ZKP – Zakon o kazenskem postopku

36. Zakon o kazenskem postopku

Na podlagi 1. točke 337. člena ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije izdajam

UKAZ
O RAZGLASITVI ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU

Razglaša se zakon o kazenskem postopku, ki ga je sprejela Skupščina SFRJ na seji Zveznega zbora dne 24. decembra 1976.

PR št. 556.

Beograd, 24. decembra 1976.

Predsednik republike: Josip Broz Tito s. r.
Predsednik Skupščine SFRJ: Kiro Gligorov s. r.

ZAKON
O KAZENSKEM POSTOPKU

Prvi del

SPLOŠNE DOLOČBE

1. poglavje TEMELJNA NAČELA

1. člen

(1)

Ta zakon določa pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, zoper krivca pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon, in na podlagi zakonitega postopka.

(2)

Preden se izda pravnomočna sodba, sme biti obdolženec omejen v svoji prostosti in v drugih pravicah samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon.

2. člen

Kazensko sankcijo sme izreči storilcu kaznivega dejanja samo pristojno sodišče v postopku, ki se uvede in izvede po tem zakonu.

3. člen

Nihče ne more veljati za krivega kaznivega dejanja, dokler to ni ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

4. člen

(1)

Obdolžencu se mora že pri prvem zaslišanju povedati, katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev.

(2)

Obdolžencu se mora omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist.

5. člen

V kazenskem postopku so v enakopravni rabi jeziki in pisave jugoslovanskih narodov in narodnosti, skladno z ustavo in zakonom.

6. člen

(1)

Tožbe, pritožbe in druge vloge se podajajo sodišču v jeziku jugoslovanskega naroda ali jugoslovanske narodnosti, ki je po ustavi, zakonu ali drugem predpisu pri sodišču v uradni rabi. Vloge pa se lahko podajajo tudi v jeziku kakšnega jugoslovanskega naroda, ki pri sodišču ni v uradni rabi.

(2)

Vloge na sodišče se lahko podajajo tudi v jeziku narodnosti, ki pri sodišču ni v uradni rabi, če je to v skladu z ustavo, zakonom ali drugim predpisom, ki velja na njegovom območju.

7. člen

(1)

Kazenski postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi.

(2)

Stranke, priče in drugi udeleženci v postopku imajo pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, jim je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisanega dokaznega gradiva.

(3)

O pravici do prevajanja je treba osebe iz drugega odstavka tega člena poučiti; te se lahko odpovedo prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile.

(4)

Prevaja tolmač.

8. člen

(1)

Vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošilja sodišče v jeziku naroda, ki je pri sodišču v uradni rabi.

(2)

Če je pri sodišču v uradni rabi tudi jezik narodnosti, vroča sodišče v tem jeziku sodna pisanja osebam, ki so pripadniki te narodnosti in so v postopku uporabljali ta jezik. Ti pa lahko zahtevajo, naj jim sodišče vroča pisanja v jeziku, v katerem teče postopek.

(3)

Obdolžencu, ki je v priporu, je treba zagotoviti prevajanje pisanj iz prvega odstavka tega člena.

9. člen

Sodišča z območja raznih republik oziroma avtonomnih pokrajin si med seboj dopisujejo in dajejo druga drugim pravno pomoč vsako v jeziku, ki je pri njem v uradni rabi. Če je pisanje sestavljeno v jeziku narodnosti, pošilja pa se sodišču, pri katerem jezik te narodnosti ni v uradni rabi, mu je treba priložiti prevod v jeziku jugoslovanskega naroda, ki je v uradni rabi pri sodišču, ki pisanje pošilja.

10. člen

Prepovedano je in kaznivo izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku priznanje oziroma kakšno drugo izjavo.

11. člen

(1)

Obdolženec ima pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov.

(2)

Če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče, kadar je to določeno s tem zakonom, da se zagotovi njegova obramba.

(3)

Obdolžencu se mora zagotoviti zadosti časa, da pripravi obrambo.

12. člen

Kdor je bil neopravičeno obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila neutemeljeno vzeta prostost, ima pravico biti rehabilitiran, pravico do povrnitve škode iz družbenih sredstev in druge pravice, ki jih določa zakon.

13. člen

Obdolženca ali drugega udeleženca v postopku, ki bi iz nevednosti lahko opustil kakšno dejanje v postopku ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, pouči sodišče o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, in o posledicah, če bi dejanje opustil.

14. člen

Sodišče si mora prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku.

15. člen

(1)

Sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. (2) Enako pazljivo morajo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist.

16. člen

Pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena.

17. člen

(1)

Kazenski postopek se uvede na zahtevo upravičenega tožilca.

(2)

Za dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, je upravičeni tožilec javni tožilec, za dejanja, za katera se preganja na zasebno tožbo, pa je upravičeni tožilec zasebni tožilec.

(3)

Če javni tožilec spozna, da ni razlogov za uvedbo ali za nadaljevanje kazenskega postopka, lahko stopi na njegovo mesto oškodovanec kot tožilec ob pogojih, ki so določeni s tem zakonom.

18. člen

Javni tožilec je dolžan začeti kazenski pregon, če so podani dokazi, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.

19. člen

(1)

V kazenskem postopku sodijo sodišča zborno.

(2)

Pri sodiščih prve stopnje sodi o lažjih kaznivih dejanjih sodnik posameznik.

20. člen

Če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic, in zakon ne določa kaj drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice; pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to, ali je postala pravnomočna ali ne.

21. člen

(1)

Če je uporaba kazenskega zakona odvisna od predhodne odločitve o kakšnem pravnem vprašanju, za katero je pristojno sodišče v kakšnem drugem postopku ali kakšen drug državni organ, lahko sodišče, ki sodi v kazenski zadevi, samo odloči tudi o tem vprašanju po določbah, ki veljajo za dokazovanje v kazenskem postopku. Odločitev kazenskega sodišča o takem pravnem vprašanju pa ima učinek samo za kazensko zadevo, ki jo to sodišče obravnava.

(2)

Če je o takem predhodnem vprašanju že odločilo sodišče v kakšnem drugem postopku ali je o njem odločil kakšen drug državni organ, taka odločba ne veže kazenskega sodišča glede presoje vprašanja, ali je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno ali ne.

II. poglavje PRISTOJNOST SODIŠČ

1. Stvarna pristojnost in sestava sodišč

22. člen

Sodišča v republikah in avtonomnih pokrajinah sodijo v kazenskih zadevah v mejah svoje stvarne pristojnosti, ki jo določa republiški oziroma pokrajinski zakon.

23. člen

(1)

Na prvi stopnji sodijo sodišča o kaznivih dejanjih, za katera se sme po zakonu izreči zapor petnajstih let ali hujša kazen, v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki, o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana milejša kazen, pa v senatih, ki jih sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika. O kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, sodi na prvi stopnji sodnik posameznik.

(2)

Na drugi stopnji sodijo sodišča o kaznivih dejanjih, za katera se sme po zakonu izreči zapor petnajstih let ali hujša kazen, v senatih, ki jih sestavlja pet sodnikov, o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana milejša kazen, pa v senatih, ki jih sestavljajo trije sodniki. Kadar sodi sodišče na drugi stopnji na obravnavi, je senat sestavljen iz dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov.

(3)

Na tretji stopnji sodijo sodišča v senatih, ki jih sestavlja pet sodnikov.

(4)

Dejanja v preiskavi opravlja sodnik sodišča prve stopnje (preiskovalni sodnik).

(5)

Predsednik sodišča in predsednik senata odločata v primerih, ki so določeni v tem zakonu.

(6)

V senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki, odločajo sodišča prve stopnje o pritožbah zoper sklepe preiskovalnega sodnika in zoper druge sklepe, če je tako določeno v tem zakonu, odločajo na prvi stopnji izven glavne obravnave in dajejo predloge v primerih, ki so določeni v tem ali v kakšnem drugem zakonu.

(7)

O zahtevi za izredno omilitev kazni in o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe odloča sodišče v senatu, ki ga sestavlja pet sodnikov, če gre za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora petnajstih let ali hujša kazen in v senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana milejša kazen.

(8)

O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča sodišče v senatu, ki ga sestavlja pet sodnikov, če ni v republiškem oziroma pokrajinskem zakonu določeno, da odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper odločbo senata republiškega oziroma pokrajinskega vrhovnega sodišča zaradi kršitve republiškega oziroma pokrajinskega zakona, v širši sestavi.

(9)

Če ni v tem zakonu drugače določeno, odločajo sodišča višje stopnje v senatih, ki jih sestavljajo trije sodniki, tudi v primerih, ki niso zajeti v prejšnjih odstavkih tega člena.

24. člen

Zvezno sodišče je pristojno:

1)

da odloča na zadnji stopnji o pritožbah zoper sodbe sodišč v republiki oziroma avtonomni pokrajini in zoper sodbe Vrhovnega vojaškega sodišča, kadar je izrečena smrtna kazen za kaznivo dejanje, ki ga določa zvezni zakon;

2)

da odloča o zahtevi za izredno omilitev kazni v primerih, ki so določeni v tem zakonu;

3)

da odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti v primerih, ki so določeni v tem zakonu;

4)

da odloča o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe v primerih, ki so določeni v tem zakonu;

5)

da odloča o sporih o pristojnosti med rednimi sodišči v primerih, ki so določeni v tem zakonu;

6)

da odloča o prenosu krajevne pristojnosti sodišča v primerih, ki so določeni v tem zakonu;

7)

da opravlja druge zadeve, ki jih določa zvezni zakon.

25. člen

(1)

Zvezno sodišče odloča v senatu, ki ga sestavlja pet sodnikov, o pritožbi zoper sodbo, o zahtevi za izredno omilitev kazni, o zahtevi za varstvo zakonitosti in o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe; v drugih primerih odloča v senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki.

(2)

Zvezno sodišče odloča na občni seji o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbo svojega senata.

2. Krajevna pristojnost

26. člen

(1)

Krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno.

(2)

Zasebna tožba se lahko vloži tudi pri sodišču, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče.

(3)

Če je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območjih raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo: na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek; če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka.

27. člen

Če je bilo kaznivo dejanje storjeno na domači ladji ali na domačem letalu medtem ko je bila ladja v domačem pristanišču oziroma ko je bilo letalo na domačem letališču, je pristojno sodišče, na katerega območju je pristanišče oziroma letališče. V drugih primerih, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno na domači ladji ali na domačem letalu, pa je pristojno sodišče, na katerega območju te domovno pristanišče ladje oziroma domovno letališče letala, ali sodišče, na katerega območju je domače pristanišče oziroma letališče, kjer se ladja oziroma letalo prvič ustavi.

28. člen

(1)

Če je bilo kaznivo dejanje storjeno s tiskom, je pristojno sodišče, na katerega območju je bil spis natisnjen. Če ta kraj ni znan ali če je bil spis natisnjen v tujini, je pristojno sodišče, na katerega območju se tiskani spis razširja.

(2)

Če je po zakonu odgovoren pisec spisa, je pristojno tudi sodišče kraja, v katerem ima pisec stalno prebivališče, ali sodišče kraja, v katerem se je pripetil dogodek, na katerega se spis nanaša.

(3)

Določbe prejšnjih dveh odstavkov se smiselno uporabljajo tudi v primeru, če sta bila spis ali izjava objavljena po radiu ali televiziji.

29. člen

(1)

Če kraj storitve kaznivega dejanja ni znan ali če je ta kraj zunaj ozemlja Socialistične federativne republike Jugoslavije, je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče.

(2)

Če je sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče, že začelo postopek, ostane pristojno, čeprav se je zvedelo za kraj storitve kaznivega dejanja.

(3)

Če ni znan kraj storitve kaznivega dejanja in tudi ne stalno ali začasno prebivališče obdolženca, ali če sta oba zunaj ozemlja Socialistične federativne republike Jugoslavije, je pristojno sodišče, na katerega območju je bil obdolženec prijet ali se je sam naznanil.

30. člen

Če je kdo storil kazniva dejanja v Jugoslaviji in v tujini, je pristojno sodišče, ki je pristojno za kaznivo dejanje, storjeno v Jugoslaviji.

31. člen

Če se po določbah tega zakona ne da dognati, katero sodišče je krajevno pristojno, določi Zvezno sodišče eno od stvarno pristojnih sodišč, pred katerim naj se izvede postopek.

3. Združitev in izločitev postopka

32. člen

(1)

Če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatera od njih pristojno nižje sodišče, za druga pa višje, je pristojno višje sodišče; če so pristojna sodišča iste vrste, je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek.

Če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka.

(2)

Po prvem odstavku tega člena se določa pristojnost tudi v primeru, če je obenem tudi oškodovanec storil kaznivo dejanje proti obdolžencu.

(3)

Za sostorilce je praviloma pristojno sodišče, ki je kot pristojno za enega od njih prvo začelo postopek.

(4)

Sodišče, ki je pristojno za storilca kaznivega dejanja, je praviloma pristojno tudi za udeležence, prikrivalce, tiste, ki so pomagali storilcu po kaznivem dejanju, in za tiste, ki niso naznanili, da se pripravlja kaznivo dejanje, oziroma niso naznanili kaznivega dejanja ali storilca.

(5)

V vseh primerih iz prejšnjih odstavkov se izvede praviloma enoten postopek in izda ena sama sodba.

(6)

Sodišče lahko, na predlog javnega tožilca odloči, naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba tudi v primeru, če je več oseb obdolženih za več kaznivih dejanj, vendar samo tedaj, če je med storjenimi kaznivimi dejanji medsebojna zveza in če so podani isti dokazi. Če je za nekatera od teh kaznivih dejanj pristojno višje sodišče, za druga pa nižje, se sme izvesti enoten postopek samo pred višjim sodiščem.

(7)

O združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek. Zoper sklep, s katerim je sodišče odredilo združitev postopka ali zavrnilo predlog za združitev postopka, ni pritožbe.

(8)

Po določbah tega člena ravna sodišče tudi, če je treba izvesti enoten postopek za več kaznivih dejanj, za katera so pristojna sodišča v raznih republikah oziroma avtonomnih pokrajinah.

33. člen

(1)

Sodišče, ki je pristojno po 32. členu tega zakona, lahko do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa odstopi drugemu pristojnemu sodišču.

(2)

Sklep o izločitvi postopka izda pristojno sodišče po zaslišanju javnega tožilca, kadar teče kazenski, postopek na njegovo zahtevo.

(3)

Zoper sklep, s katerim je sodišče odredilo izločitev postopka ali zavrnilo predlog za izločitev postopka, ni pritožbe.

4. Prenos krajevne pristojnosti

34. člen

(1)

Če pristojno sodišče iz pravnih ali stvarnih razlogov ne more postopati, mora to sporočiti neposredno višjemu sodišču, ki določi nato po zaslišanju javnega tožilca, kadar teče postopek na njegovo zahtevo, drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju.

(2)

Zoper ta sklep ni pritožbe.

35. člen

(1)

Sodišče, ki ga določa republiški oziroma pokrajinski zakon, lahko določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

(2)

Zvezno sodišče lahko določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na ozemlju druge republike, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek.

(3)

Sklep po prvem in drugem odstavku tega člena lahko izda sodišče na predlog preiskovalnega sodnika; sodnika posameznika ali predsednika senata, ali pa na predlog javnega tožilca, ki je pristojen za postopek pred sodiščem, ki odloča o prenosu krajevne pristojnosti, če teče kazenski postopek na njegovo zahtevo.

5. Posledice nepristojnosti in spor o pristojnosti

36. člen

(1)

Sodišče mora paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost; brž ko zapazi, da ni pristojno, se izreče za nepristojno in pošlje po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu sodišču.

(2)

Če ugotovi med glavno obravnavo, da je za sojenje pristojno nižje sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo.

(3)

Ko postane obtožnica pravnomočna, se sodišče ne more več izreči za krajevno nepristojno in tudi stranke ne morejo več uveljavljati ugovora krajevne nepristojnosti.

(4)

Nepristojno sodišče mora opraviti tista procesna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

37. člen

(1)

Če sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno to sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, sproži postopek, da se odloči o sporu o pristojnosti.

(2)

Če je na pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero se je to izreklo za nepristojno, odločilo sodišče drugo stopnje, je glede pristojnosti vezano na to odločbo tudi sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, če je sodišče druge stopnje pristojno za odločanje o sporu o pristojnosti med temi sodišči.

38. člen

(1)

O sporu o pristojnosti med sodišči odloča skupno neposredno višje sodišče.

(2)

Zvezno sodišče odloča o sporih o pristojnosti med sodišči, z območja raznih republik, ter med vojaškimi sodišči in drugimi rednimi sodišči.

(3)

Preden izda sodišče sklep o sporu o pristojnosti, zahteva mnenje javnega tožilca, ki je pristojen za postopek pred njim, če teče kazenski postopek na njegovo zahtevo. Zoper ta sklep ni pritožbe.

(4)

Pri odločanju o sporu o pristojnosti lahko sodišče hkrati po uradni dolžnosti odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če so izpolnjeni pogoji iz 35. člena tega zakona.

(5)

Dokler se ne odloči o sporu o pristojnosti med sodišči, mora vsako od njih opravljati tista procesna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

III. poglavje IZLOČITEV

39. člen

Sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti:

1)

če je s kaznivim dejanjem oškodovan;

2)

če je z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem, oškodovancem, njihovim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v zakonski zvezi ali v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena ali v svaštvu do drugega kolena;

3)

če je z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem v razmerju skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rednika ali rejenca;

4)

če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja ali je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec;

5)

če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo;

6)

če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti.

40. člen

(1)

Brž ko sodnik ali sodnik porotnik zve za kakšen razlog svoje izločitve iz 1. do 5. točke 39. člena tega zakona, mora prenehati z vsakim delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča, ki mu določi namestnika. Če gre za izločitev predsednika sodišča, si ta določi namestnika sam izmed sodnikov tega sodišča, če to ni mogoče, pa zahteva od predsednika neposredno višjega sodišča, naj mu določi namestnika.

(2)

Če sodnik ali sodnik porotnik misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki opravičujejo njegovo izločitev (6. točka 39. člena), sporoči to predsedniku sodišča.

41. člen

(1)

Izločitev lahko zahtevajo tudi stranke.

(2)

Stranke lahko zahtevajo izločitev do začetka glavne obravnave; če pa zvedo za razlog izločitve iz 1. do 5. točke 39. člena tega zakona šele pozneje, jo morajo zahtevati takoj, ko zvedo za razlog.

(3)

Izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahteva stranka v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo.

(4)

Stranka more zahtevati izločitev le pomensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki postopa v zadevi, oziroma sodnika višjega sodišča.

(5)

Stranka mora v zahtevi navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana kakšna zakonita podlaga za izločitev. V zahtevi za izločitev ne more znova navajati razlogov, ki jih je uveljavljala že v prejšnji zahtevi, ki pa je bila zavrnjena.

42. člen

(1)

O zahtevi za izločitev iz 41. člena tega zakona odloča predsednik sodišča.

(2)

Če je zahtevana izločitev predsednika sodišča, ali pa predsednika sodišča in sodnika ali sodnika porotnika, odloči o izločitvi predsednik neposredno višjega sodišča; če pa je zahtevana izločitev predsednika republiškega oziroma pokrajinskega vrhovnega sodišča ali predsednika Zveznega sodišča, odloči o izločitvi občna seja tega sodišča.

(3)

Preden se izda sklep o izločitvi, je treba dobiti izjavo sodnika, sodnika porotnika oziroma predsednika sodišča, po potrebi pa se opravijo tudi druge poizvedbe.

(4)

Zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev, ni pritožbe. Sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne, se lahko izpodbija s posebno pritožbo; če je bil tak sklep izdan po vložitvi obtožbe, pa samo v pritožbi zoper sodbo.

(5)

Če je bila zahteva za izločitev iz 6. točke 39. člena tega zakona vložena po začetku glavne obravnave ali če je stranka ravnala v nasprotju s četrtim in petim odstavkom 41. člena tega zakona, se zahteva v celoti oziroma delno zavrže. Zoper sklep, s katerim se zahteva zavrže, ni pritožbe. Sklep, s katerim se zahteva zavrže, izda predsednik sodišča, na glavni obravnavi pa senat, in pri odločanju o njem lahko sodeluje sodnik, katerega izločitev je zahtevana.

43. člen

Ko sodnik ali sodnik porotnik zve, da je zahtevana njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tisti zadevi; če gre za izločitev iz 6. točke 39. člena tega zakona, pa sme do odločitve o zahtevi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

44. člen

(1)

Določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov se uporabljajo smiselno tudi za javne tožilce in osebe, ki so po zakonu o javnem tožilstvu upravičene zastopati javnega tožilca v postopku, zapisnikarje, tolmače in strokovnjake (168. člen), in pa za izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega (244. člen).

(2)

Javni tožilec odloča o izločitvi oseb, ki so po zakonu o javnem tožilstvu upravičene, da ga zastopajo v kazenskem postopku. O izločitvi javnega tožilca odloča neposredno višji javni tožilec. Glede pristojnosti za odločanje o izločitvi republiškega, pokrajinskega in zveznega javnega tožilca se uporabljajo določbe ustreznega zakona o javnem tožilstvu.

(3)

O izločitvi zapisnikarjev in izvedencev odloča senat, predsednik senata ali sodnik.

(4)

Kadar opravljajo pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve preiskovalna dejanja na podlagi tega zakona, odloča o njihovi izločitvi preiskovalni sodnik. Če sodeluje pri njih zapisnikar, pa odloča o njegovi izločitvi uradna oseba, ki opravlja dejanje.

IV. poglavje JAVNI TOŽILEC

45. člen

(1)

Glavna pravica in glavna dolžnost javnega tožilca je preganjanje storilcev kaznivih dejanj.

(2)

Glede kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, je javni tožilec pristojen:

1)

da ukrene, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in izsleditvijo storilcev ter za usmerjanje predhodnega kazenskega postopka;

2)

da zahteva preiskavo;

3)

da vloži in zastopa obtožnico oziroma obtožni predlog pred pristojnim sodiščem;

4)

da vlaga pritožbe zoper nepravnomočne sodne odločbe in izredna pravna sredstva zoper pravnomočne sodne odločbe.

(3)

Javni tožilec opravlja tudi druga dejanja, ki so določena v tem zakonu.

46. člen

(1)

Javni tožilci v republikah in avtonomnih pokrajinah so pristojni za postopek pred ustreznimi sodišči v skladu z republiškim oziroma pokrajinskim zakonom.

(2)

Zvezni javni tožilec je pristojen za postopek pred Zveznim sodiščem.

47. člen

Krajevna pristojnost javnega tožilca se določa po določbah, ki veljajo za pristojnost sodišča tistega območja, za katero je tožilec postavljen.

48. člen

Če bi bilo nevarno odlašati, opravi procesna dejanja tudi nepristojen javni tožilec, mora pa to takoj sporočiti pristojnemu javnemu tožilcu.

49. člen

Javni tožilec opravlja vsa procesna dejanja, za katera je po zakonu upravičen, sam ali po osebah, ki so po zakonu o javnem tožilstvu upravičene, da ga zastopajo v kazenskem postopku.

50. člen

O sporih o pristojnosti med javnimi tožilci odloča skupni neposredno višji javni tožilec.

51. člen

Javni tožilec lahko umakne zahtevo za pregon do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, pred višjim sodiščem pa v primerih, ki so določeni v tem zakonu.

V. poglavje OŠKODOVANEC IN ZASEBNI TOŽILEC

52. člen

(1)

Za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo, je treba vložiti tožbo v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec do zasebne tožbe zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

(2)

Če je tožilec vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve, sme obdolženec do konca glavne obravnave tudi po preteku roka iz prvega odstavka tega člena vložiti tožbo zoper tožilca, ki je razžalitev vrnil (nasprotno tožbo). V takem primeru izda sodišče eno samo sodbo.

(3)

Če se je v roku iz prvega odstavka tega člena oškodovanec obrnil za posredovanje na poravnalni svet ali kakšno drugo samoupravno sodišče, ki je upravičeno posredovati pri poravnavi, začne teči rok za vložitev zasebne tožbe od dneva, ko je bil postopek pred samoupravnim sodiščem končan; če postopek ni bil končan v treh mesecih, pa s pretekom tega roka. Če je v postopku pred samoupravnim sodiščem prišlo do poravnave, izgubi oškodovanec pravico vložiti zasebno tožbo.

53. člen

(1)

Zasebna tožba se vloži pri pristojnem sodišču.

(2)

Če je oškodovanec podal kazensko ovadbo, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebna tožbo, se šteje ovadba za pravočasno zasebno tožbo, če je bila podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo.

54. člen

(1)

Za mladoletnike in osebe, ki jim je popolnoma vzeta poslovna sposobnost, vloži zasebno tožbo njihov zakoniti zastopnik.

(2)

Mladoletnik, ki je dopolnil šestnajst let, lahko tudi sam vloži zasebno tožbo.

55. člen

Če zasebni tožilec umre medtem, ko teče rok za zasebno tožbo, ali umre med postopkom, lahko njegov zakonec, otroci, starši, bratje in sestre v treh mesecih po njegovi smrti vložijo tožbo oziroma izjavijo, da nadaljujejo postopek.

56. člen

Če je s kaznivim dejanjem oškodovanih več oseb, se pregon začne oziroma nadaljuje na zasebno tožbo katerekoli od njih.

57. člen

Zasebni tožilec lahko s svojo izjavo, ki jo poda sodišču, pred katerim teče postopek, umakne zasebno tožbo do konca glavne obravnave. V takem primeru izgubi pravico, da jo vloži vnovič.

58. člen

(1)

Če zasebni tožilec ne pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen, se šteje, da je tožbo umaknil, razen če ni v tem zakonu določeno kaj drugega (442. člen).

(2)

Predsednik senata dovoli vrnitev v prejšnje stanje zasebnemu tožilcu, ki iz opravičenega vzroka ni mogel priti na glavno obravnavo, če v osmih dneh po prenehanju ovire poda prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje.

(3)

Po preteku treh mesecev od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.

(4)

Zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe.

59. člen

(1)

Oškodovanec in zasebni tožilec imata pravico opozoriti med preiskavo na vsa dejstva in predlagati dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovijo njuni premoženjskopravni zahtevki.

(2)

Na glavni obravnavi imata pravico predlagati dokaze, postavljati obtožencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge.

(3)

Oškodovanec, oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec imajo pravico pregledovati spise in si ogledovati dokazne predmete. Izjemoma jim sme sodišče začasno odreči pregled posameznih spisov oziroma ogled predmetov, če tako narekujejo posebni razlogi obrambe ali varnosti države, vendar sme za oškodovanca kot tožilca in za zasebnega tožilca to trajati le dotlej, dokler nista obveščena, da je preiskava končana (176. člen). Oškodovancu se sme odreči pregled spisov tudi, dokler ni zaslišan kot priča. Zoper sklep, s katerim je sodišče odreklo pregled spisov oziroma ogled predmetov, je dovoljena pritožba na senat (šesti odstavek 23. člena), ki pa ne zadrži njegove izvršitve.

(4)

Preiskovalni sodnik in predsednik senata morata seznaniti oškodovanca in zasebnega tožilca s pravicami, ki jih imata po prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena.

60. člen

(1)

Če javni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora to v osmih dneh sporočiti oškodovancu in ga poučiti, da lahko začne pregon sam. Tako ravna tudi sodišče, če izda sklep o ustavitvi postopka zaradi tega, ker je javni tožilec odstopil od pregona.

(2)

Oškodovanec ima pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v osmih dneh, odkar je prejel sporočilo iz prvega odstavka tega člena.

(3)

Če javni tožilec umakne obtožnico, sme oškodovanec, ki prevzame pregon, vztrajati pri vloženi obtožnici ali pa vložiti novo.

(4)

Oškodovanec, ki ni bil obveščen, da javni tožilec ni začel pregona ali da je odstopil od pregona, sme dati svojo izjavo o nadaljevanju postopka pred pristojnim sodiščem v treh mesecih od dneva, ko je javni tožilec zavrgel ovadbo oziroma ko je bil izdan sklep o ustavitvi postopka.

(5)

Ko javni tožilec oziroma sodišče sporoči oškodovancu, da lahko začne pregon, ga v sporočilu pouči tudi, kaj lahko ukrene za uresničenje te pravice.

61. člen

(1)

Če javni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. Če oškodovanec ni navzoč na glavni obravnavi, čeprav je bil v redu povabljen, se šteje, da ne namerava nadaljevati pregona.

(2)

Predsednik senata sodišča prve stopnje dovoli vrnitev v prejšnje stanje oškodovancu, ki ni bil v redu povabljen na glavno obravnavo, na kateri je bila zaradi umika obtožnice javnega tožilca izdana sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, če oškodovanec v osmih dneh po prejemu sodbe prosi za vrnitev v prejšnje stanje in če v tej prošnji izjavi, da nadaljuje pregon. V tem primeru se razpiše nova glavna obravnava in s sodbo, izdano na podlagi nove obravnave, razveljavi prejšnja sodba. Če v redu povabljeni oškodovanec ne pride na novo glavno obravnavo, ostane prejšnja sodba v veljavi. Določbe tretjega in četrtega odstavka 58. člena tega zakona se uporabijo tudi v tem primeru.

62. člen

(1)

Če oškodovanec v zakonitem roku ne začne ali ne nadaljuje pregona ali če oškodovanec kot tožilec ne pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen, se šteje, da je odstopil od pregona.

(2)

Če oškodovanec kot tožilec ne pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen, se uporabijo določbe drugega do četrtega odstavka 58. člena tega zakona.

63. člen

(1)

Oškodovanec kot tožilec ima iste pravice kakor javni tožilec, razen tistih, ki jih ima javni tožilec kot državni organ.

(2)

V postopku, ki teče na zahtevo oškodovanca kot tožilca, ima javni tožilec pravico, da do konca glavne obravnave sam prevzame pregon in zastopanje obtožbe.

64. člen

(1)

Če je oškodovanec mladoletnik ali oseba, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je njegov zakoniti zastopnik upravičen podajati vse izjave in opravljati vsa dejanja, ki jih je po tem zakonu upravičen podajati oziroma opravljati oškodovanec.

(2)

Oškodovanec, ki je dopolnil šestnajst let, je upravičen sam podajati izjave in opravljati procesna dejanja.

65. člen

(1)

Zasebni tožilec, oškodovanec in oškodovanec kot tožilec ter njihovi zakoniti zastopniki smejo izvrševati svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu.

(2)

Če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči kazen zapora nad pet let, lahko postavi sodišče oškodovancu kot tožilcu na njegovo zahtevo pooblaščenca, če je to koristno za postopek in če oškodovanec kot tožilec po svojih gmotnih razmerah ne more plačati stroškov zastopanja. O zahtevi odloči preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata, pooblaščenca pa postavi predsednik sodišča izmed odvetnikov. Če v sedežu sodišča ni dovolj odvetnikov, lahko postavi za pooblaščenca tudi koga drugega, ki je diplomirani pravnik in zmožen oškodovancu kot tožilcu strokovno pomagati.

66. člen

Zasebni tožilec, oškodovanec kot tožilec in oškodovanec ter njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci morajo sporočiti sodišču vsako spremembo naslova ali prebivališča.

VI. poglavje ZAGOVORNIK

67. člen

(1)

Obdolženec sme imeti zagovornika ves čas, ko teče kazenski postopek.

(2)

Obdolženca je treba pred prvim zaslišanjem poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju.

(3)

Zagovornika smejo najeti obdolžencu tudi njegov zakoniti zastopnik, zakonec, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rednik.

(4)

Za zagovornika se sme vzeti samo odvetnik; njega lahko nadomestuje odvetniški pripravnik. Če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči kazen zapora nad pet let ali hujša kazen, sme odvetnika nadomestovati odvetniški pripravnik samo, če ima strokovni izpit, ki ga določa republiški oziroma pokrajinski predpis. Pred Zveznim sodiščem ter pred republiškim oziroma pokrajinskim vrhovnim sodiščem sme biti zagovornik samo odvetnik.

(5)

Če v sedežu sodišča ni dovolj odvetnikov, dovoli predsednik sodišča na zahtevo obdolžencu ali osebam iz tretjega odstavka tega člena, da vzamejo za zagovornika diplomiranega pravnika, ki je zmožen obdolžencu pomagati pri obrambi.

(6)

Zagovornik mora predložiti organu, pred katerim teče postopek, pooblastilo. Obdolženec lahko da zagovorniku pooblastilo tudi ustno na zapisnik pri organu, pred katerim teče postopek.

68. člen

(1)

Več obdolžencev sme imeti skupnega zagovornika, vendar samo tedaj, če to ne škoduje njihovi obrambi.

(2)

Posamezen obdolženec ima lahko več zagovornikov.

69. člen

(1)

Zagovornik ne sme biti oškodovanec, zakonec oškodovanca ali tožilca in ne njihov krvni sorodnik v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena ali sorodnik po svaštvu do drugega kolena.

(2)

Zagovornik tudi ne sme biti, kdor je kot priča povabljen na glavno obravnavo, razen če je po tem zakonu oproščen dolžnosti pričanja in če izjavi, da ne bo pričal, ali če se zagovornik zaslišuje kot priča v primeru iz 2. točke 226. člena tega zakona.

70. člen

(1)

Če je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, ali če teče zoper njega postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero se sme izreči smrtna kazen, mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju.

(2)

Po vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči deset let zapora ali kakšna hujša kazen, mora imeti obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice.

(3)

Če se obdolženec sodi v nenavzočnosti (300. člen), mora imeti zagovornika, brž ko je izdan sklep, da bo sojen v nenavzočnosti.

(4)

Če si obdolženec v primerih obvezne obrambe iz prejšnjih odstavkov ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti. Če se obdolžencu po uradni dolžnosti postavi zagovornik po vložitvi obtožnice, se mu to sporoči takrat, ko se mu vroči obtožnica.

(5)

Za zagovornika se postavi odvetnik, če v sedežu sodišča ni zadosti odvetnikov, pa lahko tudi kdo drug, ki je diplomirani pravnik in zmožen pomagati obdolžencu pri obrambi.

71. člen

(1)

Če ni pogojev za obvezno obrambo, postopek pa teče za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta, se obdolžencu, ki po svojih gmotnih razmerah ne more plačati stroškov za obrambo, na njegovo zahtevo lahko postavi zagovornik.

(2)

Postavitev zagovornika po prvem odstavku tega člena se sme zahtevati samo po vložitvi obtožnice. O zahtevi odloča predsednik senata, zagovornika pa postavi predsednik sodišča. Glede določitve zagovornika se uporabi določba petega odstavka 70. člena tega zakona.

72. člen

(1)

Namesto postavljenega zagovornika (70. in 71. člen) si obdolženec lahko sam vzame drugega zagovornika. V takem primeru se postavljeni zagovornik razreši.

(2)

Postavljeni zagovornik sme samo iz opravičenih razlogov zahtevati razrešitev.

(3)

O razrešitvi zagovornika v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena odloča pred glavno obravnavo preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata, na glavni obravnavi pa senat. Zoper ta sklep ni pritožbe.

(4)

Predsednik sodišča sme na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega zagovornika mu postavi drugega. O razrešitvi zagovornika, ki je odvetnik, se obvesti odvetniška zbornica.

73. člen

(1)

Ko je izdan sklep o preiskavi ali vložena neposredna obtožnica (160. člen), pa tudi prej, če je bil nekdo zaslišan kot obdolženec, ima zagovornik pravico pregledati spise in si ogledati zbrane dokazne predmete.

(2)

Izjemoma se sme zagovorniku med predhodnim postopkom do vložitve obtožnice začasno odreči pregled posameznih spisov ali ogled predmetov, če to terjajo posebni razlogi obrambe ali varnosti države.

(3)

Zoper sklep iz drugega odstavka tega člena je dovoljena pritožba na senat (šesti odstavek 23. člena), ki pa ne zadrži izvršitve sklepa.

74. člen

(1)

Če je obdolženec v priporu in je bil že zaslišan, si zagovornik lahko z njim dopisuje in z njim govori.

(2)

Preiskovalni sodnik lahko odredi, naj se pisma, ki jih obdolženec piše zagovorniku ali ta obdolžencu, izročijo šele, ko jih pregleda on, ali da sme obdolženec samo v njegovi navzočnosti ali v navzočnosti določene uradne osebe govoriti z zagovornikom.

(3)

Ko je končana preiskava ali ko je brez preiskave vložena obtožnica oziroma obtožni predlog, se obdolžencu ne sme več prepovedati, da si ne bi prosto in brez nadzorstva dopisoval in govoril s svojim zagovornikom.

75. člen

(1)

Zagovornik je upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme storiti obdolženec sam.

(2)

Pravice in dolžnosti zagovornika prenehajo, če obdolženec prekliče pooblastilo.

VII. poglavje VLOGE IN ZAPISNIKI

76. člen

(1)

Zasebne tožbe, obtožnice in obtožni predlogi oškodovanca kot tožilca, predlogi, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila se vlagajo pismeno ali dajejo ustno na zapisnik.

(2)

Vloge iz prvega odstavka tega člena morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati.

(3)

Če ni v tem zakonu drugače določeno, zahteva sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi oziroma dopolni; če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže.

(4)

V zahtevi za popravek oziroma dopolnitev vloge opozori sodišče vložnika na posledice, če tega ne bi storil.

77. člen

(1)

Vloge, ki se po tem zakonu vročajo nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in drugo stranko. Če gre za kazniva dejanja iz 445. člena tega zakona, je treba izročiti tudi en izvod zasebne tožbe za samoupravno sodišče.

(2)

Če take vloge niso izročene sodišču v zadostnem številu izvodov, zahteva sodišče od vložnika, naj v določenem roku izroči zadosti izvodov. Če se vložnik ne ravna po naročilu sodišča, prepiše sodišče potrebne izvode na vložnikove stroške.

78. člen

(1)

Sodišče kaznuje z denarno kaznijo do 1.000 dinarjev zagovornika, pooblaščenca, zakonitega zastopnika, oškodovanca, zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca, če v vlogi ali govoru žali sodišče ali koga, ki sodeluje v postopku. Sklep o kaznovanju izda preiskovalni sodnik oziroma senat, pred katerim je bila dana žaljiva izjava, če je žalitev zapisana v vlogi, pa sodišče, ki naj o njej odloči. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Če javni tožilec ali tisti, ki ga zastopa, koga žali, se o tem obvesti pristojni javni tožilec. O kaznovanju odvetnika oziroma odvetniškega pripravnika se obvesti odvetniška zbornica.

(2)

Kaznovanje po prvem odstavku tega člena ne vpliva na pregon in izrek kazni za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno z žalitvijo.

79. člen

(1)

O vsakem dejanju, ki se opravi v kazenskem postopku, se sestavi zapisnik sproti, ko se dejanje opravlja; če, to ni mogoče, pa neposredno po tem.

(2)

Zapisnik piše zapisnikar. Le tedaj, če se opravlja hišna ali osebna preiskava ali če se opravlja dejanje zunaj uradnih prostorov organa in ni mogoče dobiti zapisnikarja, lahko piše zapisnik tudi tisti, ki opravlja dejanje.

(3)

Zapisnik, ki ga piše zapisnikar, se napravi tako, da tisti, ki dejanje opravlja, glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik.

(4)

Zaslišancu se dovoli, da narekuje odgovore v zapisnik sam. Ta pravica se mu lahko odreče, če jo zlorablja.

80. člen

(1)

V zapisnik se vpiše: naslov državnega organa, pred katerim se opravlja dejanje, kraj, kjer se opravlja dejanje, dan in ura, ko se je dejanje začelo in končalo, imena in priimki navzočih z navedbo, v kakšni lastnosti so navzoči, in kazenska zadeva, v kateri se opravlja dejanje.

(2)

Zapisnik mora obsegati bistvene podatke o poteku in vsebini opravljenega dejanja. Vanj se vpisuje v obliki pripovedovanja le bistvena vsebina danih izpovedb in izjav. Vprašanja se vpišejo v zapisnik samo, če je potrebno, da bi se razumel odgovor. Če je treba, se v zapisnik dobesedno zapišeta vprašanje, ki je bilo postavljeno, in odgovor nanj. Če so bili pri dejanju zaseženi predmeti ali spisi, je treba to pripomniti v zapisniku, zasežene stvari pa priključiti zapisniku ali navesti, kdo jih hrani.

(3)

Pri dejanjih, kot je ogled, hišna ali osebna preiskava, ali pa prepoznava osebe ali predmetov (233. člen), je treba vpisati v zapisnik tudi podatke, ki so pomembni glede na naravo takega dejanja ali so pomembni za ugotovitev istovetnosti posameznih predmetov (opis, mere in velikosti predmetov ali sledov, označbe na predmetih idr.); če so bile napravljene skice, risbe, načrti, fotografije, filmski posnetki ipd., je treba to navesti v zapisniku in jih priložiti zapisniku.

81. člen

(1)

Zapisnik se mora pisati v redu; v njem se ne sme nič izbrisati, dodati ali spremeniti. Prečrtana mesta morajo ostati čitljiva.

(2)

Vse spremembe, popravki in dodatki se vpišejo na koncu zapisnika in jih morajo potrditi tisti, ki zapisnik podpišejo.

82. člen

(1)

Zaslišanec in tisti, ki morajo biti navzoči pri procesnih dejanjih, ter stranke, zagovornik in oškodovanec, če so navzoči, imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, da se jim prebere. Na to jih mora opozoriti tisti, ki opravlja dejanje, v zapisniku pa se pripomni, ali so bili opozorjeni in ali je bil zapisnik prebran. Zapisnik se prebere vselej, če ni bilo zapisnikarja; to se pripomni v zapisniku.

(2)

Zapisnik podpiše zaslišanec. Če obsega zapisnik več listov, podpiše zaslišanec vsak list.

(3)

Na koncu zapisnika se podpišejo morebitni tolmač in priče, katerih navzočnost je obvezna pri preiskovalnih dejanjih, pri osebni ali hišni preiskavi pa tudi tisti, ki je bil preiskan oziroma čigar stanovanje je bilo preiskano. Če zapisnika ne piše zapisnikar (drugi odstavek 79. člena), podpišejo zapisnik tisti, ki so bili pri dejanju navzoči. Če takih ni ali če ne morejo razumeti vsebine zapisnika, pa ga podpišeta dve priči, razen če ni mogoče zagotoviti, da bi bili navzoči.

(4)

Nepismeni odtisne namesto podpisa kazalec desne roke, zapisnikar pa zapiše pod odtisom njegovo ime in priimek. Če se zaradi tega, ker ni mogoče odtisniti desnega kazalca, odtisne kakšen drug prst ali prst z leve roke, se v zapisniku pripomni, s katerega prsta in s katere roke je bil vzet odtis.

(5)

Če je zaslišanec brez obeh rok, prebere zapisnik, če je nepismen, pa se mu prebere zapisnik, in se to vanj zapiše. Če zaslišanec noče podpisati zapisnika ali dati prstnega odtisa, se to zapiše v zapisnik in navede razlog odklonitve.

(6)

Če se dejanje ni moglo opraviti zdržema, se v zapisniku zapiše dan in ura, kdaj je bilo prekinjeno, ter dan in ura, kdaj se je nadaljevalo.

(7)

Če kdo ugovarja vsebini zapisnika, se zapišejo v zapisnik tudi ti ugovori.

(8)

Zapisnik podpišeta na koncu tisti, ki je opravil dejanje, in zapisnikar.

83. člen

(1)

Če je v tem zakonu določeno, da se sodna odločba ne more opirati na izpovedbo obdolženca, priče ali izvedenca, izda preiskovalni sodnik po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči zapisnike o teh izpovedbah iz spisov. Zoper ta sklep je dovoljena posebna pritožba.

(2)

Po pravnomočnosti sklepa se izločeni zapisniki zaprejo v poseben ovitek in shranijo pri preiskovalnem sodniku ločeno od drugih spisov ter jih ni mogoče pregledovati in ne uporabiti v postopku, razen v primerih, ki so določeni v 84. členu tega zakona.

