ZPOmK – Zakon o preprečevanju omejevanja...

2649. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK)

Razglašam zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 30. junija 1999.

001-22-103/99

Ljubljana, dne 8. julija 1999.

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N
O PREPREČEVANJU OMEJEVANJA KONKURENCE (ZPOmK)

I. DEL

SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(Predmet zakona)

Ta zakon ureja prepovedane omejitve konkurence, varstvo in ukrepe, če do takih omejitev pride, organe, ki skrbijo za varstvo konkurence, njihove pristojnosti in postopek državnih organov in strank v zvezi z omejitvami konkurence.

2. člen

(Uporaba zakona)

(1)

Ta zakon velja za pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in lastninsko pripadnost (v nadaljnjem besedilu: podjetja).

(2)

Kot podjetja v smislu prvega odstavka se štejejo tudi podjetniška združenja, ki neposredno ne opravljajo gospodarske dejavnosti, vendar vplivajo ali lahko vplivajo na ravnanje podjetij na trgu.

(3)

Kot gospodarska dejavnost se šteje vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu.

(4)

Ta zakon se uporablja tudi za javna podjetja in druge pravne osebe javnega prava, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, če zanje ni z zakonom drugače določeno.

(5)

Kot odvisna podjetja v smislu tega zakona se štejejo podjetja, v katerih imajo druga podjetja neposredno ali posredno:

-

več kot polovico kapitalskih ali poslovnih deležev ali

-

več kot polovico glasovalnih pravic ali

-

pravico imenovati več kot polovico članov nadzornega sveta, upravnega odbora ali teles, ki v skladu z zakonom predstavljajo podjetje, ali

-

pravico upravljati posle podjetja.

(6)

Kot gospodujoča podjetja v smislu tega zakona se štejejo podjetja, ki imajo v drugih podjetjih deleže ali vpliv iz petega odstavka.

3. člen

(Sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja)

Če ni izrecno drugače določeno ali če ne izhaja kaj drugega iz smisla določb tega zakona, velja to, kar je določeno za sporazume med podjetji, tudi za sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja.

4. člen

(Urad za varstvo konkurence)

Za opravljanje nalog po tem zakonu se ustanovi urad za varstvo konkurence (v nadaljnjem besedilu: urad).

II. DEL

OMEJEVANJE KONKURENCE S SPORAZUMI

5. člen

(Prepoved omejevalnih sporazumov)

(1)

Prepovedani in nični so sporazumi med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerih cilj ali učinek je preprečevati, ovirati ali izkrivljati konkurenco v Republiki Sloveniji.

(2)

Zlasti je prepovedano:

-

neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje;

-

omejevati ali nadzirati proizvodnjo, prodajo, tehnični razvoj ali naložbe;

-

določati v razmerjih z drugimi sopogodbeniki neenake pogoje za enakovrstne izpolnitve, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj;

-

pogojevati sklenitev pogodbe s tem, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne izpolnitve, ki po svoji naravi ali po trgovinskih običajih nimajo zveze s predmetom te pogodbe;

-

razdeliti trg ali vire nabave med udeleženci.

(3)

Prvi odstavek se ne uporablja za sporazume, če prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali če pospešujejo tehnični in gospodarski razvoj, pri tem pa zagotavljajo uporabnikom pravičen delež doseženih koristi. Vendar ti sporazumi, sklepi ali usklajena ravnanja ne smejo:

-

nalagati udeleženim podjetjem omejitev, ki niso nujne za doseganje navedenih ciljev, in

-

dajati udeleženim podjetjem možnosti, da bi izključila pomemben del konkurence glede predmetov pogodbe.

6. člen

(Omejitve majhnega pomena)

(1)

Prvi odstavek 5. člena se ne uporablja za sporazume majhnega pomena.

(2)

Kot sporazumi iz prejšnjega odstavka se štejejo sporazumi med podjetji, katerih skupni tržni delež upoštevnega proizvoda ali storitve v Republiki Sloveniji skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in gospodujočih podjetij ne presega 10%, če gre za podjetja, ki delujejo na isti stopnji proizvodnje ali trgovine ("horizontalni sporazumi"), oziroma 15%, če gre za podjetja, ki delujejo na različnih stopnjah proizvodnje ali trgovine ("vertikalni sporazumi"). Pri mešanih horizontalno – vertikalnih sporazumih ali tedaj, ko je težko opredeliti, ali gre za horizontalni ali vertikalni sporazum, je upoštevni prag 10%.

(3)

Ne gre za sporazume majhnega pomena, če je konkurenca pogodbenega proizvoda omejena zaradi okoliščin na trgu, zlasti zaradi enakih ali podobnih sporazumov drugih podjetij.

