Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS)

1192. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS)

Na podlagi 3. točke 379. člena ustave Socialistične republike Slovenije izdaja Predsedstvo Socialistične republike Slovenije

UKAZ
o razglasitvi zakona o izvrševanju kazenskih sankcij

Razglaša se zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, ki ga je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije na seji Zbora združenega dela dne 19, julija 1978, na seji Zbora občin dne 19. julija 1978 in na seji Družbenopolitičnega zbora dne 17. julija 1978

Št. 0100-7/78

Ljubljana, dne 25. julija 1978.

Predsedstvo
Socialistične republike Slovenije
Predsednik
Sergej Kraigher l.r.

ZAKON
o izvrševanju kazenskih sankcij

SKUPNE DOLOČBE

1. člen

(1)

Po tem zakonu se izvršujejo kazenske sankcije (kazni, pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, varnostni in vzgojni ukrepi) ter drugi ukrepi, ki jih je izreklo sodišče v kazenskem postopku.

(2)

Po določbah tega zakona se izvršujejo tudi denarna kazen in varstveni ukrepi, izrečeni v postopku za gospodarske prestopke, kazni, varstveni in vzgojni ukrepi, izrečeni v postopku o prekrških ali v kakšnem drugem postopku, če ni v posebnem zakonu drugače določeno.

2. člen

(1)

Kazenska sankcija se izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna, in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire.

(2)

Samo izjemoma, kadar to zakon posebej določa, se sme začeti posamezna sankcija izvrševati, še preden postane pravnomočna odločba, s katero je izrečena.

3. člen

(1)

Če sodišče ali organ za postopek o prekrških, ki sta izdala odločbo na prvi stopnji, nista sama pristojna za njeno izvršitev, morata poslati overjen prepis odločbe s potrdilom o izvršljivosti pristojnemu sodišču oziroma organu za postopek o prekrških v osmih dneh od dneva, ko postane odločba izvršljiva, oziroma v osmih dneh od dneva, ko jo prejmeta od sodišča višje stopnje oziroma od organa za postopek o prekrških na drugi stopnji.

(2)

Izvršitev kazenske sankcije se sme odložiti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa zakon.

4. člen

Tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev, razen stroškov za izvršitev denarne kazni in tistih stroškov, ki so posebej navedeni v tem zakonu.

5. člen

(1)

Republiški sekretariat za pravosodje, organizacijo uprave in proračun spremlja in proučuje sistem izvrševanja kazenskih sankcij, daje predloge za njegovo izboljšanje ter zbira in obdeluje statistične podatke o izvrševanju teh sankcij.

(2)

Da bi se izboljšali ukrepi v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, sodelujejo Republiški sekretariat za pravosodje, organizacijo uprave in proračun in drugi organi, ki so pristojni za izvrševanje kazenskih sankcij, z znanstvenimi organizacijami, strokovnimi društvi in drugimi zainteresiranimi organi, organizacijami ter skupnostmi.

(3)

Republiški sekretar za pravosodje, organizacijo uprave in proračun ustanovi svet za spremljanje izvrševanja kazenskih sankcij. Ta svet:

-

proučuje vprašanja, ki se nanašajo na izvrševanje kazenskih sankcij, na izvrševanje tega zakona in drugih predpisov s tega področja;

-

proučuje položaj obsojencev v zvezi z uresničevanjem pravic, ki izvirajo iz njihovega dela v kazenskih poboljševalnih zavodih;

-

obravnava pogoje gospodarjenja gospodarskih enot kazenskih poboljševalnih zavodov in prevzgojnih domov ter daje stališča in mnenja o razpolaganju s sredstvi. ki jih ustvarijo.

(4)

Člane sveta iz prejšnjega odstavka republiški sekretar za pravosodje, organizacijo uprave in proračun imenuje izmed predstavnikov pravosodnih organov, znanstvenih organizacij in drugih organov, strokovnih društev in organizacij, ki se ukvarjajo z vprašanji kriminalitete.

6. člen

(1)

Državni organi, organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije ter skupnosti, ki opravljajo v svojem delovnem področju dejavnosti, pomembne tudi za izvrševanje posameznih kazenskih sankcij, morajo sodelovati z organi, ki so pristojni za izvrševanje teh sankcij.

(2)

Organi, ki so pristojni za izvrševanje kazenskih sankcij, sodelujejo tudi z družbenopolitičnimi in drugimi družbenimi organizacijami ter društvi, ki se ukvarjajo s problematiko na tem področju.

7. člen

Za vloge, uradna dejanja in odločbe v zvezi z izvrševanjem tega zakona se ne plačujejo takse.

8. člen

(1)

Odločbe, izdane na podlagi tega zakona, se izdajo v upravnem postopku, razen če v tem zakonu ni drugače določeno.

(2)

Zoper upravni akt, izdan na podlagi tega zakona, ni mogoč upravni spor.

Prvi del

IZVRŠEVANJE KAZNI

A. Izvrševanje kazni zapora

I. poglavje

SPLOŠNE DOLOČBE

9. člen

(1)

Kazni zapora in mladoletniškega zapora ter kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku, se izvršujejo v kazenskih poboljševalnih zavodih.

