljiva ali pa je sploh ni bilo. Zelo pogosto naj bi o otrokovi usmeritvi podalo mnenje sedem članov komisije. Ker opravljajo člani komisije svoje delo pogodbeno, komisije zasedajo zunaj rednega delovnega časa njihovih članov in po dogovoru. Oblikovano strokovno mnenje naj bi se vročilo staršem v pripombe. Te naj bi obravnavala komisija, dopolnjeno mnenje pa naj bi se ponovno vročilo staršem. Na podlagi dopolnjenega ali dodatno obrazloženega mnenja naj bi se šele izdala odločba o usmeritvi. Tudi komisija druge stopnje naj bi pogosto opravljala razgovore s starši in otroki ter otroke neposredno pregledala. Vlada meni, da je iz 32. člena Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/03 in nasl.), ki določa, o čem mora komisija podati svoje mnenje, oziroma iz sestavin strokovnega mnenja razvidno, da komisija otroka obravnava celostno, za kar potrebuje več časa. Nekvalitetna obravnava, ki bi imela za posledico napačno ali neprimerno usmeritev, bi bila v škodo otroka in bi kršila njegove pravice. Vlada navaja, da ZUP tudi za vodenje posebnih ugotovitvenih postopkov dopušča posebno določitev instrukcijskih rokov, če je to potrebno zaradi posebnosti posameznega upravnega področja. Tudi v 259.a členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZPIZ-1) je določen šestmesečni rok za ugotovitev pravic iz invalidskega zavarovanja, če je treba odločiti na podlagi izvedenskega mnenja. Določen rok je po mnenju Vlade izključno v korist invalidov, saj hitrost vodenja upravnega postopka ni merilo za odločanje. To naj bi izhajalo že iz 14. člena ZUP, po katerem je načelo ekonomičnosti podrejeno drugim načelom upravnega postopka. Vlada poudarja, da je upravno odločanje o usmeritvi strokovno zahtevno in odgovorno.