Odločba o razveljavitvi dela prve alinee prvega odstavka 7.a člena odloka o ustanovitvi in nalogah komisij in odborov Državnega zbora z odložnim učinkom enega leta

4175. Odločba o razveljavitvi dela prve alinee prvega odstavka 7.a člena odloka o ustanovitvi in nalogah komisij in odborov Državnega zbora z odložnim učinkom enega leta

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Mirka Bandlja iz Ljubljane in Ministra za notranje zadeve na seji dne 21. septembra 2000

Prva alinea prvega odstavka 7.a člena odloka o ustanovitvi in nalogah komisij in odborov Državnega zbora (Uradni list RS, št. 5/97 in 29/97) se v delu, ki se glasi: “in kriminalistična služba v Ministrstvu za notranje zadeve”, razveljavi.

Razveljavitev iz 1. točke izreka začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobudnika sta vložila pobudo za oceno ustavnosti dela prve alinee prvega odstavka 7.a člena odloka o ustanovitvi in nalogah komisij in odborov Državnega zbora (v nadaljevanju: OdUNKO), ki se glasi: “Komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb ... z vidika zakonitosti posebej skrbi za vprašanja utemeljenosti metod in sredstev, ki jih pri opravljanju svojih nalog in v okviru njihovih pristojnosti uporablja (...) ... kriminalistična služba v Ministrstvu za notranje zadeve; ....” Določba naj bi bila nejasna in nedoločna. Nejasno naj bi bilo, ali besedna zveza “metode in sredstva” pomeni le ukrepe iz 150. in 151. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. v nadaljevanju: ZKP) ali tudi ukrepe iz 155. in 156. člena ZKP ter iz 49. člena zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 v nadaljevanju: ZPol). Prav tako naj bi ne bilo določno opredeljeno, katere postopke in pooblastila policije Komisija sme nadzorovati. Utemeljenost in zakonitost uporabe policijskih pooblastil naj bi namreč nadzorovala sodišča, poleg tega pa naj bi bil zagotovljen še institucionalni notranji in zunanji nadzor. Parlamentarni nadzor tega dela delovanja policije naj bi rušil sistem vzajemnega nadzora in dajal na področju predkazenskega in kazenskega postopka monopol nad nadzorom enemu organu, čeprav je že zagotovljen drugačen nadzor. Prav zaradi tega, ker je nadzor nad delom “javnih” varnostnih služb zagotovljen drugače, naj bi bil tudi v primerjalnem pravu parlamentarni nadzor nad delom teh služb določen le izjemoma. Poleg tega bi moralo biti delovanje izvršilne veje do določene mere avtonomno, ohranitev tajnosti določenih dokumentov in informacij pa naj bi bila bistvenega pomena za strokovno, učinkovito in zakonito delo izvršilne oblasti. Sistemska spornost instituta naj bi narekovala kar najbolj jasno, predvidljivo in določno zakonsko ureditev, ki bi v največji možni meri preprečila kompetenčne spore. Pomanjkljivost izpodbijanega odloka naj bi bila v tem, da uporablja nedoločne pojme (npr. “metode in sredstva”), da nista določno opredeljena vsebina in obseg nadzora in da ni določen postopek izvajanja nadzora (pretok informacij ter obveznosti ene in druge “strani”). Izpodbijana določba OdUNKO naj bi bila tudi v nasprotju s poslovnikom Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93 in nasl. v nadaljevanju: PoDZ), ker naj bi vsebovala pooblastila, za katera naj bi v tem aktu ne bilo pravne podlage. OdUNKO naj bi komisiji dajal značaj “hibrida” med delovnim telesom parlamenta in preiskovalno komisijo. Prav zaradi tega naj bi bila v zahodnih demokracijah ustanovitev in položaj takega organa določena z zakonom. Pobudnika skleneta, da ne oporekata ustavnosti parlamentarnega nadzora nad delom varnostnih služb nasploh. V nasprotju z 2. členom ustave naj bi bila le njegova ureditev v izpodbijanem delu OdUNKO.