(2)

Da se doseže namen izvršitve kazni zapora, se uporabljajo primerni vzgojni in prevzgojni ukrepi.

10. člen

(1)

Obsojenci, ki so zmožni za delo, morajo delati in jim je treba delo omogočiti.

(2)

Namen dela obsojencev je, da si pridobijo, ohranijo ali povečajo strokovno znanje, delovne navade in oblikujejo pravilni odnos do dela, da bi se po prestani kazni lažje vključili v življenje na prostosti.

(3)

Delo za obsojence mora biti organizirano po sodobnih tehnoloških in drugih postopkih, v kakršnih se enaka dela opravljajo v organizacijah združenega dela.

(4)

Obsojenci imajo pravico do plačila za opravljeno delo po določbah tega zakona.

(5)

Gospodarska korist, ki naj bo dosežena z delom obsojencev, ne sme biti v škodo prevzgojnemu namenu kazni.

11. člen

(1)

Obsojencem je treba omogočiti v skladu z njihovimi nagnjenji in možnostmi kazenskega poboljševalnega zavoda, da med prestajanjem kazni pridobijo znanje, zlasti pa, da dokončajo osnovnošolsko obveznost in si pridobijo poklic.

(2)

Obsojencem je treba zagotoviti pogoje za kulturno-prosvetno dejavnost, telesno vzgojo, spremljanje dogajanj doma in v svetu ter za druge aktivnosti, ki so koristne za njihovo telesno in duševno zdravje.

12. člen

(1)

Obsojenci neposredno ali prek sveta obsojencev sodelujejo pri organiziranju in izvajanju posameznih dejavnosti in del skupnega pomena, kot so: proizvodnja, izobraževanje, kulturno-prosvetno delo in šport, prehrana, vzdrževanje reda in snage.

(2)

Število članov sveta obsojencev ter način in oblike sodelovanja iz prejšnjega odstavka se določijo s predpisi, izdanimi na podlagi tega zakona.

(3)

Svet obsojencev določi v soglasju z upravnikom zavoda izmed svojih članov predstavnika, ki prisostvuje sejam sveta kazenskega poboljševalnega zavoda iz 29. člena tega zakona.

13. člen

(1)

Obsojencem se med prestajanjem kazni zapora zagotavljajo pravice, ki so določene s kazenskim zakonom Socialistične republike Slovenije, s tem zakonom in drugimi predpisi.

(2)

Obsojencem se dajejo za dobro obnašanje, za uspeh pri delu, izobraževanju ter prevzgoji ugodnosti, določene s tem zakonom in drugimi predpisi.

14. člen

(1)

V kazenskih poboljševalnih zavodih v Socialistični republiki Sloveniji prestajajo kazen zapora:

1.

obsojenci, ki imajo v času klicanja na prestajanje kazni zapora stalno prebivališče na območju Socialistične republike Slovenije.

2.

obsojenci, ki imajo v času klicanja na prestajanje kazni zapora začasno prebivališče na območju Socialistične republike Slovenije in so obsojeni na kazen zapora do treh mesecev,

3.

obsojenci, ki so bili na podlagi tiralice prijeti na območju Socialistične republike Slovenije, če so obsojeni na kazen zapora do treh mesecev.

Izjemoma lahko iz upravičenih razlogov v posameznih primerih obsojenci prestajajo kazen zapora v kazenskih poboljševalnih zavodih na območju Socialistične republike Slovenije ne glede na pogoje iz prejšnjega odstavka. O tem odloča republiški sekretar za pravosodje, organizacijo uprave in proračun

15. člen

Sredstva za izvrševanje kazni zapora in mladoletniškega zapora ter kazni zapora, izrečene v postopku o prekršku, zagotavlja Socialistična republika Slovenija v svojem proračunu.

II. poglavje

KAZENSKI POBOLJŠEVALNI ZAVODI

1. Vrste kazenskih poboljševalnih zavodov

16. člen

(1)

Kazenski poboljševalni zavodi so republiški upravni organi v sestavu Republiškega sekretariata za pravosodje, organizacijo uprave in proračun.

(2)

Kazenski poboljševalni zavodi so kazenski poboljševalni domovi in zapori.

17. člen

(1)

Kazenski poboljševalni domovi so zaprti, polodprti in odprti kazenski poboljševalni domovi.

(2)

Pri zaprtem kazenskem poboljševalnem domu so lahko polodprti in odprti oddelki ter oddelki za mlajše polnoletnike.

18. člen

Obsojenci, ki so obsojeni na kazen zapora, daljšo od enega leta, prestajajo kazen praviloma v kazenskih poboljševalnih domovih.

19. člen

(1)

Zapori so zaprti kazenski poboljševalni zavodi, v katerih se prestaja pripor, kazen zapora do enega leta in kazen zapora, izrečena v postopku o prekršku.

(2)

Izjemoma lahko prestajajo v zaporih kazen tudi obsojenci z daljšo kaznijo zapora, če so dani pogoji za izvajanje ustreznega prevzgojnega programa.