(3)

Ko je končana preiskava, kot tudi ko da preiskovalni sodnik soglasje, da se sme obtožnica vložiti brez preiskave (prvi odstavek 160. člena), ali ko je po prvem odstavku 264. člena tega zakona izročena preiskovalnemu sodniku v obravnavo obtožnica oškodovanca kot tožilca ali zasebna tožba, ravna preiskovalni sodnik po prvem in drugem odstavku tega člena tudi glede vseh obvestil, ki so jih po 151. členu tega zakona dali organom za notranje zadeve obdolženec in osebe, omenjene v 226. in 227. členu tega zakona. če vloži javni tožilec obtožnico brez preiskave (šesti odstavek 160. člena), pošlje spise, v katerih so taka obvestila, preiskovalnemu sodniku, ta pa ravna nato po določbah tega člena.

(4)

Senatu iz šestega odstavka 23. člena tega zakona je treba poslati vse spise, če odloča pred ali med preiskavo, kot tudi če odloča o obtožnici iz 160. člena tega zakona ali o obtožnici oškodovanca kot tožilca ali o zasebni tožbi iz 264. člena tega zakona.

84. člen

(1)

Izjemoma se smejo po 83. členu tega zakona izločeni zapisniki in obvestila uporabiti na glavni obravnavi in v postopku o pravnih sredstvih, vendar samo v naslednjih primerih:

1)

če obdolženec sam zahteva, naj se preberejo izločeni zapisniki o njegovem zaslišanju ali o zaslišanju oseb, ki jih je poimenoma navedel, ter obvestila, ki jih je dal on ali so jih dale omenjene osebe organom za notranje zadeve (151. člen), ne gre pa za osebe, navedene v 1. točki 226. člena tega zakona. V tem primeru se vselej preberejo vsi zapisniki in obvestila osebe, na katero se obdolženčeva zahteva nanaša, razen zapisnikov, ki so bili izločeni zaradi izsiljenja izjave s silo, grožnjo ali drugim podobnim prepovedanim sredstvom (osmi odstavek 218. člena in 228. člen), vendar se tudi ti zapisniki preberejo, če obdolženec to izrečno zahteva;

2)

če senat na glavni obravnavi po zaslišanju strank odloči, da se smejo v postopku uporabiti zapisniki o zaslišanju obdolženca, ki so bili izločeni samo zaradi kršitve devetega odstavka 218. člena tega zakona, in obvestila, ki jih je dal obdolženec organom za notranje zadeve. Sklep o uporabi teh izločenih zapisnikov in obvestil sme senat izdati samo v izjemnih primerih, če se kljub izvedbi dokazov, ki jih ima sodišče, ne morejo razjasniti pomembne okoliščine v postopku in sodišče misli, da bi uporaba teh zapisnikov in obvestil pripomogla k razjasnitvi stvari, gre pa za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora dvajsetih let ali hujša kazen. Če se pokaže uporaba izločenih zapisnikov in obvestil za potrebno, ko je zadeva v zvezi s pravnim sredstvom že pred višjim sodiščem, odloči o njihovi uporabi to sodišče, ko poprej sliši mnenje javnega tožilca in obtoženčevega zagovornika.

(2)

Zoper sklep sodišča prve stopnje iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena je dovoljena posebna pritožba. O pritožbi zoper ta sklep odloči višje sodišče v senatu, ki ga sestavlja pet sodnikov. Na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje ali na podlagi sklepa višjega sodišča, če se je uporaba izločenih zapisnikov in obvestil o obdolženčevih izjavah pokazala za potrebno v postopku s pravnim sredstvom, pošlje preiskovalni sodnik sodišču izločene zapisnike in obvestila, na katere se sklep nanaša.

85. člen

(1)

Če se po 84. členu tega zakona uporabijo izločeni zapisniki, se na glavni obravnavi po potrebi zasliši preiskovalni sodnik oziroma uradna oseba organa za notranje zadeve, ki je opravila preiskovalno dejanje zaslišanja obdolženca oziroma priče (četrti odstavek 162. člena in 155. člen) o okoliščinah, v katerih je bilo zaslišanje opravljeno in zapisano. Če se pri uporabi obvestil (84. člen) ugotovi, da se izpovedba obdolženca oziroma priče in vsebina obvesti) ne ujemata glede pomembnih okoliščin, obdolženec oziroma priča pa izjavita, da obvestila sploh nista dala ali da vsebina obvestila ne ustreza onemu, kar sta izjavila, se zasliši uradna oseba organa za notranje zadeve o vsebini prejetega obvestila ter o načinu in okoliščinah, v katerih je bilo sprejeto in zapisano, razen če ne more priti pred sodišče ali če gre za tonski posnetek celotne izjave tistega, ki je obvestilo dal.

(2)

Zapisniki in obvestila, ki so bili prebrani po 84. členu tega zakona, se ne smejo uporabiti v drugem postopku.

86. člen

Če so bili uporabljeni izločeni zapisniki in obvestila po 84. členu tega zakona, se obsodilna sodba ne sme opirati izključno na izjave, na katere se ti nanašajo.

87. člen

(1)

Preiskovalni sodnik lahko odredi, da se preiskovalno dejanje posname z magnetofonom. O tem mora poprej obvestiti zaslišanca.

(2)

Posnetek mora vsebovati podatke iz prvega odstavka 80. člena tega zakona, podatke, potrebne za identifikacijo tistega, čigar izjava se snema, in podatek, v kakšni lastnosti daje ta izjavo. Če se snemajo izjave več oseb, mora biti poskrbljeno, da se da iz posnetka jasno razpoznati, kdo je dal izjavo.

(3)

Na zahtevo zaslišanca se posnetek takoj reproducira, njegovi popravki ali pojasnila pa se prav tako posnamejo.

(4)

V zapisnik o preiskovalnem dejanju je treba vpisati, da je bilo dejanje posneto na magnetofon in kdo je to opravil, da je bil zaslišanec vnaprej obveščen o snemanju, da je bil posnetek reproduciran in kje je shranjen magnetofonski trak, če ni priložen spisom.

(5)

Preiskovalni sodnik lahko odredi, naj se magnetofonski posnetek v celoti ali deloma prepiše. Prepis mora preiskovalni sodnik pregledati, potrditi in priključiti zapisniku o opravljenem preiskovalnem dejanju.

(6)

Magnetofonski trak se hrani, dokler ni kazenski postopek pravnomočno končan, če ne odredi sodišče, da ga je treba hraniti dalj časa.

(7)

Preiskovalni sodnik sme dovoliti tistim, ki imajo opravičen interes, da z magnetofonom snemajo preiskovalno dejanje.

(8)

Določbe prvega do sedmega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, če se preiskovalno dejanje filmsko ali kako drugače snema.

88. člen

Za zapisnik o glavni obravnavi veljajo tudi določbe členov 308 do 311 tega zakona.

89. člen

(1)

O posvetovanju in glasovanju se sestavi poseben zapisnik.

(2)

Zapisnik o posvetovanju in glasovanju obsega potek glasovanja in sprejeto odločbo.

(3)

Ta zapisnik podpišejo vsi člani senata in zapisnikar. Posebna mnenja se priložijo zapisniku o posvetovanju in glasovanju, če niso vpisana v sam zapisnik.

(4)

Zapisnik o posvetovanju in glasovanju se zapre v poseben ovitek. Ta zapisnik sme pregledati samo višje sodišče, ko odloča o pravnem sredstvu. V tem primeru mora višje sodišče zapisnik spet zapreti v poseben ovitek in na ovitku naznačiti, da je zapisnik pregledalo.

VIII. poglavje ROKI

90. člen

(1)

Roki, ki so določeni v tem zakonu, se ne smejo podaljšati, razen če to zakon izrečno dovoljuje.

(2)

Če je izjava vezana na rok, velja za pravočasno, če se tistemu, ki jo je upravičen sprejeti, izroči še pred pretekom roka.

(3)

Če se izjava pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve tistemu, kateremu je poslana. Oddaja na vojaško pošto v krajih, kjer ni redne pošte, velja za priporočeno oddajo na pošto.

(4)

Obdolženec, ki je v priporu, lahko poda izjavo, vezano na rok, tudi na zapisnik pri sodišču, ki vodi postopek, ali jo izroči upravi zaporov; tisti, ki prestaja kazen ali je v kakšnem zavodu, ker mu je bil izrečen varnostni ali vzgojni ukrep, pa lahko izroči tako izjavo upravi zavoda, v katerem je. Dan, ko se sestavi tak zapisnik oziroma ko se izjava izroči upravi zavoda, velja za dan izročitve organu, ki je pristojen, da jo sprejme.

(5)

Če je vloga, ki je vezana na rok, zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred pretekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po preteku roka, se šteje, da je pravočasna.

91. člen

(1)

Roki se računajo na ure, dneve, mesece in leta.

(2)

Ura ali dan, ko je bila opravljena vročitev ali naznanitev oziroma ko se je pripetil dogodek, od katerega je treba računati rok, se ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prva naslednja ura oziroma prvi naslednji dan. Za en dan se šteje štiriindvajset ur, mesec pa se računa po koledarju.

(3)

Roki, ki so določeni po mesecih oziroma letih, se iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se izteče rok zadnji dan v tem mesecu.

(4)

Če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.

92. člen

(1)

Obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje, da vloži pritožbo, če v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo odda tudi pritožbo.

(2)

Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.

93. člen

(1)

O vrnitvi v prejšnje stanje odloči predsednik senata, ki je izdal sodbo ali sklep, ki se s pritožbo izpodbija.

(2)

Zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe.

(3)

Če se obdolženec pritoži zoper sklep, s katerim mu ni bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje, mora sodišče to pritožbo skupaj s pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi ter z odgovorom na pritožbo in vsemi spisi poslati v odločitev višjemu sodišču.

94. člen

Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje praviloma ne zadrži izvršitve sodbe oziroma sklepa o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi; vendar pa sme sodišče, ki je pristojno za rešitev prošnje, odločiti, da se počaka z izvršitvijo, dokler se ne odloči o prošnji.

IX. poglavje STROŠKI KAZENSKEGA POSTOPKA

95. člen

(1)

Stroški kazenskega postopka so izdatki, ki nastanejo v kazenskem postopku od njegove uvedbe do konca, in izdatki za preiskovalna dejanja, opravljena pred preiskavo.

(2)

Stroški kazenskega postopka so:

1)

stroški za priče, izvedence, tolmače in strokovnjake (168. člen) ter stroški ogleda;

2)

vozni stroški za obdolženca;

3)

izdatki za privedbo obdolženca oziroma tistega, ki mu je bila vzeta prostost;

4)

vozni in potni stroški uradnih oseb;

5)

stroški za zdravljenje obdolženca, dokler je v priporu, in stroški poroda;

6)

povprečnina;

7)

nagrada in potrebni izdatki zagovornika, potrebni izdatki zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca ter njunih zakonitih zastopnikov in pa nagrada in potrebni izdatki njihovih pooblaščencev;

8)

potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonitega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca, če je bilo potrebno tako zastopanje.

(3)

Povprečnina se določi v mejah zneskov, določenih z republiškim oziroma pokrajinskim predpisom, glede na trajanje in zamotanost postopka ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo je dolžan plačati.

(4)

Stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka tega člena ter potrebni izdatki postavljenega zagovornika in postavljenega pooblaščenca oškodovanca kot tožilca (71. in 100. člen) se v postopku zaradi kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, izplačajo naprej iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek, pozneje pa izterjajo od tistih, ki so jih po določbah tega zakona dolžni povrniti. Organ, ki vodi kazenski postopek, mora vse stroške, ki so bili naprej izplačani, vpisati v seznam in seznam priložiti spisom.

(5)

Stroški za prevajanje v jezik jugoslovanskega naroda ali jugoslovanske narodnosti, ki nastanejo z uporabo določb ustave in tega zakona o pravici pripadnikov narodov in narodnosti Jugoslavije do uporabe svojega jezika, se ne zaračunavajo tistim, ki so po določbah tega zakona dolžni povrniti stroške kazenskega postopka.

96. člen

(1)

V vsaki sodbi in vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek, je treba odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so.

(2)

Če o višini stroškov ni podatkov, se izda sklep o stroških takrat, ko se ti podatki zberejo.

(3)

Če v sodbi ali sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek, ni odločeno o stroških postopka, se o tem odloči pozneje s posebnim sklepom.

(4)

Če je postopek tekel pred senatom, izda sklep iz drugega in tretjega odstavka tega člena predsednik senata.

(5)

Kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak sklep senat (šesti odstavek 23. člena).

97. člen

(1)

Obdolženec, oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zasebni tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak (168. člen) plačajo ne glede na izid kazenskega postopka stroške s svojo privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave in druge stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen del povprečnine.

(2)

O stroških iz prvega odstavka tega člena izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari.

98. člen

(1)

Če sodišče spozna obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.

(2)

Kdor je obdolžen več kaznivih dejanj, se ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe, kolikor se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

(3)

Če je z isto sodbo spoznanih za krive več obdolžencev, določi sodišče, kolikšen del stroškov plača vsak posamezen izmed njih; če tega ni mogoče določiti, obsodi vse obdolžence na nerazdelno plačilo stroškov. Plačilo povprečnine določi za vsakega obdolženca posebej.

(4)

Sodišče sme v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločbe o stroških, sme predsednik senata s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov kazenskega postopka.

99. člen

(1)

Če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun, razen v primerih ki so navedeni v naslednjih odstavkih.

(2)

Kdor vedoma poda krivo kazensko ovadbo, plača stroške kazenskega postopka.

(3)

Zasebni tožilec mora povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena tega zakona potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika, če se postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe, ali s sodbo, s katero se obtožba zavrne, ali s sklepom, s katerim se postopek ustavi, razen če se postopek ustavi oziroma če se obtožba s sodbo zavrne zaradi obdolženčeve smrti ali zaradi tega, ker je obdolženec zbolel za kakšno trajno duševno boleznijo, ali pa zaradi tega, ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu. Če se postopek ustavi zaradi umika tožbe, se obdolženec in zasebni tožilec lahko poravnata o svojih medsebojnih stroških. Če je več zasebnih tožilcev, plačajo stroške vsi nerazdelno.

(4)

Če sodišče zavrne obtožbo zaradi nepristojnosti, izda odločbo o stroških pristojno sodišče.

100. člen

(1)

Nagrado in potrebne izdatke zagovornika in pooblaščenca, zasebnega tožilca ali oškodovanca mora plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka, razen v primerih, ko obremenjujejo po določbah tega zakona nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun. Če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev. Tako se ravna tudi, če je bil oškodovancu kot tožilcu postavljen pooblaščenec.

(2)

Zagovornik in pooblaščenec, ki nista odvetnika, nimata pravice do nagrade, temveč samo pravico do povrnitve potrebnih izdatkov, zagovornik pa tudi do izgubljenega zaslužka.

101. člen

O dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami členov 95 do 100 tega zakona.

102. člen

Natančnejše predpise o povrnitvi stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo pred Zveznim sodiščem, izda funkcionar, ki vodi zvezni organ, pristojen za pravosodje, predpise o povrnitvi stroškov pred Vrhovnim vojaškim sodiščem pa funkcionar, ki vodi zvezni organ, pristojen za ljudsko obrambo. Povrnitev stroškov pred sodišči republik oziroma avtonomnih pokrajin ureja republiški oziroma pokrajinski predpis.

X. poglavje PREMOŽENJSKOPRAVNI ZAHTEVKI

103. člen

(1)

Premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, se na predlog upravičencev obravnava v kazenskem postopku, če se s tem ne bi preveč zavlekel ta postopek.

(2)

Premoženjskopravni zahtevek se lahko tiče povrnitve škode, vrnitve stvari ali razveljavitve določenega pravnega posla.

104. člen

(1)

Predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi.

(2)

Če so zaradi kaznivega dejanja oškodovana družbena sredstva, se lahko organ, ki je z zakonom pooblaščen skrbeti za njihovo varstvo, udeležuje kazenskega postopka v skladu s pooblastili, ki jih ima na podlagi takega zakona.

105. člen

(1)

Predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku se poda pri organu, pri katerem se vloži kazenska ovadba, ali pri sodišču, pred katerim teče postopek.

(2)

Predlog se lahko poda najdalje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

(3)

Tisti, ki je upravičen podati predlog, mora določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze.

(4)

Če upravičenec ne poda predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku do vložitve obtožbe, se obvesti, da ga lahko poda do konca glavne obravnave. Če so bila zaradi kaznivega dejanja oškodovana družbena sredstva, predlog pa ni bil podan, obvesti sodišče o tem organ iz drugega odstavka 104. člena tega zakona.

106. člen

(1)

Upravičenci (104. člen) smejo do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi. Če umaknejo predlog, ga ne morejo več ponoviti, razen če je s tem zakonom določeno kaj drugega.

(2)

Če preide premoženjskopravni zahtevek potem, ko je podan predlog, toda pred koncem glavne obravnave, po pravilih premoženjskega prava na koga drugega, se ta povabi, da izjavi, ali vztraja pri predlogu ali ne. Če se ne odzove vabilu, čeprav je bil v redu povabljen, se šteje, da je umaknil podani predlog.

107. člen

(1)

Sodišče, pred katerim teče postopek, zasliši obdolženca o dejstvih, navedenih v predlogu, in razišče okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjskopravnega zahtevka. Vendar pa mora tudi že prej, preden je podan tak predlog, zbrati dokaze in raziskati, kar je treba za odločitev o zahtevku.

(2)

Če bi se s poizvedovanjem o premoženjskopravnem zahtevku preveč zavlekel kazenski postopek, se omeji sodišče samo na zbiranje tistih podatkov, ki bi jih bilo pozneje nemogoče ali zelo težko ugotoviti.

108. člen

(1)

O premoženjskopravnih zahtevkih odloča sodišče.

(2)

Sodišče lahko prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti; lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, napoti sodišče oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom.

(3)

Če izda sodišče sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če s sklepom ustavi kazenski postopek, napoti oškodovanca, da lahko svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi. Če se sodišče izreče za nepristojno za kazenski postopek, napoti oškodovanca, da lahko priglasi svoj premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, ki ga bo začelo ali nadaljevalo pristojno sodišče.

109. člen

Če gre pri premoženjskopravnem zahtevku za vrnitev stvari, pa sodišče ugotovi, da pripada stvar oškodovancu in da je pri obdolžencu ali pri katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, kateremu so jo ti dali v hrambo, odloči v sodbi, da se stvar izroči oškodovancu.

110. člen

Če se premoženjskopravni zahtevek tiče razveljavitve določenega pravnega posla in sodišče spozna, da je utemeljen, izreče v sodbi, da se ta pravni posel popolnoma ali delno razveljavi s posledicami, ki iz tega izvirajo, ne da bi s tem posegalo v pravice drugih.

111. člen

(1)

Pravnomočno sodbo, s katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, sme sodišče spremeniti v kazenskem postopku le tedaj, če se kazenski postopek obnovi ali če se vloži zahteva za varstvo zakonitosti ali zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

(2)

Izvzemši ta dva primera, smejo obsojenec oziroma njegovi dediči zahtevati samo v pravdi, da se spremeni pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero je bilo odločeno o premoženjskopravnem zahtevku; to pa le tedaj, če so podani pogoji za obnovo po določbah, ki veljajo za pravdni postopek.

112. člen

(1)

Na predlog upravičencev (104. člen) se sme odrediti v kazenskem postopku po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, nastalega zaradi kaznivega dejanja.

(2)

Sklep iz prvega odstavka tega člena izda v preiskavi preiskovalni sodnik. Po vložitvi obtožnice izda sklep izven glavne obravnave predsednik senata, na glavni obravnavi pa senat.

(3)

Zoper sklep senata o začasnem zavarovanju ni pritožbe. V drugih primerih odloči o pritožbi senat (šesti odstavek 23. člena). Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

113. člen

(1)

Če gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu in niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, se izročijo oškodovancu še pred koncem postopka.

(2)

Če se več oškodovancev prepira o lastnini stvari, se napotijo na pravdo, sodišče pa odredi v kazenskem postopku le hrambo stvari kot začasno zavarovanje.

(3)

Stvari, ki so potrebne kot dokaz, se zasežejo in po končanem postopku vrnejo lastniku. Če je taka stvar lastniku neogibno potrebna, se mu sme vrniti tudi pred koncem postopka proti zavezi, da jo na zahtevo prinese.

114. člen

(1)

Če ima oškodovanec zahtevek proti kakšni tretji osebi zaradi tega, ker so pri njej stvari, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, ali zaradi tega, ker je ta zaradi kaznivega dejanja prišla do premoženjske koristi, sme sodišče na predlog upravičencev (104. člen) odrediti v kazenskem postopku po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, začasno zavarovanje tudi proti tej osebi. Določbe drugega in tretjega odstavka 112. člena tega zakona veljajo tudi v tem primeru.

(2)

Sodišče odpravi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, zavarovanje iz prvega odstavka tega člena, če ni bilo odpravljeno že prej, ali pa napoti oškodovanca na pravdo s pripombo, da bo zavarovanje odpravljeno, če pravda ne bo uvedena v roku, ki mu ga za to določi.

XI. poglavje IZDAJA IN NAZNANITEV ODLOČB

115. člen

(1)

V kazenskem postopku se izdajajo odločbe v obliki sodb, sklepov in odredb.

(2)

Sodbe izdaja le sodišče, sklepe in odredbe pa izdajajo tudi drugi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku.

116. člen

(1)

Senat izdaja odločbe po ustnem posvetovanju in glasovanju. Odločba je sprejeta, če je zanjo glasovala večina članov senata.

(2)

Predsednik senata vodi posvetovanje in glasovanje in glasuje zadnji. Njegova dolžnost je poskrbeti, da se vsa vprašanja vsestransko in popolnoma pretresejo.

(3)

Če so glasovi glede posameznih vprašanj, o katerih se glasuje, porazdeljeni na več različnih mnenj, tako da nobeno od njih nima večine, se vprašanja ločijo in glasovanje ponavlja, dokler se ne doseže večina. Če se na ta način ne dobi večina, se odločitev doseže tako, da se glasovi, ki so za obdolženca najneugodnejši, prištejejo glasovom, ki so od teh manj neugodni, dokler se ne doseže potrebna večina.

(4)

Člani senata ne smejo odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata; vendar pa član senata, ki je glasoval za oprostitev obtoženca in ostal v manjšini, ni dolžan glasovati o kazni. Če ne glasuje, se šteje, da se strinja z glasom, ki je za obdolženca najugodnejši.

117. člen

(1)

. Pri odločanju se najprej glasuje, ali je sodišče pristojno, ali je treba postopek dopolniti, ter o drugih predhodnih vprašanjih. Ko se odloči o predhodnih vprašanjih se preide na odločanje o glavni stvari.

(2)

Pri odločanju o glavni stvari se najprej glasuje, ali je obtoženec storil kaznivo dejanje to ali je kazensko odgovoren; nato pa se glasuje o kazni, drugih kazenskih sankcijah, stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnih zahtevkih in o drugih vprašanjih, o katerih je treba odločiti.

(3)

Če je ista oseba obtožena več kaznivih dejanj, se glasuje o kazenski odgovornosti in o kazni za vsako od teh dejanj posebej, nato pa o eni kazni za vsa dejanja.

118. člen

(1)

Posvetovanje in glasovanje je tajno.

(2)

V prostoru, v katerem je posvetovanje in glasovanje smejo biti le člani senata in zapisnikar.

119. člen

(1)

Če ni v tem zakonu drugače določeno, se naznanjajo odločbe navzočim prizadetim osebam ustno, nenavzočim pa se vročajo v overjenem prepisu.

(2)

Če je bila odločba naznanjena ustno, se to zaznamuje v zapisniku ali na spisu; tisti, ki mu je bila naznanjena, pa to potrdi s svojim podpisom. Če prizadeta oseba izjavi, da se ne bo pritožila, ge ji ne vroči overjen prepis ustno naznanjene odločbe, razen če ni v tem zakonu drugače določeno.

(3)

Prepisi odločb, zoper katere je dovoljena pritožba, se vročajo s poukom o pravici do pritožbe.

XII. poglavje VROČANJE PISANJ IN PREGLEDOVANJE SPISOV

120. člen

(1)

Pisanja se vročajo praviloma po pošti. Vročajo se lahko tudi po občinski skupščini, po uradni osebi organa, ki je izdal odločbo, ali neposredno pri tem organu.

(2)

Vabilo na glavno obravnavo in druga vabila lahko sodišče tudi ustno naznani osebi, ki je pred njim, in jo pri tem pouči o posledicah, če ne bi prišla. Na ta način opravljeno vabilo se zaznamuje v zapisniku, ki ga povabljeni podpiše, razen če je to že zapisano v zapisniku o glavni obravnavi. Šteje se, da je s tem vabilo veljavno vročeno.

121. člen

Pisanje, za katero je v tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, se izroči neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri kateri od oseb, omenjenih v 122. členu tega zakona, pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po prvem odstavku 122. člena tega zakona; s tem se šteje, da je vročitev opravljena.

122. člen

(1)

Pisanja, za katera v tem zakonu ni določeno, da morajo biti osebno vročena, se prav tako vročajo osebno. Vendar pa se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Če niti teh ni v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če pa se vroča pisanje na delovnem mestu tistega, kateremu naj bo vročeno, in tega ni tam, se lahko izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali komu, ki dela na istem mestu, če v to privoli.

(2)

Če se ugotovi, da je tisti, kateremu bi bilo treba vročiti pisanje, odsoten in da mu zaradi tega osebe iz prvega odstavka tega člena pisanja ne bi mogle pravočasno, izročiti, se pisanje vrne z navedbo, kje je odsotni.

123. člen

(1)

Obdolžencu je treba osebno vročiti vabilo na prvo zaslišanje v predhodnem postopku in vabilo na glavno obravnavo.

(2)

Obdolžencu, ki nima zagovornika, je treba osebno vročiti obtožnico, obtožni predlog ali zasebno tožbo, kot tudi sodbo in druge odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo. Na zahtevo obdolženca vroči sodišče sodbo in druge odločbe osebi, ki jo on določi.

(3)

Če je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, vročiti sodbo, s katero mu je izrečena nepogojna kazen zapora pa mu sodbe ni mogoče vročiti na njegov dotedanji naslov in vročevalec tudi ni mogel zvedeti za njegov novi naslov, mu sodišče postavi po uradni dolžnosti zagovornika, ki opravlja to dolžnost, dokler se ne zve za njegov novi naslov. Postavljenemu zagovorniku določi sodišče potreben rok, da se seznani s spisi, nato pa mu vroči sodbo in postopek nadaljuje. Če gre za drugo odločbo, pri kateri teče od vročitve rok za pritožbo, ali za pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor, pa vročevalec ni mogel zvedeti za obdolženčev novi naslov, nabije sodišče odločbo oziroma pritožbo na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.

(4)

Če ima obdolženec zagovornika, vroči sodišče obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo in vse odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo, kot tudi pritožbo nasprotne stranke, ki jo vroča na odgovor, zagovorniku in obdolžencu po določbah 122. člena tega zakona. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od vročitve pisanja zagovorniku. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker njegov naslov ni znan, zadošča vročitev samo zagovorniku.

(5)

Če je treba vročiti pisanje zagovorniku obdolženca, ta pa ima več zagovornikov, zadošča, da se vroči enemu od njih.

124. člen

(1)

Vabilo za vložitev zasebne tožbe ali obtožnice ter vabilo na glavno obravnavo vroči sodišče zasebnemu tožilcu in oškodovancu kot tožilcu oziroma njunemu zakonitemu zastopniku osebno (121. člen), njihovim pooblaščencem pa po 122. členu tega zakona. Enako jim vroča tudi odločbe, pri katerih teče od dneva vročitve rok za pritožbo in pritožbo nasprotne stranke, ki jo vroča na odgovor.

(2)

Če osebam iz prvega odstavka tega člena ali oškodovancu ni mogoče vročiti vabila oziroma odločbe ali pritožbe na dotedanji naslov in vročevalec tudi ni mogel zvedeti za novi naslov, nabije sodišče vabilo, odločbo oziroma pritožbo na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.

(3)

Če ima oškodovanec, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroči sodišče pisanje temu, če jih ima več, pa le enemu od njih.

125. člen

(1)

Potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam na vročilnici dan prejema.

(2)

Če je prejemnik nepismen ali če se ne mora podpisati, ga podpiše vročevalec in navede dan prejema s pripombo, zakaj je podpisal prejemnika.

(3)

Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede dan izročitve; s tem je vročitev opravljena.

126. člen

Če naslovnik ali odrasli njegov družinski član pisanja noče sprejeti, zapiše vročevalec na vročilnici dan, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela; s tem je vročitev opravljena.

127. člen

(1)

Vojaškim osebam, pripadnikom straže v zavodih, v katerih so osebe, ki jim je vzeta prostost in delavcem kopenskega, rečnega, morskega in zračnega prometa se vročajo vabila po njihovem poveljstvu oziroma po neposrednem starešini; po potrebi pa se jim lahko vročajo na ta način tudi druga pisanja.

(2)

Osebam, ki jim je vzeta prostost, se opravi vročitev po upravi zavoda, v katerem so.

(3)

Osebam, ki uživajo v Jugoslaviji imunitetno pravico, se vročitev opravi po Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve, če mednarodne pogodbe ne določajo kaj drugega.

(4)

Državljanom SFRJ v tujini se opravi vročitev, če ne gre za postopek iz 518. in 519. člena tega zakona, s posredovanjem diplomatskega ali konzularnega predstavništva SFRJ v tuji državi; pogoj pa je, da tuja država ne nasprotuje takemu načinu vročitve in da tisti, ki naj se mu pisanje vroči, prostovoljno privoli, da ga sprejme. Pooblaščeni delavec diplomatskega ali konzularnega predstavništva podpiše vročilnico kot vročevalec, če je pisanje vročeno v samem predstavništvu; če pa je poslano po pošti, potrdi to na vročilnici.

128. člen

(1)

Javnemu tožilcu se vročajo odločbe in druga pisanja tako, da se izročijo pisarni javnega tožilstva.

(2)

Kadar se vročajo odločbe, pri katerih teče od dneva vročitve rok, se šteje za dan vročitve dan, ko se izročijo pisarni javnega tožilstva.

(3)

Sodišče pošlje javnemu tožilcu na njegovo zahtevo kazenski spis v pregled. Če teče rok za redno pravno sredstvo ali če je to sicer v korist postopka, sme sodišče določiti rok, v katerem mora javni tožilec spis vrniti.

129. člen

V primerih, ki jih ni v tem zakonu, se vročitev opravi po določbah, ki veljajo za pravdni postopek.

130. člen

(1)

Vabila in odločbe, ki se izdajajo do konca glavne obravnave za osebe, ki sodelujejo v postopku, razen za obdolženca, se smejo izročiti udeležencu v postopku, ki je pripravljen vročiti jih tistemu, kateremu so namenjene, če organ meni, da jih bo na ta način zanesljivo dobil.

(2)

Vabilo na glavno obravnavo ali kakšno drugo vabilo ter odločba o preložitvi glavne obravnave ali drugih napovedanih dejanj se lahko sporoči osebam iz prvega odstavka tega člena tudi brzojavno ali po telefonu, če se da po okoliščinah sklepati, da bo na ta način opravljeno sporočilo dobil tisti, kateremu je namenjeno.

(3)

O tem, da je bilo vabilo sporočeno oziroma odločba izročena na način iz prvega ali drugega odstavka tega člena, se napravi na spisu uradni zaznamek.

(4)

Proti tistemu, ki je bil obveščen oziroma ki mu je bila odločba poslana po prvem ali drugem odstavku tega člena, nastopijo škodljive posledice, ki so predpisane za zamudo, samo, če se ugotovi, da je pravočasno dobil vabilo oziroma odločbo in da je bil poučen o posledicah zamude.

131. člen

(1)

Vsakemu, ki ima opravičen interes, se sme dovoliti pregled in prepis posameznih kazenskih spisov.

(2)

Dokler postopek teče, dovoljuje pregled in prepis spisov organ, pred katerim teče postopek; ko pa je postopek končan, dovoli to predsednik sodišča ali uradna oseba, ki jo on določi. Če so spisi pri javnem tožilcu, dovoljuje pregled in prepis javni tožilec.

(3)

Pregled in prepis posameznih kazenskih spisov se sme odreči, če to narekujejo posebni razlogi obrambe ali varnosti države ali če je bila javnost izključena z glavne obravnave. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba, ki pa ne zadrži njegove izvršitve.

(4)

Za pregled in prepis spisov, ki naj bo dovoljen zasebnemu tožilcu, oškodovancu kot tožilcu, oškodovancu in zagovorniku, veljajo določbe 59. oziroma 73. člena tega zakona.

(5)

Obdolženec ima pravico pregledati spise in si ogledati dokazne predmete, razen v primerih, ki so omenjeni v drugem odstavku 73. člena tega zakona, ali dokler ni zaslišan.

XIII. poglavje IZVRŠITEV ODLOČB

132. člen

(1)

Sodba se izvrši, ko postane pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonitih ovir.

(2)

Sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe.

(3)

Če sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, ni pristojno za njeno izvršitev, pošlje overjen prepis sodbe s potrdilom o izvršljivosti organu, ki je pristojen za izvršitev.

(4)

Če je rezervni nižji oficir, oficir ali vojaški uslužbenec nepogojno obsojen na kazen, pošlje sodišče overjen prepis pravnomočne sodbe vojaškemu okrožju, ki vodi obsojenca v evidenci.

133. člen

Če denarne kazni, ki je predpisana v tem zakonu, ni mogoče niti prisilno izterjati, jo sodišče spremeni v zapor po določbah o spremembi za kaznivo dejanje izrečene denarne kazni v zapor.

134. člen

(1)

Glede stroškov kazenskega postopka in glede premoženjskopravnih zahtevkov izvrši sodbo pristojno sodišče po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek.

(2)

Prisilna izterjava stroškov kazenskega postopka v dobro proračuna se opravi po uradni dožnosti. Stroški prisilne izterjave se začasno izplačajo iz proračunskih sredstev.

(3)

Če je izrečen v sodbi odvzem predmetov, odloči sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, ali naj se predmeti prodajo po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, ali naj se izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu drugemu zavodu, ali pa naj se uničijo. Denar, ki se dobi s prodajo predmetov, gre v proračun.

(4)

Tretji odstavek tega člena se smiselno uporabi tudi tedaj, če se izda odločba o odvzemu predmetov po 500. členu tega zakona.

(5)

Pravnomočna odločba o odvzemu predmetov se sme izven primerov obnove kazenskega postopka, zahteve za varstvo zakonitosti ali zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe spremeniti v pravdi, če nastane spor o lastnini odvzetih predmetov.

135. člen

(1)

Če ni v tem zakonu drugače določeno, se sklepi izvršijo ko postanejo pravnomočni. Odredbe se izvršijo takoj, razen če organ, ki je odredbo izdal, ne odredi drugače.

(2)

Sklep postane pravnomočen, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njega ni pritožbe.

(3)

Sklepe in odredbe izvršujejo organi, ki so jih izdali, razen če je določeno drugače. Če je sodišče s sklepom odložilo o stroških kazenskega postopka, veljajo za izterjavo teh stroškov določbe prvega in drugega odstavka 134. člena tega zakona.

136. člen

(1)

Če nastane dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali o računanju kazni, če v pravnomočni sodbi ni odločeno o vštetju pripora ali prej prestane kazni, ali če jih sodišče ni vštelo pravilno, odloči o tem predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji, s posebnim sklepom. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, razen če sodišče določi drugače.

(2)

Če nastane dvom o razlagi sodne odločbe, odloči o tem sodišče, ki je izdalo pravnomočno odločbo.

137. člen

Ko postane odločba, s katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, pravnomočna, sme oškodovanec zahtevati od sodišča, ki je odločilo na prvi stopnji, naj mu izda overjen prepis odločbe s pripombo, da je odločba izvršljiva.

138. člen

Predpise o kazenski evidenci izdaja funkcionar, ki vodi zvezni organ, pristojen za notranje zadeve, v soglasju s funkcionarjem, ki vodi zvezni organ, pristojen za pravosodje.

XIV. poglavje POMEN IZRAZOV V ZAKONU IN DRUGE DOLOČBE

139. člen

Če je v zakonu določeno, da je za pregon posameznih kaznivih dejanj potrebno poprejšnje dovoljenje pristojnega državnega organa, ne more javni tožilec zahtevati preiskave in ne neposredno vložiti obtožnice oziroma obtožnega predloga, če ne predloži dokaza, da je dovoljenje dano.

140. člen

Če teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero se sme izreči kazen zaplembe premoženja, sme sodišče na predlog javnega tožilca ali po uradni dolžnosti odrediti začasno zavarovanje, ki se uporablja v izvršilnem postopku. V takem primeru se smiselno uporabljata drugi in tretji odstavek 112. člena tega zakona.

141. člen

(1)

Če teče postopek zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti prometa, sme preiskovalni sodnik ali senat obdolžencu vzeti vozniško dovoljenje za čas, dokler traja postopek.

(2)

Vozniško dovoljenje se sme obdolžencu vrniti še pred koncem kazenskega postopka, če se da opravičeno sklepati, da ni več razlogov za odvzem.

(3)

Zoper sklep, izdan po prvem ali drugem odstavku tega člena, je dovoljena pritožba, ki pa ne zadrži njegove izvršitve.

(4)

Čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, se obdolžencu, ki je v prostosti, všteje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.

142. člen

O priporu, o pravnomočnosti obtožnice oziroma o obsodilni sodbi za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na podlagi obtožnega predloga, obvesti sodišče v treh dneh državni organ, organizacijo združenega dela oziroma drugo organizacijo ali skupnost, pri kateri je v delovnem razmerju tisti, na katerega se te odločbe nanašajo.

143. člen

Če se med kazenskim postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl ali da je po storjenem kaznivem dejanju trajno duševno zbolel, se kazenski postopek s sklepom ustavi.

144. člen

(1)

Sodišče sme med postopkom kaznovati z denarno kaznijo do 1.000 dinarjev zagovornika, pooblaščenca ali zakonitega zastopnika, oškodovanca, oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, če njegovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka.

(2)

O kaznovanju odvetnika oziroma odvetniškega pripravnika obvesti sodišče odvetniško zbornico.

(3)

Če javni tožilec ne daje sodišču pravočasno predlogov ali opravlja druga procesna dejanja z veliko zamudo in s tem povzroča zavlačevanje postopka, obvesti, sodišče o tem višjega javnega tožilca.

145. člen

(1)

Glede izključitve kazenskega pregona za osebe, ki uživajo v Jugoslaviji imunitetno pravico, veljajo pravila mednarodnega prava.

(2)

Če nastane dvom, ali gre za tako osebo, se sodišče obrne za pojasnilo na Zvezni sekretariat za zunanje zadeve po republiškem oziroma pokrajinskem upravnem organu za pravosodje.

146. člen

Vsi državni organi morajo sodiščem in drugim organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, dajati potrebno pomoč, zlasti če gre za odkrivanje kaznivih dejanj ali za izsleditev storilcev.

147. člen

Posamezni izrazi, ki so uporabljeni v tem zakonu, imajo tale pomen:

Obdolženec je tisti, zoper katerega teče preiskava ali zoper katerega je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba.

Obtoženec je tisti, zoper katerega je obtožnica poslala pravnomočna.

Obsojenec je tisti, za katerega je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kazensko odgovoren za določeno kaznivo dejanje.

Izraz obdolženec se uporablja v tem zakonu tudi kot splošen izraz za obdolženca, obtoženca in obsojenca.

Oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena.

Tožilec je javni tožilec, zasebni tožilec in oškodovanec kot tožilec.

Stranka je tožilec in obdolženec.

Drugi del POTEK POSTOPKA

A. Predhodni postopek

XV. poglavje KAZENSKA OVADBA

148. člen

(1)

Vsi državni organi, organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti so dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni ali če kako drugače zvedo zanje.

(2)

Delovni ljudje v državnih organih, organizacijah združenega dela in v drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih so dolžni naznaniti kazniva dejanja, s katerimi se povzroča škoda družbenim sredstvom ali zlorablja delovna ali uradna dolžnost pri tem organu oziroma organizaciji.

(3)

Obenem z ovadbo morajo državni organi in organizacije združenega dela ter druge samoupravne organizacije in skupnosti navesti dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila.

149. člen

(1)

Za uresničevanje družbene samozaštite morajo občani naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti.

(2)

Zakon določa, kdaj pomeni opustitev ovadba kaznivega dejanja sama kaznivo dejanje.

150. člen

(1)

Ovadba se poda pristojnemu javnemu tožilcu pismeno ali ustno.

(2)

Če je ovadba ustna, je treba ovaditelja opozoriti na posledice krive ovadbe. O ustni ovadbi se napravi zapisnik, če je bila sporočena po telefonu, pa uradni zaznamek.

(3)

Če je ovadba podana sodišču, organu za notranje zadeve ali nepristojnemu javnemu tožilcu, jo ta sprejme in takoj pošlje pristojnemu javnemu tožilcu.

151. člen

(1)

Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, morajo organi za notranje zadeve ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

(2)

Da bi izvršili naloge iz prvega odstavka tega člena, smejo organi za notranje zadeve zahtevati potrebna obvestila od občanov; opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati zasledovanje osebe in stvari, ki se zasledujejo, in v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in prostorov državnih organov, organizacij združenega dela ter drugih organizacij in skupnosti in pregledati določeno njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno. O dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek.

(3)

Organi za notranje zadeve lahko vabijo občane tudi k sebi. V vabilu mora biti navedeno, zakaj so vabljeni. Prisilno smejo privesti nekoga, ki na vabilo ni prišel, le, če je bil v vabilu na to opozorjen. Ko ravnajo po določbah tega člena, ne smejo organi za notranje zadeve občanov zasliševati kot obdolžence, priče ali izvedence, če ni v tem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 155. člena).

(4)

Tisti, zoper katerega je bilo uporabljeno kakšno dejanje ali kakšen ukrep iz drugega ali tretjega odstavka tega člena, ima pravico pritožiti se v treh dneh pri pristojnem javnem tožilcu.

(5)

Organi za notranje zadeve smejo zbirati obvestila tudi od oseb, ki so v priporu, če je to potrebno, da se odkrijejo druga kazniva dejanja iste osebe, njeni udeleženci ali kazniva dejanja drugih storilcev. Ta obvestila zbirajo v času, ki ga določi preiskovalni sodnik.

(6)

Na podlagi zbranih obvestil sestavi organ za notranje zadeve kazensko ovadbo, v kateri navede dokaze, za katere je zvedel pri njihovem zbiranju. V kazensko ovadbo ne vpiše vsebine izjav, ki so jih posamezni občani dali pri zbiranju obvestil. Kazenski ovadbi priloži tudi predmete, skice, fotografije priskrbljena poročila, zapise o tem, kaj so ukrenili in storili, uradne zaznamke, izjave in drugo gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo postopka. Če zvedo organi za notranje zadeve po vložitvi kazenske ovadbe za nova dejstva dokaze ali sledove kaznivega dejanja, morajo zbrati potrebna obvestila in poslati o tem javnemu tožilcu poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe.

152. člen

(1)

Pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve imajo pravico napotiti osebe, ki jih najdejo na kraju storitve kaznivega dejanja, k preiskovalnemu sodniku ali jih pridržati do njegovega prihoda, če bi mogle dati za kazenski postopek važne podatke in če je verjetno, da jih pozneje ne bi bilo mogoče zaslišati ali da bi bilo to zvezano s precejšnjim zavlačevanjem ali z drugimi težavami. Pridržanje takih oseb na kraju storitve kaznivega dejanja ne sme trajati več kot šest ur.

(2)

Organi za notranje zadeve smejo fotografirati tistega, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, in vzeti tudi njegove prstne odtise. Če je to nujno, da se ugotovi njegova istovetnost, ali v drugih primerih, ko je to pomembno za uspešno izvedbo postopka, smejo njegovo fotografijo tudi objaviti.

(3)

Če je treba ugotoviti, čigavi so prstni odtisi na posameznih predmetih, smejo organi za notranje zadeve jemati prstne odtise oseb, za katere je verjetno, da so utegnili priti v dotiko z njimi.

153. člen

(1)

Javni tožilec zavrže ovadbo, če iz same ovadbe izhaja, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon. O tem, da je zavrgel ovadbo, in o razlogih za to obvesti javni tožilec v osmih dneh oškodovanca (60. člen), če je ovadbo prodal organ za notranje zadeve, pa tudi njega.

(2)

Če javni tožilec iz same ovadbe ne more presoditi, ali so navedbe v njej verjetne, ali če podatki v ovadbi ne dajejo dovolj podlage, da bi lahko odločil, ali naj zahteva preiskavo, ali če je do njega prišel le glas o kaznivem dejanju, zlasti pa, če je storilec neznan, lahko zahteva od organov za notranje zadeve, če tega ne more storiti sam ali po drugih organih, naj zberejo potrebna obvestila in storijo druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec (151. in 152. člen). Javni tožilec sme ob vsakem času zahtevati od organov za notranje zadeve, da ga obvestijo, kaj so ukrenili.

(3)

Javni tožilec sme zahtevati potrebne podatke od državnih organov, organizacij združenega dela ter od drugih organizacij in skupnosti, lahko pa v ta namen povabi tudi tistega, ki je vložil kazensko ovadbo.

(4)

Javni tožilec in drugi državni organi, organizacije združenega dela ter druge organizacije in skupnosti morajo pri zbiranju obvestil oziroma dajanju podatkov ravnati obzirno in paziti, da ne škodujejo časti in dobremu imenu tistega, na katerega se podatki nanašajo.

154. člen

(1)

Organi za notranje zadeve smejo še pred začetkom preiskave zaseči predmete po 211. členu tega zakona, če bi bilo nevarno odlašati, in ob pogojih iz 210. člena tega zakona opraviti hišno in osebno preiskavo.

(2)

Če preiskovalni sodnik ne more takoj priti na sam kraj, smejo organi za notranje zadeve tudi sami opraviti ogled in odrediti potrebno izvedensko delo, razen obdukcije in izkopa trupla. Če prispe preiskovalni sodnik na sam kraj med ogledom, lahko prevzame in sam opravi ta dejanja. O vsem, kar je bilo storjeno, mora biti obveščen javni tožilec.

155. člen

(1)

Če je storilec kaznivega dejanja neznan, lahko javni tožilec zahteva, naj organ za notranje zadeve opravi posamezna preiskovalna dejanja, za katera je glede na okoliščine primera smotrno, da jih opravi, še preden se uvede preiskava. Če je javni tožilec mnenja, da bi moral posamezna preiskovalna dejanja opraviti preiskovalni sodnik, ali če sta potrebna obdukcija ali izkop trupla, predlaga preiskovalnemu sodniku, naj opravi ta dejanja. Če se preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom, zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 23. člena).

(2)

Zapisniki o opravljenih preiskovalnih dejanjih se pošljejo javnemu tožilcu.

156. člen

(1)

Preiskovalni sodnik pristojnega sodišča, kot tudi preiskovalni sodnik nižjega sodišča, na katerega območju je bilo storjeno kaznivo dejanje, lahko opravi pred izdajo sklepa o preiskavi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, vendar mora o vsem, kar je storil, obvestiti pristojnega javnega tožilca.

(2)

Kadar opravlja preiskovalna dejanja preiskovalni sodnik nižjega sodišča, je lahko pri njih navzoč javni tožilec, ki je pristojen za postopek pred tem sodiščem.

(3)

Glede vabljenja in zasliševanja osebe, za katero so podani razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, se uporabljajo določbe o vabljenju in zasliševanju obdolženca.

XVI. poglavje PREISKAVA

157. člen

(1)

Preiskava se začne zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje.

(2)

V preiskavi se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek, dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami, kot tudi drugi dokazi, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine primera smotrno, da se izvedejo.

158. člen

(1)

Preiskava se opravi na zahtevo javnega tožilca.

(2)

Zahtevo za preiskavo poda javni tožilec preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča.

(3)

V zahtevi je treba navesti: osebo, zoper katero se zahteva preiskava, opis dejanja, iz katerega izhajajo zakoniti znaki kaznivega dejanja, zakonito označbo kaznivega dejanja, okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in že zbrane dokaze.

(4)

V zahtevi za preiskavo lahko predlaga tožilec, naj se raziščejo posamezne okoliščine, opravijo posamezna dejanja in o kakšnih vprašanjih zaslišijo posamezne osebe, lahko pa predlaga tudi pripor tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava.

(5)

Javni tožilec pošlje preiskovalnemu sodniku kazensko ovadbo in vse spise ter zapisnike o opravljenih dejanjih. Hkrati mu pošlje predmete, ki utegnejo biti dokaz, ali navede, kje so.

159. člen

(1)

Ko preiskovalni sodnik prejme zahtevo za preiskavo, pregleda spise; če se z zahtevo strinja, izda sklep o preiskavi, ki mora navajati podatke iz tretjega odstavka 158. člena tega zakona. Sklep pošlje javnemu tožilcu in obdolžencu.

(2)

Preden izda sklep, zasliši preiskovalni sodnik tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava, razen če bi bilo nevarno odlašati.

(3)

Preden odloči o zahtevi javnega tožilca, lahko preiskovalni sodnik povabi javnega tožilca in tistega, zoper katerega je tožilec zahteval preiskavo, naj določenega dne prideta k sodišču, če je treba, da se izjavita o okoliščinah, ki utegnejo biti pomembne za odločitev o zahtevi, ali če misli, da bi bila iz drugih razlogov smotrna njuna ustna izjava. Ob tej priložnosti lahko dajeta stranki ustno svoje predloge, javni tožilec pa lahko spremeni ali dopolni svojo zahtevo za preiskavo, lahko pa predlaga tudi, naj se postopek izvede neposredno po obtožnici (160. člen).

(4)

Glede vabljenja in zasliševanja tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava, se uporabljajo določbe tega zakona o vabljenju in zasliševanju obdolženca. Osebo, ki jo povabi po tretjem odstavku tega člena, pouči preiskovalni sodnik v smislu drugega odstavka 218. člena tega zakona.

(5)

Zoper sklep preiskovalnega sodnika o preiskavi se obdolženec lahko pritoži. Če mu je sklep ustno sporočen, lahko poda pritožbo pri tej priložnosti na zapisnik.

(6)

Preiskovalni sodnik mora pritožbo takoj predložiti senatu (šesti odstavek 23. člena). Pritožba na zadrži izvršitve sklepa.

(7)

Če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo javnega tožilca za preiskavo, zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 23. člena). Zoper sklep senata imata obdolženec in javni tožilec pravico pritožbe, ki pa ne zadrži njegove izvršitve.

(8)

V primerih iz šestega in sedmega odstavka tega člena mora senat odločiti v 48 urah.

(9)

Pri odločanju o zahtevi za preiskavo senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel javni tožilec.

160. člen

(1)

Preiskovalni sodnik lahko da soglasje k predlogu javnega tožilca, naj se ne opravi preiskava, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice.

(2)

Soglasje iz prvega odstavka tega člena sme preiskovalni sodnik dati samo, če je pred tem zaslišal tistega, zoper katerega naj bo vložena obtožnica. Glede vabljenja in zasliševanja te osebe se uporabljajo določbe o vabljenju in zasliševanju obdolženca. Sporočilo o tem, da se strinja s predlogom, pošlje preiskovalni sodnik javnemu tožilcu in tistemu, zoper katerega naj bo vložena obtožnica.

(3)

Rok za vložitev obtožnice je osem dni, vendar pa ga lahko senat (šesti odstavek 23. člena) na zahtevo javnega tožilca podaljša.

(4)

Predlog iz prvega odstavka tega člena lahko poda javni tožilec tudi po vložitvi zahteve za preiskavo, dokler sklep o njej ni izdan.

(5)

Če je preiskovalni sodnik mnenja, da ni pogojev za vložitev obtožnice brez preiskave, ravna, kot da bi bila zahtevana preiskava.

(6)

Če je za kaznivo dejanje določena kazen zapora do petih let, sme javni tožilec mimo pogojev, ki so določeni v prvem do petem odstavku tega člena, vložiti obtožnico tudi brez preiskave, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo.

(7)

Določbe prvega do petega odstavka tega člena se uporabljajo tudi, kadar gre za kazenski pregon na zahtevo oškodovanca kot tožilca; vendar pa v tem primeru roka iz tretjega odstavka tega člena ni mogoče podaljšati.

(8)

Predlogu iz prvega odstavka tega člena in obtožnici, ki jo vloži po šestem odstavku tega člena, priloži javni tožilec kazensko ovadbo ter vse spise in zapisnike o opravljenih dejanjih, kot tudi predmete, ki utegnejo biti dokaz, ali pa v predlogu navede, kje so.

161. člen

(1)

Preiskavo opravlja preiskovalni sodnik pristojnega sodišča.

(2)

Pristojni republiški oziroma pokrajinski organ lahko določi eno sodišče, pri katerem se bo opravljala preiskava za območja več sodišč (preiskovalni center).

(3)

Preiskovalni sodnik opravlja praviloma preiskovalna dejanja samo na območju svojega sodišča. Če je to v korist preiskavi, sme opraviti posamezna preiskovalna dejanja tudi zunaj območja svojega sodišča, vendar pa mora o tem obvestiti sodišče, na katerega območju jih opravi.

162. člen

(1)

Med preiskavo lahko prepusti preiskovalni sodnik posamezna preiskovalna dejanja preiskovalnemu sodniku sodišča, na katerega območju jih je treba opraviti; če je za območje več sodišč določeno eno sodišče za pravno pomoč, pa temu sodišču.

(2)

Javni tožilec, ki je pristojen za postopek pred sodiščem, kateremu je bilo prepuščeno preiskovalno dejanje, je lahko pri tem navzoč, če pristojni javni tožilec ne izjavi, da bo navzoč sam.

(3)

Preiskovalni sodnik lahko prepusti organu za notranje zadeve izvršitev odredbe o hišni ali osebni preiskavi ali o zasegu predmetov, na način, kot je to določeno v tem zakonu.

(4)

Na predlog javnega tožilca lahko prepusti preiskovalni sodnik organu za notranje zadeve tudi druga preiskovalna dejanja če se preiskava opravlja za kazniva dejanja, ki merijo na izpodkopavanje ali rušenje ustavnega reda, za kazniva dejanja, katerih storilci so povezani s tujino, ali za druga kazniva dejanja, ki jih je storila skupina ali organizacija, in je takšna prepustitev spričo večje nevarnosti dejanja za družbo nujna za uspeh preiskave. Če se preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom javnega tožilca, zahteva odločitev senata, ki mora odločiti v 24 urah.

(5)

Po zahtevi ali dovoljenju preiskovalnega sodnika smejo organi za notranje zadeve obdolženca fotografirati ali vzeti njegove prstne odtise, če je to potrebno za kazenski postopek.

163. člen

Pri preiskovalnih dejanjih ravnajo organi za notranje zadeve po ustreznih določbah tega zakona o preiskovalnih dejanjih.

164. člen

(1)

Preiskovalni sodnik oziroma organ za notranje zadeve, ki so mu bila prepuščena posamezna preiskovalna dejanja, opravi po potrebi tudi druga preiskovalna dejanja, ki so s temi v zvezi ali iz njih izvirajo.

(2)

Če preiskovalni sodnik oziroma organ za notranje zadeve, ki so mu bila prepuščena posamezna preiskovalna dejanja, za to ni pristojen, pošlje zadevo pristojnemu sodišču oziroma organu za notranje zadeve in obvesti o tem preiskovalnega sodnika, ki mu je zadevo poslal.

165. člen

(1)

Preiskava se opravi samo glede tistega kaznivega dejanja in zoper tistega obdolženca, na katerega se nanaša sklep o preiskavi.

(2)

Če se med preiskavo pokaže, da je treba postopek razširiti tudi na kakšno drugo kaznivo dejanje ali zoper kakšno drugo osebo, obvesti preiskovalni sodnik o tem javnega tožilca. V takem primeru se smejo opraviti tista preiskovalna dejanja, ki jih ni mogoče odlašati; o vsem, kar je bilo storjeno, pa je treba obvestiti javnega tožilca.

(3)

Glede razširitve preiskave veljajo določbe 158. in 159. člena tega zakona.

166. člen

Ko je izdan sklep o preiskavi, opravlja preiskovalni sodnik tudi brez predloga strank dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka.

167. člen

(1)

Stranke in oškodovanec smejo med preiskavo predlagati preiskovalnemu sodniku, naj se opravijo posamezna preiskovalna dejanja. Če se preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom javnega tožilca, naj se opravi posamezno preiskovalno dejanje, zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 23. člena).

(2)

Stranke in oškodovanec smejo dajati predloge iz prvega odstavka tega člena tudi preiskovalnemu sodniku ali organu za notranje zadeve, kateremu so prepuščena posamezna preiskovalna dejanja. Če se preiskovalni sodnik oziroma organ za notranje zadeve ne strinja s predlogom, obvesti o tem predlagatelja, ki lahko nato predlog ponovi pri preiskovalnem sodniku pristojnega sodišča.

168. člen

(1)

Tožilec in zagovornik sta lahko navzoča pri zaslišanju obdolženca.

(2)

Tožilec, oškodovanec, obdolženec in zagovornik so lahko navzoči pri ogledu in zaslišanju izvedencev.

(3)

Tožilec in zagovornik sta lahko navzoča pri hišni preiskavi.

(4)

Tožilec, obdolženec in zagovornik so lahko navzoči pri zaslišanju priče, če je verjetno, da priča ne bo prišla na glavno obravnavo, če preiskovalni sodnik spozna, da je to smotrno, ali če je kakšna stranka zahtevala, naj bo navzoča pri zaslišanju. Oškodovanec sme biti navzoč pri zaslišanju priče samo, če je verjetno, da priča ne bo prišla na glavno obravnavo.

(5)

Iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 73. člena tega zakona, se sme zagovorniku in obdolžencu odreči navzočnost pri posameznih preiskovalnih dejanjih. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na senat (šesti odstavek 23. člena), ki pa ne zadrži njegove izvršitve.

(6)

Preiskovalni sodnik mora na primeren način obvestiti tožilca, zagovornika, oškodovanca in obdolženca, kdaj in kje bodo preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Če ima obdolženec zagovornika, obvesti preiskovalni sodnik praviloma samo njega. Če pa je v priporu obdolženec, ki nima zagovornika, preiskovalno dejanje pa naj bo opravljeno izven sedeža sodišča, odloči preiskovalni sodnik, ali je obdolženčeva navzočnost potrebna.

(7)

Če tisti, ki mu je bilo poslano obvestilo o preiskovalnem dejanju, ne pride, se dejanje lahko opravi tudi v njegovi nenavzočnosti.