(4)

Tudi če skupni tržni delež upoštevnega proizvoda ali storitve skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in gospodujočih podjetij ne presega odstotkov, določenih v drugem odstavku tega člena, prvi odstavek tega člena ne velja za:

a)

horizontalne sporazume, katerih cilj je:

-

določanje cen ali omejitev proizvodnje ali prodaje ali

-

razdelitev trga ali virov nabave;

b)

vertikalne sporazume, katerih cilj je:

-

določanje drobnoprodajnih cen ali

-

podelitev teritorialne zaščite udeleženim podjetjem ali tretjim osebam.

9. člen

(Skupinske izjeme)

(1)

Vlada z uredbo določi, katere skupine sporazumov iz prvega odstavka 5. člena ustrezajo pogojem iz tretjega odstavka 5. člena.

(2)

Uredba iz prejšnjega odstavka mora določiti skupine sporazumov, za katere se uporablja, in zlasti določiti:

-

omejitve ali pogodbena določila, ki jih sporazum lahko ali jih ne sme vsebovati;

-

pogodbena določila, ki jih sporazum mora vsebovati;

-

druge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni.

(3)

Uredba ureja zlasti naslednje skupine pogodb:

-

licenčne pogodbe;

-

pogodbe o uporabi drugih pravic industrijske lastnine;

-

pogodbe o prenosu znanja in izkušenj (know-how);

-

druge pogodbe o prenosu tehnologije;

-

pogodbe o razvoju in raziskovanju;

-

pogodbe o specializaciji;

-

pogodbe o distribuciji;

-

franšizne pogodbe;

-

pogodbe o izključni pravici do nabave;

-

pogodbe o skupnih vlaganjih.

(4)

Pogodb, ki ustrezajo pogojem, ki so opredeljeni v uredbi o skupinskih izjemah, ni treba priglasiti zaradi pridobitve odločbe o posamični izjemi.

(5)

Če so učinki posameznega sporazuma nezdružljivi z določili tretjega odstavka 5. člena, lahko urad po postopku iz VI. dela tega zakona odpravi ugodnost skupinskega izvzetja.

III. DEL

ZLORABA PREVLADUJOČEGA POLOŽAJA

10. člen

(Prepoved zlorabe prevladujočega položaja)

(1)

Prepovedana je zloraba prevladujočega položaja na trgu.

(2)

S prevladujočim položajem podjetja na trgu je mišljen položaj, ko podjetje glede določenega blaga ali določene storitve nima konkurentov ali ima na trgu le nepomembno konkurenco ali ima v primerjavi s konkurenti občutno boljši položaj glede na tržni delež, možnosti za financiranje, možnosti za nakup in prodajo ali glede na dejstva, ki druga podjetja ovirajo pri vstopu na trg.

(3)

Šteje se, da ima podjetje prevladujoč položaj na trgu, če je njegov delež prodaje ali nakupa blaga ali storitve v Republiki Sloveniji večji od 40 odstotkov.

(4)

Dvoje ali več podjetij ima prevladujoč položaj na trgu, če med njimi ni pomembnejše konkurence in je njihov skupni delež prodaje ali nakupa blaga ali storitve v Republiki Sloveniji večji od 60 odstotkov.

(5)

Zlorabo prevladujočega položaja pomenijo zlasti naslednji primeri:

-

posredno ali neposredno pogojevanje nepoštenih prodajnih ali nakupnih cen ali drugih nepoštenih pogojev;

-

neupravičeno zviševanje ali zniževanje cen;

-

omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega napredka;

-

uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi poslovnimi partnerji, kar te partnerje postavlja ali sili v konkurenčno slabši položaj;

-

pogojevanje sklepanja pogodb s sprejemom dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi in glede na trgovinske običaje niso povezane z vsebino teh pogodb.

IV. DEL

KONCENTRACIJA PODJETIJ

11. člen

(Prepovedane koncentracije)

(1)

Prepovedane so koncentracije, ki povečujejo moč enega ali več podjetij, posamično ali skupno, pri tem pa bistveno zmanjšujejo ali onemogočajo učinkovito konkurenco na upoštevnem trgu.

(2)

Za koncentracijo podjetij gre v primerih:

-

združitve dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali

-

ko ena ali več oseb, ki že nadzorujejo najmanj eno podjetje, ali ko eno ali več podjetij bodisi z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja, s pogodbo ali na kakršen koli drugačen način pridobi neposreden ali posreden nadzor drugega podjetja ali delov enega ali več podjetij ali

-

dve ali več podjetij ustvari skupno podjetje, ki naj bi bilo samostojen gospodarski subjekt z daljšim trajanjem.