(3)

V zaporih so med seboj ločeni priporniki, obsojenci in osebe, kaznovane za prekršek. Mladoletne osebe morajo biti ločene od polnoletnih, prav tako tudi moški od žensk.

(4)

Pri zaporih so lahko polodprti in odprti oddelki.

20. člen

(1)

Kazenski poboljševalni zavodi se ustanavljajo z zakonom.

(2)

Zapor se ustanovi na sedežu temeljnega sodišča za območje enega ali več temeljnih sodišč.

(3)

Če je zapor ustanovljen za območje več temeljnih sodišč, se lahko na območju temeljnih sodišč, kjer ni zapora, ustanovi oddelek zapora.

21. člen

V Socialistični republiki Sloveniji so naslednji kazenski poboljševalni zavodi:

1.

Kazenski poboljševalni dom Dob pri Mirni,

2.

Kazenski poboljševalni dom Ig pri Ljubljani,

3.

Odprti kazenski poboljševalni dom Rogoza- Maribor,

4.

Kazenski poboljševalni dom za mladoletnike v Celju,

5.

Zapori v Celju za območje temeljnega sodišča v Celju,

6.

Zapori v Kopru za območje temeljnih sodišč v Kopru in Novi Gorici,

7.

Zapori v Ljubljani za območje temeljnih sodišč v Kranju, Ljubljani in Novem mestu,

8.

Zapori v Mariboru za območje temeljnih sodišč v Mariboru in Murski Soboti.

22. člen

(1)

Obsojenci se pošiljajo v kazenske poboljševalne zavode po navodilu o pošiljanju in razporejanju obsojencev, ki ga predpiše republiški sekretar za pravosodje, organizacijo uprave in proračun.

(2)

Obsojenci, ki so osebnostno urejeni in za katere se da utemeljeno pričakovati, da bo prestajanje kazni v odprtem kazenskem poboljševalnem domu ali oddelku ugodno vplivalo na njihovo prevzgojo, se lahko takoj pošljejo na prestajanje kazni zapora v odprti kazenski poboljševalni dom ali odprti oddelek.

23. člen

(1)

Obsojenci, ki prestajajo kazen v zaprtem kazenskem poboljševalnem zavodu, se glede na dosežen uspeh prevzgoje premestijo v polodprte oziroma odprte kazenske poboljševalne zavode ali oddelke.

(2)

Obsojenci, ki zlorabijo ugodnost odprtega ali polodprtega kazenskega poboljševalnega zavoda, se premestijo v zaprt zavod.

(3)

O premestitvi iz prvega in drugega odstavka tega člena v okviru istega kazenskega poboljševalnega zavoda odloča potem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, upravnik zavoda, o premestitvi iz enega kazenskega poboljševalnega zavoda v drugega pa republiški sekretar za pravosodje, organizacijo uprave in proračun.

(4)

Postopek za premestitev se začne na prošnjo obsojenca ali po uradni dolžnosti.

24. člen

Kazenski poboljševalni zavod vodi upravnik, ki je za svoje delo odgovoren republiškemu sekretarju za pravosodje, organizacijo uprave in proračun.

25. člen

Kazenski poboljševalni zavod ima hišni red, v katerem je v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi natančneje določeno življenje in delo obsojencev v zavodu.

Hišni red predpiše upravnik zavoda v soglasju z republiškim sekretarjem za pravosodje, organizacijo uprave in proračun.

26. člen

(1)

Kazenski poboljševalni zavodi morajo pri svojem delu z obsojenci upoštevati enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije v skladu z ustavo in s tem zakonom.

(2)

Delavci kazenskih poboljševalnih zavodov uporabljajo pri svojem delu slovenski jezik.

(3)

Kazenski poboljševalni zavodi na območjih, na katerih je z zakonom ali statutom občine določena enakopravnost italijanskega oziroma madžarskega jezika, morajo z obsojenci, ki uporabljajo madžarski oziroma italijanski jezik, postopati v italijanskem oziroma madžarskem jeziku.

(4)

Vsak obsojenec ima pravico uporabljati svoj jezik in pisavo. Obsojencu, ki ne uporablja slovenskega jezika in pisave, mora kazenski poboljševalni zavod zagotoviti, da se z njim postopa preko tolmača, če delavec kazenskega poboljševalnega zavoda ne zna jezika, ki ga uporablja obsojenec.

27. člen

(1)

Ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi morajo biti dostopni obsojencem med prestajanjem kazni.

(2)

Obsojencem, ki ne uporabljajo slovenskega jezika in pisave, mora kazenski poboljševalni zavod zagotoviti, da se seznanijo z vsebino tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi prek tolmačev.

28. člen

Kazenski poboljševalni zavodi so dolžni zagotoviti brezplačno pravno pomoč obsojencem za varstvo njihovih pravic, določenih v tem zakonu in v predpisih, izdanih na njegovi podlagi.

2. Svet kazenskega poboljševalnega zavoda

29. člen

(1)

V kazenskih poboljševalnih zavodih se ustanovi svet kazenskega poboljševalnega zavoda.

