Odlok o razglasitvi Cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem za kulturni spomenik državnega pomena

3853. Odlok o razglasitvi Cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem za kulturni spomenik državnega pomena

Na podlagi 5., 6., 12., 13. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97 in 23/99) je Vlada Republike Slovenije na 123. seji dne 9. 9. 1999 izdala

O D L O K
o razglasitvi Cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem za kulturni spomenik državnega pomena

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enoto dediščine:

Šentrupert na Dolenjskem – Cerkev sv. Ruperta (EŠD 730).

Enota ima zaradi kulturnih, arheoloških, umetnostno-arhitekturnih, urbanističnih in zgodovinskih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato jo razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi umetnostno-arhitekturnega, urbanističnega in zgodovinskega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:

Cerkev je bila zgrajena na prostoru starejše prednice v 15. stol. v več gradbenih fazah, ki nazorno ilustrirajo stopnje razvoja poznogotske arhitekture v Sloveniji. Arhitekturno sta pomembna zlasti starejši, dolgi zvezdasto obokan kor z zunanjimi oporniki in v pritličju obokani zvonik, katerega nadstropni del prehaja iz štiristrane osnove v osmerostrani stolp. Patronat nad župnijo in kasnejšo gradnjo je v začetku 15. stol. pridobil Herman II. Celjski. Dela so končali leta 1497, ko so ladjo obokali z zvezdastimi oboki, s katerimi so vzdolžno usmerjeni ladijski del modernizirali v triladijsko dvorano po vzoru gorenjskih dvoranskih cerkva.

Spomenik obsega zemljišče, parcelno številko 29/12, k.o. Šentrupert. Meja spomenika je določena na digitalnem katastrskem načrtu v izvornem merilu 1: 1000 z dne 9. 9. 2003 in vrisana na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1: 5000. Meja vplivnega območja je vrisana na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1: 5000. Izvirnika načrtov hranita Ministrstvo za kulturo – Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljevanju: zavod).