Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

231. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

Številka: Up-326/14-19

Datum: 6. 12. 2017

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Srđana Berića, Radeče, ki ga zastopa Maksimiljana Kincl Mlakar, odvetnica v Šmarju pri Jelšah, na seji 6. decembra 2017

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 51286/2010 z dne 23. 1. 2014 se razveljavi v delu, ki se nanaša na Srđana Berića, in zadeva se v tem obsegu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo št. K 78/2006 z dne 27. 11. 2007 pritožnika in dva soobdolženca spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem in drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ). Izreklo jim je zaporne kazni. Sodišče je odločilo tudi o odvzemu zaseženega mamila, o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi ter o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom št. I Kp 426/2008 z dne 11. 12. 2008 med drugim prvostopenjsko sodbo glede pritožnika spremenilo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazni tako, da ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Razveljavilo je tudi odločbi o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka za pritožnika. V ponovljenem postopku je Okrožno sodišče v Krškem odločilo, da se pritožniku odvzame protipravno pridobljena premoženjska korist, ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je med drugim zavrnilo pritožbi pritožnika in njegovega zagovornika. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnika in njegove zagovornice zoper pravnomočno obsodilno sodbo.

Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23., 28., 29., 35., 37. in 38. člena Ustave. Navaja, da so bili dokazi za kaznivo dejanje pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki so bili odrejeni nezakonito in s kršenjem ustavnih pravic. Šlo naj bi najprej za prikrite preiskovalne ukrepe predvsem proti soobdolženemu, posledično pa tudi proti pritožniku. Pritožnik meni, da bi morali biti tako pridobljeni dokazi zato izločeni. Proti pritožniku in soobdolženim naj bi bili odrejeni naslednji preiskovalni ukrepi: tajno opazovanje po 149.a členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), tajno delovanje po 155.a členu ZKP in enkraten navidezen odkup mamil po 155. členu ZKP. Vsa dovoljenja Okrožnega državnega tožilstva v Krškem, zlasti pa dovoljenje št. Ktr 864/05 z dne 29. 7. 2005, ki naj bi kot prvo izdano predstavljalo drevo, iz katerega izvirajo sadeži zastrupljenega drevesa, naj bi bila neobrazložena in pomanjkljiva, za odreditev ukrepov pa naj ne bi obstajal ustrezen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Pomanjkljivost pritožnik vidi v tem, da odredbe ne vsebujejo opredelitve, na kateri posel se konkreten ukrep nanaša oziroma kolikšna je največja mogoča količina odkupljenega mamila, ter da ni določeno, kdo (oziroma katera policija) naj dovoljenje izvrši. Pritožnik navaja, da je tajni delavec policije tudi spodbujal kriminalno dejavnost. Kot drugo pomanjkljivost odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Krškem št. Ktr 864/05 z dne 29. 7. 2005, pritožnik navaja, da ob njeni izdaji niso bili podani utemeljeni razlogi za sum in torej niso obstajali zakonski pogoji za odreditev preiskovalnih ukrepov. Podlaga za njihovo odreditev naj bi bila tudi nepreverljiva – šlo naj bi za operativne podatke policije in informacije, ki naj bi jih policiji nudili občani, ki niso hoteli biti imenovani. Pritožnik se v utemeljitvi kršitve sklicuje tudi na ustavnosodno presojo in ustaljeno prakso sodišč, (Glej opombo 1) iz katerih naj bi izhajalo, da naknadna sodna kontrola zakonitosti odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih ter dokazov, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi, ni samostojna ocena obstoja utemeljenih razlogov za sum, temveč preizkus, ali ta dokazni standard izhaja iz obrazložitve odredbe, utemeljene na podlagi gradiva, ki je bilo predloženo državnemu tožilcu oziroma preiskovalnemu sodniku v času odločanja ob odreditvi preiskovalnega ukrepa. Navaja, da mora biti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum zadoščeno v času izdaje odredbe oziroma dovoljenja, na podlagi katere se vršijo posegi v posameznikove pravice, in ga ni mogoče utemeljevati ex post na podlagi dokazov, pridobljenih kasneje, ali dokazov, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, pa odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti. Pritožnik zaključuje, da ob izdaji prvotnega dovoljenja Okrožnega državnega tožilstva v Krškem št. Ktr 864/05 z dne 29. 7. 2005 ni bilo zadoščeno dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum ter da je sámo dovoljenje neobrazloženo in ne dosega zahtev, ki jih je postavila sodna praksa kot podlago za dovoljene posege v zasebnost posameznikov. Kot sadeži zastrupljenega drevesa naj bi bili zato nezakoniti tudi vse nadaljnje odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih proti vsem soobdolženim ter vsi dokazi, pridobljeni z njihovim izvrševanjem. Pritožnik poudarja, da je Vrhovno sodišče celo pritrdilo njegovemu stališču, da omenjeno dovoljenje v obrazložitvi ne navaja vseh okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da so bili ob njegovi izdaji podani utemeljeni razlogi za sum, da soobdolženi izvršuje kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z mamili, in da je torej dovoljenje pomanjkljivo. Ker naj bi se posegi v zasebnost soobdolženega začeli brez ustrezne podlage, naj bi bile tako soobdolženemu kot posledično tudi pritožniku kršene naštete ustavno varovane pravice. Neobrazloženost pritožnik očita tudi odredbi Okrožnega sodišča v Krškem št. Z Kpd 365/2005 z dne 28. 10. 2005, s katero je bil po 149.b členu ZKP dovoljen ukrep pridobitve izpisa klicanih telefonskih številk iz točno določene telefonske govorilnice. Odredba naj bi bila popolnoma neobrazložena, saj naj iz nje ne bi izhajalo niti, zoper koga naj bi obstajali razlogi za sum, da izvršuje določeno kaznivo dejanje. Pritožnik navaja tudi, da je bil napoten na prestajanje zaporne kazni na podlagi delno pravnomočne sodbe, še preden je sploh lahko vložil izredno pravno sredstvo, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 23. člena Ustave.

Okrožno sodišče je zavrnilo predlog za izločitev dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ker je ocenilo, da ti niso bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin. Po pregledu odredb, na podlagi katerih so bili izvajani, je namreč presodilo, da te temeljijo na ustrezni podlagi in da so bili ukrepi v skladu z njimi tudi izvedeni. Pritožbene očitke v zvezi s tem je zavrnilo tudi Višje sodišče.