(2)

Svet opravlja zlasti naslednje naloge:

-

razpravlja in daje mnenja o vprašanjih vzgoje, prevzgoje. izobraževanja in postopka z obsojenci;

-

daje mnenja in predloge k hišnemu redu;

-

obravnava vprašanja dela obsojencev kot sredstva in metode za njihovo prevzgojo;

-

preučuje in spremlja pomoč odpuščenim obsojencem in pri tem sodeluje z organizacijami združenega dela, drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi;

-

obravnava poročila upravnika o pritožbah obsojencev po 75. členu tega zakona;

-

opravlja druge naloge, ki jih določa ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi.

(3)

Svet lahko iz razlogov varovanja tajnosti določenih podatkov in zaradi varnosti ter zavarovanja kazenskih poboljševalnih zavodov sklene, da bo posamezna vprašanja obravnaval brez navzočnosti predstavnika obsojencev.

30. člen

Člane in predsednika sveta posameznega kazenskega poboljševalnega zavoda imenuje Izvršni svet Skupščine SR Slovenije iz vrst predstavnikov družbenopolitičnih skupnosti, družbenopolitičnih organizacij, pravosodnih organov, upravnih organov, organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva, zaposlovanja ter drugih ustreznih družbenih strokovnih organizacij.

3. Nadzorstvo nad kazenskimi poboljševalnimi zavodi

31. člen

(1)

Nadzorstvo nad izvrševanjem kazni zapora v kazenskih poboljševalnih zavodih opravlja Republiški sekretariat za pravosodje, organizacijo uprave in proračun.

(2)

Nadzorstvo glede zakonitega in pravilnega ravnanja z obsojenci opravlja Republiški sekretariat za pravosodje, organizacijo uprave in proračun in predsednik temeljnega sodišča, na čigar območju je kazenski poboljševalni zavod oziroma njegov oddelek. Pri izvrševanju nadzorstva se pooblaščena uradna oseba Republiškega sekretariata za pravosodje, organizacijo uprave in proračun oziroma predsednik temeljnega sodišča seznani pri obsojencih o ravnanju z njimi ter izvajanju njihovih pravic brez navzočnosti delavcev kazenskega poboljševalnega zavoda.

(3)

Nadzorstvo nad izobraževanjem obsojencev v kazenskih poboljševalnih zavodih opravlja Zavod Socialistične republike Slovenije za šolstvo.

III. poglavje

IZVRŠEVANJE KAZNI ZAPORA

1. Klicanje obsojencev na prestajanje kazni

32. člen

(1)

Obsojenca, ki je na prostosti, pokliče na prestajanje kazni zapora enota temeljnega sodišča, na območju katere ima obsojenec stalno oziroma začasno prebivališče, takoj, najpozneje pa v osmih dneh po prejemu izvršljive odločbe.

(2)

Obsojenca, ki je v priporu, pošlje na prestajanje kazni zapora enota temeljnega sodišča, na območju katere ,je zapor oziroma oddelek zapora, v katerem je obsojenec v priporu.

(3)

Temeljno sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, ukrene, kar je treba, da se najde obsojenec, ki je neznanega bivališča ali obsojenec, ki je bil obsojen v odsotnosti.

33. člen

Če je bil poklican na prestajanje kazni obsojenec, ki preživlja mladoletne otroke ali osebe, ki niso zmožne skrbeti zase, obvesti sodišče iz prejšnjega člena o pozivu za nastop kazni hkrati tudi pristojno občinsko skupnost socialnega skrbstva, v kateri ima obsojenec stalno ali začasno prebivališče.

34. člen

(1)

V pozivu za nastop kazni zapora se določi dan, ko mora obsojenec nastopiti kazen, in kazenski poboljševalni zavod, v katerem mora nastopiti kazen. Dan nastopa kazni v kazenskem poboljševalnem zavodu mora biti določen tako, da ostane obsojencu do nastopa najmanj osem dni, vendar ne več kot en mesec.

(2)

Če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni, obvesti kazenski poboljševalni zavod o tem sodišče, ki ga je pozvalo na nastop kazni, da odredi privedbo. Če privedba ne uspe, odredi sodišče tiralico.

(3)

Začetek prestajanja kazni se šteje od dneva zglasitve, v primerih iz prejšnjega odstavka pa od dneva, ko je obsojenec priveden v zavod.

35. člen

(1)

Obsojenec ima pravico do brezplačne vozovnice, če so mu potrebna za nastop kazni medkrajevna prevozna sredstva.

(2)

Stroške prisilnega privoda na prestajanje kazni plača obsojenec. Odločbo o plačilu stroškov prisilnega privoda izda upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda.

36. člen

(1)

Zahtevo za oddajo v kazenski poboljševalni zavod pred pravnomočnostjo sodbe (osmi odstavek 353. člena zakona o kazenskem postopku) da obdolženec pismeno ali ustno na zapisnik pri sodišču, ki je izreklo sodbo.

(2)

Obdolženec, ki se odda v kazenski poboljševalni zavod po določbi prejšnjega odstavka, je glede pravic in dolžnosti, določenih v tem zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisov, izenačen z drugimi obsojenci. Pred odločitvijo o zahtevi ga mora sodišče o tem poučiti. Pouk se vnese v zapisnik.

