Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča in sodbe Višjega sodišča v Mariboru

290. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča in sodbe Višjega sodišča v Mariboru

Številka: Up-799/13-19

Datum: 22. 1. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mirka Žagarja, Vinica, ki ga zastopa Stanislav Klemenčič, odvetnik na Ptuju, na seji 22. januarja 2015

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 9993/2009 z dne 30. 5. 2013 in sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 9993/2009 z dne 15. 11. 2012 se razveljavita in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo kazen treh let in šestih mesecev zapora.

Ob reševanju pritožb je Višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo le v delu o kazni. Očitke pritožnika, da mu prvostopenjsko sodišče ni moglo nuditi objektivnega nepristranskega (poštenega) sojenja, je Višje sodišče zavrnilo. Ocenilo je, da ugotovitve tega sodišča, ki je s sklepom zavrnilo predlog pritožnikovega zagovornika za prenos krajevne pristojnosti, ne more v pritožbenem postopku zoper prvostopenjsko sodbo omajati sklicevanje pritožnika na to, da je bila v pravdi(1) pristojnost za sojenje prenesena na Okrožno sodišče v Celju. Kot neupoštevno je ocenilo sklicevanje pritožnikovega zagovornika na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi De Cubber proti Belgiji z dne 26. 10. 1984, saj naj bi se ta nanašala na izločitev sodnika, pritožnik pa naj bi predlagal prenos krajevne pristojnosti. Brez podlage naj bi bile tudi trditve pritožnika o relativno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Kot neutemeljene je ocenilo pritožnikove navedbe, da ni bil deležen nepristranskega sojenja, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 23. člena Ustave in iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo v delu o premoženjskopravnem zahtevku, v ostalem delu pa je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Najprej je povzelo vsebino sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. I Kr 7/2009 z dne 14. 4. 2009, s katerim je to sodišče zavrnilo predlog pritožnikovega zagovornika za prenos krajevne pristojnosti in v nadaljevanju presodilo očitek pritožnikovega zagovornika, da je podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP (pravilno po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP). Ocenilo je, da s pavšalnimi navedbami o izločitvenem razlogu za vse sodnike določenega sodišča zagovornik ne more tehtno utemeljiti prenosa krajevne pristojnosti. Izražanje dvoma o nepristranskosti vseh sodnikov določenega sodišča naj tako ne bi pomenilo razloga za prenos krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pritožnikov zagovornik ni uspel utemeljiti, da je bil s sklepom o zavrnitvi predloga za prenos krajevne pristojnosti kršen 35. člen ZKP, kar naj bi vplivalo na zakonitost sodbe. Menilo je, da je lahko podan razlog za prenos krajevne pristojnosti, če je ugotovljeno, da je zaradi dvoma o nepristranskosti sodnika določenega sodišča podan izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, vendar naj bi bilo v tem primeru treba najprej odločiti o izločitvi vseh sodnikov, ki pa jih mora stranka poimensko izločati, in šele nato o prenosu pristojnosti. Ocenilo je, da pritožnikov zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je razpravljajoči senat pristransko ocenjeval zbrane dokaze, zaradi česar naj bi bil podan razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. V zvezi s tem je najprej pojasnilo, da na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZKP stranka lahko zahteva le izločitev poimensko določenega sodnika, zato naj bi navedena določba izključevala pavšalne predloge strank za izločitev vseh sodnikov določenega sodišča. Ob razlagi drugega odstavka 41. člena ZKP v zvezi z izločitvenim razlogom iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP pa je ocenilo, da pritožnikov zagovornik v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati izločitev razpravljajoče sodnice in sodnikov porotnikov, za kar naj ne bi bilo nikakršnih objektivnih ovir. Na podlagi navedenega je sprejelo stališče, da je pritožnik prekludiran pri uveljavljanju kršitve procesne kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice kršitve iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in s tem tudi kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Kot neutemeljeno je ocenilo tudi sklicevanje pritožnikovega zagovornika na sklep Vrhovnega sodišča št. III R 31/2005, s katerim naj bi Vrhovno sodišče preneslo krajevno pristojnost na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP) na drugo sodišče, ker je bila vložena tožba v gospodarskem sporu zoper pritožnika. Pojasnilo je, da je bila pristojnost prenesena, ker so vsi sodniki oddelka za gospodarsko sodstvo že vodili postopek, v katerem je bil pritožnik stečajni upravitelj, kar naj bi bil dovolj tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje o odškodninski pravdi.

Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena EKČP. V zvezi z očitkom kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave navaja, da so očitki tožilstva v zvezi z opisom kaznivega dejanja nerazumljivi, takšen naj bi bil zaradi obsega (18 strani) in gostobesednosti (3500 besed) tudi izrek sodbe. Napačna naj bi bila ocena sodišč o namenu stečaja kot tudi sklepanje sodišč o prekoračitvi pooblastil pritožnika kot stečajnega upravitelja. Nerazumni, nepopolni in v nasprotju z zbranimi dokazi naj bi bili tudi razlogi sodišč o obstoju direktnega naklepa kot krivdne oblike. Pritožnik izraža tudi nestrinjanje z oceno sodišč o izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke in z oceno Vrhovnega sodišča, da z določenimi ugovori ni uveljavljal protispisnosti, temveč kot nedopustne le okoliščine dejanskega stanja.

