Odločba o ugotovitvi neustavnosti prvega odstavka 28. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu

3096. Odločba o ugotovitvi neustavnosti prvega odstavka 28. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sicialnem varstvu

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Mestne občine Murska Sobota, ki jo zastopa župan Anton Štihec, Občine Radeče, ki jo zastopa župan Franc Lipoglavšek, Občine Prebold, ki jo zastopa župan Vinko Debelak, Občine Gorenja vas – Poljane, ki jo zastopa župan Jože Bogataj, Občine Velika Polana, ki jo zastopa Andrej Lebar, Občine Majšperk, ki jo zastopa županja dr. Darinka Fakin, Občine Dobrepolje, ki jo zastopa župan Anton Jakopič, Občine Sveti Jurij ob Ščavnici, ki jo zastopa župan Anton Slana, Občine Benedikt, ki jo zastopa župan Milan Guzmar, Občine Šmarje pri Jelšah, ki jo zastopa župan Jožef Čakš, Mestne občine Maribor, ki jo zastopa župan Boris Sovič, Občine Brežice, ki jo zastopa najstarejši svetnik Rok Kržan, in Občine Šentjur pri Celju, ki jo zastopa župan Štefan Tisel, na seji dne 7. julija 2005

Prvi odstavek 28. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 2/04) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladnost z Ustavo odpraviti v roku šest mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu se zavržejo.

Prvo zahtevo v tej zadevi je vložil župan Mestne občina Murska Sobota. Ustavno sodišče je naknadno prejelo še druge zahteve, navedene v uvodu te odločbe. Prejelo pa je tudi dopis Andreja Turka, odvetnika v Ljubljani, ki naj bi zastopal Občino Brezovica, v katerem se navedbam v zahtevah v celoti pridružuje tudi Občina Brezovica. Predlagatelji navajajo, da je prvi odstavek 28. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV-C) v nasprotju z drugim odstavkom 140. člena Ustave. Navajajo, da je ZSV-C uvedel pravico do izbire družinskega pomočnika, ki jo morajo financirati občine. Predlagatelji menijo, da so občine na podlagi ZSV-C s strani države dobile v izvajanje novo nalogo, s katero so odvzele del bremena državi, država pa ni zagotovila dodatnih finančnih sredstev, ki so potrebna za opravljanje naloge. Tudi iz Dokončnega izračuna pripadajočih sredstev finančne izravnave občinam za leto 2004 naj ne bi bilo razvidno povečanje sredstev zaradi financiranja pravice do izbire družinskega pomočnika. Zakonodajalec naj bi predvidel, da bodo stroški financiranja te pravice enaki kot stroški financiranja osebne pomoči, vendar ni tako.

Mestna občina Maribor in Občina Brežice sta v svojih zahtevah poleg zahteve za oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 99. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/02 in nasl. – v nadaljevanju: ZSV), ki je bila spremenjena s prvim odstavkom 28. člena ZSV-C, vložili tudi zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 41. člena ZSV-C. Navajata, da sta izpodbijani določbi v neskladju s prvim in z drugim odstavkom 140. člena ter z drugim odstavkom 153. člena Ustave. Ker naj bi celotni postopek izbire družinskega pomočnika vodili državni organi, občine pa naj bi bile samo plačniki navedene storitve, občine navedene nove naloge ne opravljajo samostojno, zato gre za kršitev prvega odstavka 140. člena Ustave. Takšna ureditev naj bi bila tudi v nasprotju z 9. členom Evropske listine lokalne samouprave (Zakon o ratifikaciji Evropske listine lokalne samouprave, Uradni list RS, št. 57/96 – MP, št. 15/96 – v nadaljevanju: MELLS), ker naj finančni viri lokalnih oblasti ne bi bili v sorazmerju z nalogami, ki jih določajo Ustava in zakoni. K povečani finančni obremenitvi občin prispeva tudi prehodna določba drugega odstavka 41. člena ZSV-C, ki širi krog oseb, ki lahko opravljajo delo družinskega pomočnika. Navedeno nalogo naj bi lahko opravljala tudi oseba, ki ni družinski član. Veljavnost navedene prehodne določbe naj ne bi bila vezana na konkreten rok, ampak naj bi bila omejena z nedoločljivim začetkom izvajanja pravice do osebne asistence po posebnem zakonu.

Državni zbor na zahteve ni odgovoril.

Vlada v mnenju navaja, da ZSV kot sistemski predpis na področju socialnega varstva ureja pravice do denarne socialne pomoči in pravice do socialnovarstvenih storitev. ZSV določa, da mrežo javne službe za določene socialnovarstvene storitve zagotavlja država, za določene pa občina. Institucionalno varstvo je socialnovarstvena storitev, ki sodi v pristojnost države, občina pa jo mora financirati, če uporabnik storitve in njegovi svojci nimajo dovolj sredstev za plačilo. Urejanje pravice do institucionalnega varstva naj ne bi sodilo v pristojnost občine. Občine naj bi morale navedeno storitev samo financirati. Pravica do izbire družinskega pomočnika je pravica invalidne osebe, da namesto institucionalnega varstva izbere osebo, ki ji bo v domačem okolju nudila potrebno oskrbo. Pri določitvi obveznosti financiranja pravice do izbire družinskega pomočnika naj ne bi šlo za prenos nalog iz državne pristojnosti na občine. Financiranje pravice do izbire družinskega pomočnika naj bi bila samo drugačna oblika dosedanje obveznosti občin (zagotavljanje sredstev za plačilo storitev institucionalnega varstva) iz njihove lastne pristojnosti. Po mnenju Vlade tudi prenos pristojnosti financiranja programov osebne pomoči z občin na državo ne pomeni prenosa pristojnosti med državo in občinami. Tudi v tem primeru ne gre za nalogo, ki bi jo občine lahko urejale samostojno, ampak gre zgolj za dolžnost financiranja. Vlada meni, da se z izpodbijano ureditvijo ne krši drugi odstavek 153. člena Ustave. Finančni viri lokalnih oblasti so v sorazmerju z nalogami, ki jih določata Ustava in zakon. Pri financiranju občin so v znesek primerne porabe na prebivalca vključena ustrezna sredstva za področje socialnega varstva. Primerjava podatkov o financiranju zakonsko določenih nalog občin na celotnem področju socialnega varstva v letu 2004 in njihovi porabi pokaže, da so imele občine v letu 2004 za področje socialnega varstva priznanih približno 1,424 milijarde tolarjev več sredstev, kot so jih dejansko porabile za naloge, določene z ZSV. Tudi primerjava finančnih sredstev za izvajanje osebne pomoči in financiranje pravic družinskega pomočnika pokaže, da je bilo na ravni države v letu 2004 dovolj sredstev za financiranje omenjenih dejavnosti (161,3 milijona tolarjev presežka). Vlada še dodaja, da dopušča možnost, da so posamezne občine zaradi različnega obsega zakonsko določenih nalog različno finančno obremenjene, zato bo preučila sistem financiranja občin oziroma merila, na podlagi katerih se določa znesek primerne porabe. V zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZSV-C pa Vlada meni, da je že 18.c člen ZSV razširil krog družinskih pomočnikov na osebe, ki niso družinski člani. Glede na navedeno naj bi bila določba drugega odstavka 42. člena ZSV-C brezpredmetna, saj bo tudi po ureditvi pravice do osebne asistence veljavna določba 18.c člena ZSV omogočala pridobitev statusa družinskega pomočnika osebam, ki niso družinski člani.

Ustavno sodišče je vse vloge zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo. Ker sta se župana Mestne občine Murska Sobota in Mestne občine Maribor izkazala s pooblastilnimi določbami v občinskih statutih, Ustavno sodišče pri drugih predlagateljih ni presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za zastopanje.

Predlagatelji, razen Mestne občine Maribor in Občine Brežice, so svoje vloge za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 28. člena in drugega odstavka 41. člena ZSV-C poimenovali pobude. Ker iz navedb v vlogah izhaja, da naj bi izpodbijani določbi ogrožali finančno sposobnost lokalnih skupnosti za izvajanje zakonsko določenih nalog, je Ustavno sodišče vloge obravnavalo kot zahteve za oceno ustavnosti zakona.