(3)

Če sodišče ugodi zahtevi obdolženca, pošlje odločbo o tem in en izvod sodbe prve stopnje enoti temeljnega sodišča, pristojni za izvršitev.

37. člen

(1)

Obsojencu, ki je na prostosti, se sme na njegovo prošnjo ali z njegovo privolitvijo na prošnjo ožjih družinskih članov ali na predlog pristojne občinske skupnosti socialnega skrbstva odložiti izvršitev kazni zapora:

1.

če zaradi hujše bolezni ni zmožen nastopiti kazni;

2.

če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč;

3.

če mu je potrebna odložitev, da bi lahko opravil ali dokončal neodložljiva poljska ali sezonska dela ali dela, ki jih je povzročila naravna nesreča ali kakšna druga nesreča, pa v svoji družini nima za delo drugih sposobnih članov;

4.

če mora opraviti določeno delo, ki ga je začel in bi nastala občutnejša škoda, če ga ne bi opravil;

5.

če mu je potrebna odložitev, da konča šolo ali opravi izpit, za katerega se je pripravljal;

6.

če mu je potrebna odložitev, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, o čemer da mnenje občinska skupnost socialnega skrbstva, na območju katere prebivajo obsojenčevi otroci;

7.

če so skupaj z njim obsojeni njegov zakonec ali drugi člani skupnega gospodinjstva, ali ti že prestajajo kazen in bi bilo ogroženo preživljanje starih, bolnih ali mladoletnih družinskih članov, če bi vsi obsojeni hkrati prestajali kazen zapora;

8.

če ima obsojenka otroka, ki še ni star eno leto, ali če je obsojenka noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti in zahtevajo posebni zdravstveni, socialni in drugi razlogi, da sama skrbi zanj.

(2)

Z ožjimi družinskimi člani so mišljeni po tem zakonu: zakonec, otroci, starši, bratje in sestre, posvojitelji, posvojenci, skrbniki ter oseba, s katero je obsojenec živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti.

(3)

Izvršitev kazni se v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena lahko odloži, dokler traja bolezen, v primerih iz 2. do 4. točke največ za tri mesece, v primeru iz 5. točke največ za šest mesecev, v primeru iz 6. točke največ za dva meseca, v primeru iz 7. točke največ za šest mesecev, v primeru iz 8. točke pa dokler otrok ne dopolni enega leta oziroma dveh let starosti. V primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena je obsojenec dolžan vsak mesec predložiti sodišču zdravniško potrdilo o nezmožnosti za prestajanje kazni.

(4)

Izvršitev kazni iz razloga po 1. točki prvega odstavka tega člena se lahko odloži tudi po uradni dolžnosti.

38. člen

(1)

Prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora je treba vložiti v treh dneh po prejemu poziva za nastop kazni. Če nastane razlog za odložitev pozneje, lahko vloži obsojenec prošnjo do dneva, ko bi se moral zglasiti na prestajanju kazni,

(2)

Prošnji je treba priložiti tudi dokaze, ki opravičujejo odložitev.

(3)

O prošnji za odložitev izvršitve kazni odloča predsednik pristojnega temeljnega sodišča ali sodnik, ki ga on pooblasti. Odločbo je treba izdati v osmih dneh od prejema prošnje. Preden se izda odločbo, lahko temeljno sodišče s potrebnimi preverjanji ugotovi dejstva, ki jih prosilec navaja v prošnji. Do izdaje odločbe o prošnji se začetek prestajanja kazni odloži.

(4)

Če sodišče ugodi prošnji za odložitev izvršitve kazni, pošlje en izvod odločbe kazenskemu poboljševalnemu zavodu, v katerem bi moral obsojenec nastopiti prestajanje kazni.

39. člen

Zoper odločbo, izdano na podlagi tretjega odstavka prejšnjega člena, je dovoljena pritožba na predsednika pristojnega višjega sodišča v roku treh dni. Pritožba odloži izvršitev kazni. Predsednik višjega sodišča je dolžan izdati odločbo o pritožbi v treh dneh od dneva prejema pritožbe.

40. člen

(1)

Kdor je medtem, ko služi vojaški rok ali ko je na vojaških vajah, obsojen na zapor do šestih mesecev za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je nastopil vojaški rok ali odšel na vojaške vaje, se mu po uradni dolžnosti odloži začetek izvrševanja kazni, dokler ne odsluži vojaškega roka oziroma ne konča vojaških vaj.

(2)

.Izvršitev kazni se odloži tistemu, ki je na zapor do dveh let ali na mladoletniški zapor do dveh let za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je nastopil vojaški rok, če mu do odslužitve vojaškega roka ne ostaja več kot šest mesecev.

(3)

Prestajanje kazni zapora oseb ki po obsodbi ne izgubijo statusa vojaške osebe, se izvršuje po zakonu o vojaških sodiščih.

41. člen

(1)

Kadar zahteva pristojni javni tožilec na podlagi pooblastila, ki mu ga daje zakon, odložitev izvršitve kazni zapora, pristojna enota temeljnega sodišča obsojenca ne kliče na prestajanje kazni; če ga je že poklicala, pa še ni pretekel rok, v katerem bi se moral zglasiti v kazenskem poboljševalnem zavodu, izda predsednik pristojnega temeljnega sodišča odločbo o odložitvi izvršitve kazni. Zoper to odločbo ni pritožbe.

(2)

Odložitev izvršitve kazni traja v takem primeru, dokler ne sporoči javni tožilec pristojnemu temeljnemu sodišču, da lahko začne z izvrševanjem kazni oziroma dokler ni izdana nova sodna odločba.

42. člen

(1)

Pristojna enota temeljnega sodišča mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali ni nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Če ugotovi, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti zaradi zastaranja, izda sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, sklep, s katerim ugotovi zastaranje izvršitve kazni.

(2)

Če se ugotovi, da se izrečena kazen ne more izvršiti zaradi smrti obsojenca, izda sodnik iz prejšnjega odstavka o tem sklep.

(3)

Če nastane dvom o dovoljenosti izvršbe, pošlje sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, vse spise sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji (136. člen zakona o kazenskem postopku).

2. Sprejem obsojencev v kazenski poboljševalni zavod

43. člen

(1)

Ko pride obsojenec na podlagi poziva pristojnega sodišča v kazenski poboljševalni zavod, je treba ugotoviti njegovo istovetnost, ga fotografirati in mu vzeti prstne odtise.

(2)

Ob sprejemu v zavod je treba obsojenca seznaniti s hišnim redom, s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima med prestajanjem kazni, z načinom uveljavljanja njegovih pravic in z disciplinskimi kaznimi, ki se lahko izrečejo zoper njega ter z ugodnostmi, ki jih je lahko deležen.

44. člen

(1)

Obsojenec se ob prihodu na prestajanje kazni namesti v sprejemni oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda. V sprejemnem oddelku se spoznava njegova osebnost, zdravstveno stanje, delovne sposobnosti in druge lastnosti, pomembne za vzgojo in prevzgojo obsojenca ter njegovo pravilno razvrstitev.

(2)

V sprejemnem oddelku ostane obsojenec največ trideset dni.

(3)

Za preučitev osebnosti po prvem odstavku tega člena se posamezni obsojenci lahko pošljejo v specializirane organizacije, kjer lahko ostanejo največ tri mesece.

IV. poglavje

POLOŽAJ OBSOJENCEV

1. Prostori in prehrana

45. člen

(1)

Obsojenci prebivajo v dnevnih prostorih in praviloma v skupnih spalnicah.

(2)

Prostori, v katerih prebivajo obsojenci, morajo ustrezati zdravstvenim, prostorskim, higienskim in vzgojnim zahtevam.

46. člen

Obsojenci dobivajo hrano, ki zadošča za ohranitev njihovega zdravja in popolne telesne sposobnosti.

2. Delo in nagrajevanje

47. člen

(1)

Obsojenec se razporedi na delo v skladu s potrebami njegove prevzgoje in možnosti kazenskega poboljševalnega zavoda.

(2)

Pri pripravi prevzgojnega programa iz 84. člena tega zakona se glede dela obsojenca upoštevajo njegove telesne in duševne sposobnosti ter njegove želje v okviru možnosti kazenskega poboljševalnega zavoda.

48. člen

Poleg pravic, določenih v 30. členu kazenskega zakona Socialistične republike Slovenije, imajo obsojenci, ki delajo, v skladu z zakonom o delovnih razmerjih še pravico do odmora med delom in do varstva materinstva, mladine in invalidnih oseb ter pravice delavcev, ki skrbijo za otroke

49. člen

(1)

Izven rednega delovnega časa je dovoljeno obsojence zaposliti največ dve uri na dan z deli, ki so potrebna, da se ohranijo snaga in omogoča normalno življenje v kazenskem poboljševalnem zavodu.

(2)

Za obsojence, ki obiskujejo osnovno šolo ali se poklicno izobražujejo, lahko upravnik zavoda skrajša delovni čas.

50. člen

(1)

Obsojenci praviloma delajo v gospodarskih enotah kazenskega poboljševalnega zavoda.

(2)

Obsojenci lahko delajo tudi zunaj zavoda pri organizacijah združenega dela, drugih družbenih pravnih osebah in delovnih ljudeh, ki z osebnim delom samostojno opravljajo poklicno dejavnost.

(3)

O delu obsojencev zunaj zavoda odloča upravnik zavoda, pri čemer upošteva razloge varnosti in izvedbo prevzgojnega programa.

51. člen

Obsojencu, ki mu je izrečena kazen zapora do šestih mesecev za kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno v zvezi z njegovim poklicem, dejavnostjo ali dolžnostjo, lahko republiški sekretar za pravosodje, organizacijo, uprave in proračun dovoli, da med prestajanjem kazni nadaljuje z delom v organizaciji združenega dela ali v drugi družbeni pravni osebi, pri kateri je v delovnem razmerju, če se s tem strinja delavski svet oziroma njemu po položaju in funkciji ustrezen organ upravljanja. Ta čas se obsojencu ne šteje v delovno dobo.

52. člen

(1)

O delu obsojencev zunaj zavoda sklene kazenski poboljševalni zavod pogodbo, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne pravice in obveznosti.

(2)

Glede plačila za delo zunaj zavoda veljajo določbe 53. člena tega zakona.

53. člen

(1)

Obsojenci imajo pravico do plačila za opravljeno delo, ki znaša eno četrtino povprečnega osebnega dohodka delavcev za enakovrstno delo v organizacijah združenega dela, če dosegajo pri delu povprečni uspeh.

(2)

Obsojenec, ki dosega pri delu nadpovprečne uspehe, ima pravico do povečanega plačila v skladu z merili o nagrajevanju obsojencev.

(3)

Obsojencu, ki ne dosega povprečnega uspeha pri delu, se plačilo za delo lahko zmanjša do ene p-tine plačila iz prvega odstavka tega člena.

(4)

Obsojenci, ki se poklicno izobražujejo, dobivajo nagrado, ki znaša največ 50 % in najmanj 25 % povprečne nagrade, ki jo plačujejo organizacije združenega dela iste panoge na območju občine, v kateri je kazenski poboljševalni zavod.

(5)

Za delo, ki je daljše od rednega delovnega časa, imajo obsojenci pravico do plačila, povečanega za 50 % od tistega, ki ga obsojenec dosega v rednem delovnem času.

(6)

Iz plačila obsojencem se ne plačujejo nikakršni prispevki.

(7)

Za povprečni osebni dohodek po prvem odstavku tega člena se šteje povprečni neto osebni dohodek delavcev, ki ga ugotovi in objavi Zavod Socialistične republike Slovenije za statistiko.

54. člen

(1)

Zavod, kjer obsojenec prestaja kazen, mora eno petino plačila za delo, ki ga prejme obsojenec, hraniti kot njegov obvezni prihranek.

(2)

Upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda lahko dovoli obsojencu, da pošlje določen znesek iz obveznega prihranka svoji družini, če je v težkih materialnih razmerah.

55. člen

(1)

Obsojenec, ki zboli v kazenskem poboljševalnem zavodu, ima tisti čas, ko zaradi bolezni ne dela, pravico do polovice povprečnega mesečnega plačila, ki ga je dobival za delo v rednem delovnem času v zadnjih šestih mesecih na prestajanju kazni; če je delal manj kot šest mesecev pa polovico povprečnega mesečnega plačila za čas, kolikor je delal.

(2)

Obsojenec, ki si je sam naklepoma povzročil delovno nezmožnost, nima pravice do plačila iz prejšnjega odstavka.

(3)

Med letnim počitkom dobiva obsojenec nadomestilo enako povprečnemu plačilu, ki ga je dobival za delo v rednem delovnem času v zadnjih šestih mesecih oziroma v času, kolikor je delal, če je delal manj kot šest mesecev.

56. člen

(1)

Obsojencem mora biti omogočeno, da prebivajo vsak dan najmanj dve uri na svežem zraku.

(2)

Obsojenci, ki so med prestajanjem kazni zapora delali nad šest mesecev, vštevši tudi odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodbe pri delu, imajo pravico do nepretrganega počitka najmanj osemnajst in največ trideset delovnih dni v enem letu.

(3)

Upravnik kazenskega poboljševalnega zavoda lahko obsojencu dovoli, da izrabi letni počitek v dveh delih, pri čemer mora en del počitka trajati brez presledka najmanj dvanajst delovnih dni.

(4)

Obsojenci preživljajo svoj letni počitek v posebnih prostorih zavoda, kjer jim zavod omogoča v mejah hišnega reda posebne olajšave in ugodnosti.

57. člen

Predpisi o varstvenih ukrepih pri delu se uporabljajo tudi za delo obsojencev.

3. Zdravstveno varstvo in invalidsko zavarovanje

58. člen

(1)

Obsojenci imajo med prestajanjem kazni zapora pravico do brezplačnega zdravstvenega varstva. Med prestajanjem kazni zapora sta obsojencem zagotovljeni zdravniška pomoč in zdravljenje.

(2)

Obsojenkam, ki so noseče ali ki so rodile med prestajanjem kazni zapora, je zagotovljena ustrezna zdravniška nega in pogoji za nego otroka. Otrok sme ostati pri materi na njeno zahtevo do dopolnjenega prvega leta starosti, potem pa se odda v sporazumu z materjo otrokovemu očetu ali sorodnikom. Če to ni mogoče ali ni v otrokovo korist, stori pristojna občinska skupnost socialnega skrbstva potrebne ukrepe za varstvo in vzgojo otroka v skladu z določbami zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

(3)

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sme otrok ostati pri materi do dopolnjenega drugega leta starosti, če bo mati v tem času prestala kazen ali če to zahtevajo posebni zdravstveni, socialni in drugi razlogi. O tem odloči republiški sekretar za pravosodje, organizacijo uprave in proračun.

59. člen

(1)

Obsojenci so na prestajanju kazni zapora zavarovani za invalidnost in telesno okvaro, ki sta posledica poklicne bolezni ali nesreče pri delu, pri poklicnem izobraževanju ali pri opravljanju dovoljenih dejavnosti.

(2)

Obsojenci so med prestajanjem kazni zavarovani tudi za primer invalidnosti, ki je posledica nesreče izven dela, nastale, zaradi višje sile.

(3)

Kaj se šteje za nesrečo pri delu ali za poklicno bolezen, se ugotavlja po statutu skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

60. člen

(1)

Šteje se, da je obsojenec na delu:

-

ko opravlja določeno delo v rednem ali podaljšanem delovnem času;

-

ko opravlja delo pri praktičnem pouku v kazenskem poboljševalnem zavodu ali zunaj zavoda;

-

ko opravlja določeno delo v okviru predpisanih dolžnosti pri vzdrževanju reda in snage v zavodu.

(2)

Dovoljene dejavnosti v zavodu so tiste, ki se izvajajo po prevzgojnem programu obsojencev (športne, kulturne, prosvetne in podobne dejavnosti).

61. člen

Pravice iz invalidskega zavarovanja po tem zakonu so:

-

pravica do invalidske pokojnine in pravica do poklicne rehabilitacije in zaposlitve, z ustreznimi denarnimi nadomestili - za primer zmanjšane ali izgubljene delovne zmožnosti (invalidnost);

-

pravica do denarnega nadomestila - za primer telesne okvare;

-

pravica do družinske pokojnine - za primer smrti zavarovanega obsojenca.

62. člen

Poklicna rehabilitacija se izvaja v okviru možnosti v kazenskih poboljševalnih zavodih, z dovoljenjem republiškega sekretarja za pravosodje, organizacijo uprave in proračun pa tudi v specializiranih zavodih za rehabilitacijo.

63. člen

Če s tem zakonom ni drugače določeno, se pravice obsojencev iz invalidskega zavarovanja uveljavljajo po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju.

64. člen

Republiški sekretariat za pravosodje, organizacijo uprave in proračun sklene s Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Socialistični republiki Sloveniji pogodbo o izvajanju invalidskega zavarovanja po tem zakonu.

4. Dopisovanje, sprejemanje obiskov in pošiljk

65. člen

(1)

Obsojenec ima pravico sprejemati pisanja od državnih organov, organizacij združenega dela, drugih organizacij in skupnosti ter se obračati nanje z vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi.

(2)

Obsojeni tuji državljani se smejo obračati tudi na konzularne organe svoje države ali države, ki varuje njihove koristi. Osebe brez državljanstva in begunci se smejo obračati na uradno organizacijo, ki po pravilih mednarodnega prava varuje njihove koristi.

(3)

Pisanja, naslovljena na obsojenca, se mu vročajo po kazenskem poboljševalnem zavodu; zavodu izroča obsojenec tudi svoje pismene vloge.

66. člen

(1)

Obsojenec ima pravico neomejenega dopisovanja z ožjimi družinskimi člani. Z drugimi osebami si lahko obsojenec dopisuje, če to na njega ne vpliva škodljivo.

(2)

Obsojenec prejema in pošilja pisemske pošiljke pod nadzorstvom kazenskega poboljševalnega zavoda.

67. člen

Pisemska pošiljka se ne vroči obsojencu oziroma se ne odpošlje, če bi se z njo storilo kaznivo dejanje, če je v zvezi s kaznivim dejanjem, ki še ni odkrito ali se pripravlja ali če bi škodljivo vplivalo na prevzgojo obsojenca. Kazenski poboljševalni zavod mora obsojenca obvestiti o zadržani pošiljki in razlogih zadržanja.

68. člen

(1)

Obsojenci imajo pravico, da jih enkrat tedensko obiščejo ožji družinski člani. Z dovoljenjem upravnika kazenskega poboljševalnega zavoda jih smejo obiskati tudi druge osebe. Obiske ni mogoče omejiti na manj kot trideset minut.

(2)

Obsojenec ima pravico, da ga enkrat mesečno obišče pooblaščenec, ki ga zastopa v njegovih zadevah. Z dovoljenjem upravnika kazenskega poboljševalnega zavoda ga lahko obišče tudi večkrat v mesecu.

(3)

Če je obsojenec tuj državljan, brez državljanstva ali begunec, ima konzularni predstavnik njegove države ali države, ki varuje njegove koristi, oziroma predstavnik uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev, pravico v mejah hišnega reda obiskovati obsojence. Ta pravica se mu sme odreči samo, če se taka pravica odreka jugoslovanskim konzularnim predstavnikom v državi, ki ji pripada obsojenec.

69. člen

(1)

Obsojenci imajo pravico enkrat mesečno, v skladu s hišnim redom, sprejeti pošiljko s hrano, perilom, osebnimi predmeti in časopisi oziroma knjigami.

(2)

V skladu s hišnim redom smejo obsojenci prejemati tudi denar.

70. člen

Za dobro obnašanje, prizadevanje in uspehe pri delu in iz drugih prevzgojnih razlogov sme dajati upravnik, na predlog strokovnih delavcev kazenskega poboljševalnega zavoda, obsojencem ugodnosti, kot so:

-

posebna denarna nagrada,

-

pogostejše sprejemanje paketov in več obiskov,

-

podaljšane ali nekontrolirane obiske,

-

prost izhod iz zavoda do dvakrat na mesec,