(8)

Tisti, ki so navzoči pri preiskovalnih dejanjih, lahko predlagajo preiskovalnemu sodniku, naj za razjasnitev stvari postavi obdolžencu, priči ali izvedencu posamezna vprašanja; z njegovim dovoljenjem pa smejo postavljati vprašanja tudi sami. Pravico imajo tudi zahtevati, naj se v zapisnik zapišejo njihove pripombe glede izvršitve posameznih dejanj, lahko pa predlagajo tudi izvedbo posameznih dokazov.

(9)

Za razjasnitev posameznih tehničnih ali drugih strokovnih vprašanj, ki nastanejo v zvezi s pridobljenimi dokazi, pri zaslišanju obdolženca ali pri drugih preiskovalnih dejanjih, lahko pokliče preiskovalni sodnik strokovnjaka, da mu da o takih vprašanjih potrebna pojasnila. Če so stranke pri tem navzoče, lahko zahtevajo, naj da strokovnjak natančnejša pojasnila. Če je potrebno, lahko zahteva preiskovalni sodnik pojasnila tudi od ustreznega strokovnega zavoda.

(10)

Določbe prvega do devetega odstavka tega člena se uporabljajo tudi, če se opravi preiskovalno dejanje pred sklepom o preiskavi.

169. člen

(1)

Preiskovalni sodnik, s sklepom prekine preiskavo, če nastane pri obdolžencu začasna duševna bolezen ali začasna duševna motnja.

(2)

Če se ne ve, kje je obdolženec, se preiskava lahko prekine; če pa je obdolženec na begu ali sicer ni dosegljiv državnim organom, postopek pa teče na zahtevo javnega tožilca, se preiskava prekine samo na njegov predlog.

(3)

Preden se preiskava prekine, je treba zbrati vse dokaze o kaznivem dejanju, in kazenski odgovornosti obdolženca, do katerih je mogoče priti.

(4)

Ko prenehajo ovire, ki so povzročile prekinitev, nadaljuje preiskovalni sodnik preiskavo.

170. člen

Preiskovalni sodnik ustavi s sklepom preiskavo, če javni tožilec med preiskavo ali po končani preiskavi izjavi, da odstopa od pregona. O tem, da je ustavil preiskavo, obvesti preiskovalni sodnik v osmih dneh oškodovanca (60. člen).

171. člen

(1)

Preiskavo ustavi s sklepom senat (šesti odstavek 23. člena), kadar med preiskavo odloča o kateremkoli vprašanju, in sicer v naslednjih primerih:

1)

če spozna, da dejanje, ki ga je obdolženec obdolžen, ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti;

2)

če so okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obdolženca, pa ni pogojev za varnostne ukrepe;

3)

če je kazenski pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon;

4)

če ni dokazov, da bi bil obdolženec storil kaznivo dejanje.

(2)

Če preiskovalni sodnik spozna, da so razlogi za ustavitev preiskave iz prvega odstavka tega člena, obvesti o tem javnega tožilca. Če javni tožilec v osmih dneh ne obvesti preiskovalnega sodnika, da odstopa od pregona, zahteva preiskovalni sodnik, naj senat odloči o ustavitvi preiskave.

(3)

Sklep o ustavitvi preiskave se pošlje javnemu tožilcu, oškodovancu in obdolžencu; če je ta v priporu, ga je treba takoj izpustiti. Zoper ta sklep imata javni tožilec in oškodovanec pravico pritožbe.

(4)

Če se je zoper sklep o ustavitvi preiskave pritožil samo oškodovanec in je pritožbi ugodeno, se šteje, da je oškodovanec s pritožbo prevzel pregon.

172. člen

(1)

Preden konča preiskavo, si preiskovalni sodnik preskrbi podatke o obdolžencu, ki so navedeni v prvem odstavku 218. člena tega zakona, če manjkajo ali če se je treba o njih prepričati, kot tudi podatke o njegovih prejšnjih obsodbah; če obdolženec še prestaja kazen ali kakšno drugo sankcijo, ki je zvezana z odvzemom prostosti, pa podatke o njegovem vedenju med prestajanjem kazni oziroma druge sankcije. Po potrebi si preskrbi podatke o prejšnjem življenju obdolženci in o razmerah, v katerih živi, kot tudi o drugih okoliščinah, ki se tičejo njegove osebnosti. Preiskovalni sodnik lahko odredi medicinske preglede ali psihološke preiskave obdolženca, če je treba dopolniti podatke o njegovi osebnosti.

(2)

Če prihaja v poštev izrek enotne kazni, s katero naj bodo zajete tudi kazni iz prejšnjih obsodb, zahteva preiskovalni sodnik zadevne spise.

173. člen

(1)

Če preiskovalni sodnik pred koncem preiskave spozna, da je koristno za postopek, če se obdolženec in njegov zagovornik seznanita s pomembnimi dokazi, ki so bili zbrani v preiskavi, ju obvesti, da si v določenem roku lahko ogledata predmete in spise, ki se nanašajo na te dokaze, in da lahko podasta svoje predloge za izvedbo novih dokazov. Omejitev iz drugega odstavka 73. člena tega zakona velja, če so zanjo še dani razlogi.

(2)

Če preteče določeni rok ali če ne ugodi predlogu za izvedbo dokazov, ravna preiskovalni sodnik po 174. členu tega zakona.

174. člen

(1)

Preiskovalni sodnik konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno, da se lahko vloži obtožnica.

(2)

Po končani preiskavi pošlje preiskovalni sodnik spise javnemu tožilcu; ta mora v petnajstih dneh predlagati dopolnitev preiskave, ali vložiti obtožnico, ali pa izjaviti, da odstopa od pregona. Ta rok sme senat (šesti odstavek 23. člena) na predlog javnega tožilca podaljšati.

(3)

Če se preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom javnega tožilca za dopolnitev preiskave, zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 23. člena). Če senat zavrne predlog javnega tožilca, začne teči rok iz drugega odstavka tega člena od dneva, ko je javnemu tožilcu sporočena njegova odločba.

(4)

Če se javni tožilec ne drži roka, ki je določen v drugem in tretjem odstavku tega člena, mora o razlogih za to obvestiti višjega javnega tožilca.

175. člen

(1)

Če preiskava ni končana v šestih mesecih, mora preiskovalni sodnik obvestiti predsednika sodišča, zakaj preiskava še ni končana.

(2)

Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se preiskava konča.

176. člen

(1)

Oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec lahko zahtevata od preiskovalnega sodnika pristojnega sodišča, naj opravi preiskavo, oziroma predlagata njeno dopolnitev. Med preiskavo lahko dajeta preiskovalnemu sodniku tudi druge predloge.

(2)

Glede uvedbe, izvedbe, prekinitve in ustavitve preiskave se smiselno uporabljajo tiste določbe tega zakona, ki se nanašajo na uvedbo in potek preiskave na zahtevo javnega tožilca.

(3)

Ko preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana, obvesti o tem oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca in ga opozori, da mora v osmih dneh vložiti obtožnico oziroma zasebno tožbo in da se bo štelo, da je odstopil od pregona, če tega ne bi storil, in bo postopek s sklepom ustavljen. Tako opozorilo mora dati preiskovalni sodnik tudi, če senat (šesti odstavek 23. člena) zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev preiskave zato, ker misli, da je stanje stvari dovolj razjasnjeno.

177. člen

Če je preiskovalnemu sodniku potrebna pomoč (kriminalistično-tehnična in dr.) organov za notranje zadeve ali drugih državnih organov v zvezi s preiskavo, so ti dolžni, da mu na njegovo zahtevo pomagajo. Preiskovalni sodnik lahko zahteva pomoč tudi od organizacij združenega dela, če je to potrebno za preiskovalno dejanje, ki ga ni mogoče odlašati.

178. člen

Če to terjajo koristi kazenskega postopka, ohranitev tajnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale, naloži uradna oseba, ki opravlja preiskovalno dejanje, tistim, ki jih zaslišuje ali so navzoči pri preiskovalnih dejanjih, ali pa pregledujejo preiskovalne spise, da morajo ohraniti v tajnosti posamezna dejstva ali podatke, ki jih pri tem zvedo, in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje. Taka odredba se zapiše v zapisnik o preiskovalnem dejanju oziroma zaznamuje na pregledanih spisih, opozorjena oseba pa jo podpiše.

179. člen

Kadar odloča senat med preiskavo, sme zahtevati od preiskovalnega sodnika in od strank potrebna pojasnila, lahko pa tudi pokliče obe stranki, naj na njegovi seji ustno razložita svoja stališča.

180. člen

(1)

Preiskovalni sodnik sme kaznovati z denarno kaznijo do 1.000 dinarjev vsakogar, kdor med preiskovalnim dejanjem še po opominu moti red. Če njegova udeležba ni potrebna, ga sme odstraniti s kraja, kjer se dejanje opravlja.

(2)

Obdolženec ne more biti kaznovan z denarno kaznijo.

(3)

Če javni tožilec moti red, ravna preiskovalni sodnik v skladu s petim odstavkom 295. člena tega zakona.

181. člen

(1)

Stranki in oškodovanec se lahko vselej obrnejo na predsednika sodišča, pred katerim teče postopek, in se pri njem pritožijo zaradi zavlačevanja postopka in drugih nepravilnosti med preiskavo.

(2)

Predsednik sodišča preizkusi navedbe v pritožbi in obvesti pritožnika, ki je to zahteval, kaj je ukrenil.

XVII. poglavje UKREPI ZA ZAGOTOVITEV OBDOLŽENČEVE NAVZOČNOSTI IN ZA USPEŠNO IZVEDBO KAZENSKEGA POSTOPKA

1. Skupna določba

182. člen

(1)

Ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, so: vabilo, privedba, obljuba obdoloženca, da ne bo zapustil prebivališča, varščina in pripor.

(2)

Pri odločanju o tem, kateri od naštetih ukrepov naj se uporabi, se mora pristojni organ držati pogojev, ki so določeni za posamezne ukrepe, in pri tem gledati, da se ne uporabi strožji ukrep, če se da isti namen doseči z milejšim.

(3)

Ti ukrepi se odpravijo tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali, oziroma se nadomestijo z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji.

2. Vabilo

183. člen

(1)

Navzočnost obdolženca pri dejanjih v kazenskem postopku se zagotovi z vabilom. Vabilo pošlje obdolžencu sodišče.

(2)

Obdolženec se povabi z zaprtim pismenim vabilom, ki obsega: naslov sodišča, ki vabi, ime in priimek obdolženca; označbo kaznivega dejanja, ki ga je obdolžen; kraj, kamor naj pride; dan in uro, kdaj naj pride; navedbo, da se vabi kot obdolženec; opozorilo, da bo prisilno priveden, če ne pride; uradni pečat in podpis sodnika, ki vabi.

(3)

Ko je obdolženec prvič vabljen, ga je treba v vabilu poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju.

(4)

Obdolženec mora takoj sporočiti sodišču spremembo naslova, kot tudi namen, da spremeni prebivališče.

(5)

Če obdolženec zaradi bolezni ali kakšne druge nepremagljive ovire na vabilo ne more priti, se zasliši tam, kjer je, ali se mu preskrbi prevoz do sodnega poslopja ali drugega kraja, kjer se opravlja dejanje.

3 Privedba

184. člen

(1)

Privedbo obdolženca lahko odredi sodišče, če je izdan sklep o priporu ali če v redu povabljeni obdolženec ne pride; pa svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika.

(2)

Odredbo za privedbo izvršijo organi za notranje zadeve.

(3)

Privedba se odredi pismeno. Odredba mora obsegati: ime in priimek obdolženca, ki naj se privede; označbo kaznivega dejanja, katerega je obdolžen, z navedbo določbe kazenskega zakona ter razlog, zakaj se odreja privedba, uradni pečat in podpis sodnika, ki odreja privedbo.

(4)

Tisti, ki mu je naložena izvršitev odredbe, izroči odredbo obdolžencu in ga povabi, naj gre z njim. Če obdolženec to odkloni, ga privede s silo.

(5)

Zoper vojaške osebe, pripadnike milice ali straže zavoda, v katerem so osebe, ki jim je vzeta prostost, se ne odredi privedba, temveč se zaprosi njihovo poveljstvo oziroma zavod, naj jih pripelje.

4. Obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča

185. člen

(1)

Če se je bati, da se bo obdolženec med postopkom skril ali odšel neznano kam ali v tujino, sme sodišče zahtevati od njega zavezo, da se ne bo skrival oziroma da ne bo brez dovoljenja sodišča zapustil svojega prebivališča. Dana obljuba se vpiše v zapisnik.

(2)

Obdolžencu se sme začasno vzeti potna listina. Pritožba zoper sklep o odvzemu potne listine ne zadrži njegove izvršitve.

(3)

Ko se obdolženec tako zaveže, ga je treba opozoriti, da se zoper njega lahko odredi pripor, če bi prekršil to zavezo.

5. Varščina

186. člen

Če bi bilo treba obdolženca pripreti ali če je že v priporu samo zaradi tega, ker se je bati, da bo pobegnil, se lahko pusti v prostosti oziroma izpusti, če da on osebno ali kdo drug zanj varščino, da do konca kazenskega postopka ne bo pobegnil, sam obdolženec pa obljubi, da se ne bo skrival in da brez dovoljenja ne bo zapustil svojega prebivališča.

187. člen

(1)

Varščina se vselej glasi na denarni znesek, ki se določi glede na težo kaznivega dejanja, osebne in družinske razmere obdolženca ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo daje.

(2)

Varščina se lahko da v gotovini, v vrednostnih papirjih, v dragocenostih ali v drugih premičnih stvareh večje vrednosti, ki jih je lahko vnovčiti in hraniti, v hipoteki za znesek varščine na nepremičnini tistega, ki varščino daje, ali pa v osebni zavezi enega ali več občanov, da bodo plačali določeni znesek, če obdolženec pobegne.

(3)

Če obdolženec pobegne, se v skladu z republiškim oziroma pokrajinskim prepisom s sklepom določi, komu naj pripade vrednost, ki je bila dana kot varščina.

188. člen

(1)

Kljub dani varščini se obdolženec pripre, če v redu povabljen ne pride in svojega izostanka ne opraviči, če se pripravlja na beg ali če se pokaže potem, ko je bil puščen v prostost, zoper njega kakšen drug zakonit razlog za pripor.

(2)

V primeru iz prvega odstavka tega člena varščina preneha. Položeni denarni znesek, dragocenosti, vrednostni papirji ali druge premične stvari se vrnejo, hipoteka pa izbriše. Enako se ravna tudi, če se kazenski postopek pravnomočno konča s sklepom o ustavitvi ali s sodbo.

(3)

Če se s sodbo izreče nepogojna kazen zapora, preneha varščina šele, ko obsojenec nastopi kazen.

189. člen

(1)

Sklep o varščini izda med preiskavo preiskovalni sodnik, po vložitvi obtožnice pa senat.

(2)

Sklep, s katerim se določa varščina, in sklep, s katerim varščina preneha, se izda po zaslišanju javnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo.

6. Pripor