(3)

Nadzor nad podjetjem v smislu tega zakona predstavljajo pravice, pogodbe ali druga sredstva, ki ločeno ali skupno in ob upoštevanju ustreznih dejstev ali predpisov omogočajo izvajanje odločilnega vpliva na določeno podjetje, in sicer:

-

lastništvo celotnega kapitala ali kapitalskega deleža;

-

lastništvo ali pravico do kakršne koli uporabe celotnega premoženja ali dela premoženja določenega podjetja;

-

pravica ali pogodba, ki zagotavlja odločilen vpliv na glasovanje ali sklepe organov podjetja.

(4)

Nadzor pridobijo osebe ali podjetja:

-

ki so upravičeni na podlagi pogodb in poslov iz prejšnjega odstavka ali

-

kljub temu da nimajo pravic na podlagi teh poslov, imajo pravico do njihovega uveljavljanja na podlagi pravic, ki iz njih izhajajo.

(5)

Za koncentracijo se ne štejejo primeri:

-

ko banke, hranilnice ali druge finančne organizacije ali zavarovalnice, katerih običajna dejavnost obsega trgovanje z vrednostnimi papirji, pridobijo poslovne deleže v nekem podjetju z namenom njihove nadaljnje prodaje pod pogojem, da do prodaje pride v enem letu po pridobitvi in da v tem času niso uveljavile svojih upravljavskih pravic na podlagi pridobljenih deležev, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na konkurenčno vedenje podjetja na trgu;

-

ko poslovne deleže pridobijo investicijske družbe za upravljanje, če pridobljene pravice uveljavljajo zaradi ohranitve celotne vrednosti naložb in ne vplivajo na konkurenčno vedenje podjetja.

12. člen

(Priglasitev koncentracije)

(1)

Koncentracijo morajo udeleženci transakcije priglasiti uradu:

-

če je skupni letni promet v transakciji udeleženih podjetij ali z njimi kako drugače povezanih podjetij v posameznem od zadnjih dveh let na slovenskem trgu pred obdavčitvijo presegel 33,300.0008 euruv ali

-

če so v transakciji udeležena podjetja ali z njimi kako drugače povezana podjetja skupaj ustvarila za več kot 40 odstotkov prodaj, nakupov ali drugih transakcij na znatnem delu slovenskega trga s proizvodi ali storitvami, ki so predmet transakcije, ali z njihovimi substituti.

(2)

Koncentracijo morajo udeleženci priglasiti uradu najpozneje en teden po sklenitvi pogodbe ali objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega interesa. Rok za priglasitev začne teči s prvim od teh dogodkov.

(3)

Koncentracijo morajo vedno priglasiti tista podjetja ali osebe, ki v smislu določb 11. člena tega zakona pridobijo nadzor v drugem podjetju. Priglasitev je lahko tudi skupna.

(4)

Ne glede na prvi odstavek je urad treba obvestiti o javni ponudbi za prevzem po določbah zakona, ki ureja prevzeme, čeprav bodoča koncentracija ne bi izpolnjevala katerega od pogojev iz prvega odstavka.

(5)

V postopkih, ki se nanašajo na koncentracije bank, hranilnic in drugih finančnih organizacij, kot udeleženec v postopku sodeluje Banka Slovenije, pri tistih, ki se nanašajo na koncentracije zavarovalnic, pa Ministrstvo za finance.

13. člen

(Presoja koncentracije)

(1)

Koncentracije v smislu tega zakona urad presoja predvsem po tem, ali obstaja nevarnost ustvarjanja oziroma krepitve prevladujočega položaja, kar bi lahko povzročilo izločitev ali bistveno zmanjšanje učinkovite konkurence. Nevarnost je treba presojati ob upoštevanju konkurenčnih dejavnikov, zlasti pa:

-

izbire, ki jo imajo na voljo dobavitelji in uporabniki;

-

tržnih položajev prizadetih podjetij;

-

dostopa, ki ga imajo do virov ponudbe oziroma samega trga;

-

strukture tržnih deležev;

-

konkurenčnega položaja na trgu;

-

ovir pri dostopu na trg konkurenčnih podjetij;

-

finančnih zmožnosti prizadetih podjetij;

-

mednarodne konkurenčnosti podjetij, ki se presojajo;

-

naraščanje ponudbe in povpraševanja po blagu in storitvah, ki jih pokriva koncentracija.

(2)

Na podlagi presoje elementov iz prvega odstavka urad odloči o:

-

skladnosti koncentracije s pravili konkurence (soglasje) ali

-

soglasju h koncentraciji, ki ga pogojuje z izpolnitvijo pogojev, ki jih je naložil, ali

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK)

Časovnica