V zvezi z obširnimi očitki kršitve pravice do sodnega varstva oziroma pravice do nepristranskega in neodvisnega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik izpostavlja zlasti objektivni vidik oziroma ohranjanje videza nepristranskosti sodišč, ki so mu sodila v kazenskem postopku. Navaja, da je pred začetkom glavne obravnave vložil predlog za prenos krajevne pristojnosti za sojenje na drugo stvarno pristojno sodišče. V navedenem predlogu naj bi pritožnik zatrjeval, da za prenos krajevne pristojnosti obstajajo tehtni razlogi, med katere spadajo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Pritožnik meni, da je Višje sodišče njegov predlog neutemeljeno zavrnilo,(2) kazenski postopek pa naj bi kazal na to, da mu sodišča niso mogla zagotoviti objektivno nepristranskega (poštenega) sojenja. Kazensko ovadbo naj bi namreč na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru podalo Okrožno sodišče, ki mu je v kazenskem postopku sodilo na prvi stopnji, in sicer predsednik tega sodišča, ki je bil po trditvah pritožnika istočasno glavni stečajni sodnik v stečajnih postopkih TAM-ovih družb, v katerih naj bi kot stečajni upravitelj sodeloval pritožnik. Stečajni postopek, v okviru katerega naj bi pritožnik storil očitano mu kaznivo dejanje, naj bi vodilo in še vedno vodi isto sodišče, pri čemer naj bi bil predsednik stečajnega senata nosilnega stečajnega postopka TAM-ovih družb v času storitve inkriminiranega dejanja istočasno predsednik Okrožnega sodišča v Mariboru, v stečajnih postopkih TAM-ovih družb pa naj bi sodelovali številni sodniki istega sodišča, ki stečajne postopke vodijo še danes. Glede na povezanost odgovornosti za vodenje stečaja med stečajnim upraviteljem in stečajnim senatom je bilo po oceni pritožnika treba v predmetnem kazenskem postopku presojati tudi soodgovornost stečajnih senatov oziroma njihovo pravilno in zakonito delo, kar pa naj bi bilo pri odločanju o tej okoliščini, v kateri je treba odločati tudi o vlogi sodelavcev predsednice razpravljajočega senata v predmetni kazenski zadevi, objektivno oteženo. Pritožnik še pojasnjuje, da je bilo vodenje stečaja TAM-ovih družb in vprašanje odgovornosti stečajnega sodišča ves čas medijsko zelo izpostavljeno, prav tako naj bi Ministrstvo za pravosodje zahtevalo uvedbo službenega nadzora na Okrožnem sodišču v Mariboru zaradi ugotavljanja morebitne odgovornosti tega sodišča oziroma stečajnih senatov za nepravilno vodenje stečajnega postopka. Prav glede na sodbo ESČP v zadevi De Cubber proti Belgiji naj bi bilo razvidno, da objektivni pogoji nepristranskega sojenja, kot jih zahteva ESČP, v pritožnikovem primeru niso bili podani. Sodišče naj bi v razlogih izpodbijanih sodb neutemeljeno potenciralo težo izvršitvenih ravnanj pritožnika. Medtem ko je bila krajevna pristojnost sodišča za odločanje v pravdi prenesena na drugo pristojno sodišče prav zaradi zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti, pa pri tem sploh ni šlo za predlog pritožnika. S tem naj bi se pokazala dvojna merila mariborskih sodišč, pri čemer bi morala biti merila zagotavljanja objektivnega videza nepristranskega sojenja po mnenju pritožnika še strožja v primeru, ko gre za kazenski postopek. Pritožnik navaja, da so sodišča s svojimi stališči vse navedene ugovore zavrnila z oceno, da so pavšalni in povsem neutemeljeni. Poleg tega naj bi iz stališča Vrhovnega sodišča izhajal tudi očitek pritožniku, da je zahtevo za prenos krajevne pristojnosti uveljavljal po nepravilnem postopku, ker da bi moral najprej izločati vse poimensko določene sodnike Okrožnega sodišča v Mariboru in šele potem zahtevati prenos krajevne pristojnosti. Pritožnik ocenjuje, da je takšna razlaga sporna. Skrb za zagotavljanje objektivne nepristranskosti sodišča pri sojenju naj bi se zahtevala tudi od sodišča, ne le od strank postopka. Pritožnik meni, da bi morala sodišča zaradi zagotavljanja zaupanja v poštenost postopka tudi sama ugotavljati povezave, ki lahko navzven vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti.