MPSKMŽP – Zakon o ratifikaciji Protokola o...

8. Zakon o ratifikaciji Protokola o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980 (Protokol 1999) (MPSKMŽP)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O SPREMEMBI KONVENCIJE O MEDNARODNEM ŽELEZNIŠKEM PROMETU (COTIF) Z DNE 9.
MAJA 1980 (PROTOKOL 1999) (MPSKMŽP)

Razglašam Zakon o ratifikaciji Protokola o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980 (Protokol 1999) (MPSKMŽP), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 19. decembra 2003.

Št. 001-22-138/03

Ljubljana, dne 29. decembra 2003.

Predsednik
Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.

Z A K O N
O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O SPREMEMBI KONVENCIJE O MEDNARODNEM ŽELEZNIŠKEM PROMETU (COTIF) Z DNE 9. MAJA 1980
(PROTOKOL 1999) (MPSKMŽP)

1. člen

Ratificira se Protokol o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF), podpisan v Bernu 15. decemba 1999.

2. člen

Sporazum se v angleškem izvirniku in slovenskem prevodu glasi:

P R O T O K O L
z dne 3. junija 1999    o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF)     z dne 9. maja 1980
    (Protokol 1999)

V skladu s 6. členom in drugim odstavkom 19. člena Konvencije o mednarodnem železniškem prometu, podpisane v Bernu 9. maja 1980, v nadaljevanju ''COTIF 1980'', je od 26. maja do 3. junija 1999 v Vilni potekala peta generalna skupščina Medvladne organizacije za mednarodni železniški promet (OTIF).

– Prepričana o nujnosti in koristnosti medvladne organizacije, ki se na državni ravni ukvarja po možnosti z vsemi vprašanji, ki se nanašajo na mednarodni železniški promet,

– ker je glede na to, da COTIF 1980 uporablja 39 držav v Evropi, Aziji in Afriki in tudi železniška podjetja v teh državah, OTIF v ta namen najprimernejša organizacija,

– zaradi potrebe naprej razvijati konvencijo COTIF 1980, zlasti Enotna pravila CIV in Enotna pravila CIM, da bi jo prilagodili sedanjim potrebam mednarodnega železniškega prometa,

– ker varnost pri prevozih nevarnega blaga v mednarodnem železniškem prometu zahteva preoblikovanje pravilnika RID v ureditev po javnem pravu, katerega uporaba ni odvisna od sklenitve prevozne pogodbe po Enotnih pravilih CIM,

– ker politične, gospodarske in pravne spremembe, nastale po podpisu konvencije 9. maja 1980, v mnogih državah članicah dajejo povod za pripravo in nadaljnji razvoj enotnih pravil za nadaljnja pravna področja, pomembna za mednarodni železniški promet,

– ker bi morale države ob upoštevanju posebnih javnih interesov učinkoviteje ukrepati, da bi odstranile še vedno obstoječe ovire pri prehajanju čez mejo v mednarodnem železniškem prometu,

– ker je v interesu mednarodnega železniškega prometa pomembno posodobiti večstranske mednarodne konvencije in sporazume o železnici in jih po potrebi vključiti v konvencijo,

je generalna skupščina sklenila:

1. člen

Nova različica konvencije

COTIF 1980 se spremeni po različici, ki je dodana kot priloga in je sestavni del tega protokola.

2. člen

Začasni depozitar

1. Naloge vlade depozitarja, predvidene v 22. do 26. členu konvencije COTIF 1980, opravlja OTIF kot začasni depozitar od dneva ko je ta protokol na voljo za podpis do začetka njegove veljavnosti.

2. Začasni depozitar obvesti države članice o:

a)

podpisih tega protokola in shranitvi listin o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu,

b)

dnevu, ko začne ta protokol veljati v skladu z njegovim 4. členom,

in opravlja druge naloge depozitarja, navedene v VII. delu Dunajske konvencije z dne 23. maja 1969 o pogodbenem pravu.

3. člen

Podpis, ratifikacija, sprejetje, odobritev, pristop

1. Ta protokol je državam članicam na voljo za podpis do 31. decembra 1999. Podpisuje se v Bernu pri začasnem depozitarju.

2. Po prvem odstavku 20. člena konvencije COTIF 1980 je treba ta protokol ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi je treba čim prej shraniti pri začasnem depozitarju.

3. Države članice, ki tega protokola ne podpišejo v roku, predvidenem v prvem odstavku, in države, katerih prošnja za pristop h konvenciji COTIF 1980 je bila sprejeta v skladu z drugim odstavkom njenega 23. člena, lahko pristopijo k temu protokolu pred začetkom njegove veljavnosti, tako da pri začasnem depozitarju shranijo pristopno listino.

4. Pristop države h konvenciji COTIF 1980 v skladu z njenim 23. členom, za katerega je zaprosila od dneva, ko je bil protokol na voljo za podpis, do začetka njegove veljavnosti, velja kot pristop h konvenciji COTIF 1980 in tudi h konvenciji v njeni novi različici v prilogi tega protokola.

4. člen

Začetek veljavnosti

1. Ta protokol začne veljati prvi dan tretjega meseca po mesecu, v katerem je začasni depozitar države članice obvestil o shranitvi listine, ki izpolnjuje pogoje drugega odstavka 20. člena konvencije COTIF 1980. Za države članice v smislu navedenega drugega odstavka 20. člena veljajo države, ki so bile države članice v trenutku sprejetja sklepa pete generalne skupščine in so to tudi v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji za začetek veljavnosti tega protokola.

2. 3. člen pa začne veljati od dneva, ko je bil protokol na voljo za podpis.

5. člen

Izjave in pridržki

Izjave in pridržke, predvidene po prvem odstavku 42. člena konvencije v različici iz priloge tega protokola, je mogoče dati ali vložiti ob vsakem času, tudi pred začetkom veljavnosti tega protokola. Veljati začnejo, ko začne veljati ta protokol.

6. člen

Prehodne določbe

1. Najpozneje šest mesecev po začetku veljavnosti tega protokola skliče generalni sekretar organizacije OTIF generalno skupščino, da:

a)

določi člane upravnega odbora za naslednje mandatno obdobje (točka b) drugega odstavka 14. člena konvencije COTIF v različici iz priloge k temu protokolu) in po potrebi odloči o koncu mandatnega obdobja takratnega upravnega odbora;

b)

določi najvišji znesek, ki ga lahko dosežejo izdatki organizacije v vsakem proračunskem obdobju v šestih letih (točka e) drugega odstavka 14. člena konvencije COTIF v različici iz priloge tega protokola), in

c)

po potrebi izvoli generalnega sekretarja (točka c) drugega odstavka 14. člena konvencije COTIF v različici iz priloge k temu protokolu).

2. Najpozneje tri mesece po začetku veljavnosti tega protokola skliče generalni sekretar organizacije OTIF odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja.

3. Po začetku veljavnosti tega protokola se konča mandatno obdobje upravnega odbora, imenovanega v skladu s točko b) drugega odstavka 6. člena konvencije COTIF 1980, in sicer v trenutku, ko ga določi generalna skupščina in se mora ujemati z začetkom mandatnega obdobja članov in nadomestnih članov upravnega odbora, ki jih je imenovala generalna skupščina (točka b) drugega odstavka 14. člena konvencije COTIF v različici iz priloge k temu protokolu).

4. Mandatno obdobje generalnega direktorja osrednjega urada, ki opravlja to funkcijo v trenutku začetka veljavnosti tega protokola, se konča s potekom obdobja, za katero je bil imenovan v skladu s točko d) drugega odstavka 7. člena konvencije COTIF 1980. Od začetka veljavnosti tega protokola opravlja naloge generalnega sekretarja

5. Tudi po začetku veljavnosti tega protokola še naprej veljajo ustrezne določbe 6., 7. in 11. člena konvencije COTIF 1980 za:

a)

računovodsko revizijo in odobritev zaključnega računa organizacije,

b)

določitev končnih prispevkov držav članic za kritje izdatkov organizacije,

c)

plačevanje prispevkov,

d)

najvišji znesek, ki ga lahko dosežejo izdatki organizacije v petletnem obdobju in se določi pred začetkom veljavnosti tega protokola.

Točke a) do c) se nanašajo na leto, v katerem ta protokol začne veljati, in tudi na leto pred njim.

6. Dokončno veljavni prispevki držav članic za leto, v katerem ta protokol začne veljati, se izračunajo na podlagi prvega odstavka 11. člena konvencije COTIF 1980.

7. Na prošnjo države članice, katere prispevek, izračunan na podlagi 26. člena konvencije v različici iz priloge tega protokola, je višji kot prispevek, ki ga ta država dolguje za leto 1999, lahko generalna skupščina določi prispevek te države za tri leta, ki sledijo letu začetka veljavnosti tega protokola, pri čemer upošteva ti načeli:

a)

podlaga za določitev prehodnega prispevka je najmanjši dopustni prispevek v skladu s tretjim odstavkom omenjenega 26. člena ali pa prispevek, ki ga ta država članica dolguje za leto 1999, če je višji od najmanjšega dopustnega prispevka;

b)

prispevek se postopno prilagodi v treh korakih; tako se pride do zneska, ki se dolguje kot dokončno veljavni prispevek, izračunan na podlagi omenjenega 26. člena.

Ta določba ne velja za države članice, ki dolgujejo najmanjši prispevek, ki ga je treba plačati v vsakem primeru.

8. Za pogodbe o prevozu potnikov ali blaga v mednarodnem prometu med državami članicami, sklenjene v skladu z Enotnimi pravili CIV 1980 ali Enotnimi pravili CIM 1980, veljajo tudi po začetku veljavnosti tega protokola enotna pravila, veljavna v trenutku sklenitve pogodbe.

9. Obvezne določbe Enotnih pravil CUV in Enotnih pravil CUI veljajo za pogodbe, sklenjene pred začetkom veljavnosti tega protokola, eno leto po začetku njegove veljavnosti.

7. člen

Besedila protokola

1. Ta protokol je sestavljen in podpisan v angleškem, francoskem in nemškem jeziku. Pri razlikah v razlagi je odločilno francosko besedilo.

2. Na predlog ene od držav članic, ki jih to zadeva, objavi organizacija uradne prevode tega protokola v drugih jezikih, če je eden teh jezikov uradni jezik na ozemlju vsaj dveh držav članic. Prevodi se pripravijo v sodelovanju s pristojnimi službami teh držav članic.

Da bi to potrdili, so ta protokol podpisali pooblaščenci, ki so jih za to pravilno pooblastile njihove vlade.

Sestavljeno v Vilni 3. junija 1999 v enem izvirniku v angleškem, francoskem in nemškem jeziku; izvirniki so shranjeni v arhivu organizacije OTIF. Vsaka država članica prejme overjeni izvod.

Za Republiko Albanijo:

Za Demokratično ljudsko republiko Alžirijo:

Za Zvezno republiko Nemčijo:

Za Republiko Avstrijo:

Za Kraljevino Belgijo:

Za Republiko Bosno in Hercegovino:

Za Republiko Bolgarijo:

Za Republiko Hrvaško:

Za Kraljevino Dansko:

Za Kraljevino Španijo:

Za Republiko Finsko:

Za Francosko republiko:

Za Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska:

Za Helensko republiko:

Za Republiko Madžarsko:

Za Republiko Irak:

Za Islamsko republiko Iran:

Za Irsko:

Za Italijansko republiko:

Za Libanonsko republiko:

Za Kneževino Lihtenštajn:

Za Republiko Litvo:

Za Veliko vojvodstvo Luksemburg:

Za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo:

Za Kraljevino Maroko:

Za Kneževino Monako:

Za Kraljevino Norveško:

Za Kraljevino Nizozemsko:

Za Republiko Poljsko:

Za Portugalsko republiko:

Za Romunijo:

Za Slovaško republiko:

Za Republiko Slovenijo:

Za Kraljevino Švedsko:

Za Švicarsko konfederacijo

Za Sirsko arabsko republiko:

Za Češko republiko:

Za Republiko Tunizijo:

Za Republiko Turčijo:

K O N V E N C I J A
O MEDNARODNEM ŽELEZNIŠKEM PROMETU    (COTIF)    z dne 9. maja 1980    v različici Protokola o spremembah z dne
  3. junija 1999

I. del
Splošne določbe

1. člen

Medvladna organizacija

1. Pogodbenice te konvencije kot države članice ustanovijo Medvladno organizacijo za mednarodni železniški promet (OTIF), v nadaljevanju "organizacija".

2. Organizacija ima sedež v Bernu. Z odločitvijo generalne skupščine se lahko preseli v drug kraj ene od držav članic.

3. Organizacija je pravna oseba. Še zlasti lahko sklepa pogodbe, pridobiva nepremično in premično premoženje ter z njim razpolaga in je lahko stranka v sodnem postopku.

4. Organizacija, člani njenega osebja, strokovnjaki, ki jih povabi k sodelovanju, in zastopniki držav članic imajo take privilegije in imunitete, kot jih potrebujejo za opravljanje svojih nalog, po pogojih, določenih v Protokolu o privilegijih in imunitetah organizacije, ki je priložen konvenciji.

5. Odnose med organizacijo in državo, v kateri ima svoj sedež, ureja pogodba o sedežu organizacije.

6. Delovni jeziki organizacije so angleščina, francoščina in nemščina. Generalna skupščina lahko uvede še druge delovne jezike.

2. člen

Cilj organizacije

1. Cilj organizacije je v vsakem pogledu pospeševati, izboljševati in olajševati mednarodni železniški promet, še zlasti:

a)

z uvajanjem enotne zakonodaje na teh pravnih področjih:

1. pogodba o prevozu potnikov in blaga v direktnem mednarodnem železniškem prometu skupaj z dopolnilnimi prevozi z drugimi oblikami prevoza po eni sami pogodbi;

2. pogodba o uporabi vagonov kot prevoznega sredstva v mednarodnem železniškem prometu;

3. pogodba o uporabi infrastrukture v mednarodnem železniškem prometu;

4. prevoz nevarnega blaga v mednarodnem železniškem prometu;

b)

prispevanjem k temu, da se ob upoštevanju posebnih javnih interesov čim prej odstranijo ovire pri prestopu državnih meja v mednarodnem železniškem prometu, če so razlogi za te ovire v državni pristojnosti;

c)

prispevanjem k možnosti za skupno delovanje in tehnično usklajenost na železniškem področju s potrditvijo tehničnih standardov in sprejetjem enotnih tehničnih predpisov;

d)

uvedbo enotnega postopka za tehnično odobritev železniškega materiala, ki je namenjen uporabi v mednarodnem prometu;

e)

nadziranjem izvajanja in uporabe predpisov in priporočil, izdanih v organizaciji;

f)

nadaljnjim razvojem enotne pravne ureditve, pravil in postopkov iz točk a) do e) ob upoštevanju pravnega, gospodarskega in tehničnega razvoja.

2. Organizacija lahko:

a)

skladno s ciljem iz prvega odstavka pripravi drugo enotno pravno ureditev,

b)

oblikuje okvir, v katerem lahko države članice pripravijo še druge mednarodne konvencije, katerih cilj je pospeševati, izboljševati in olajševati mednarodni železniški promet.

3. člen

Mednarodno sodelovanje

1. Države članice se zavezujejo, da bodo svoje mednarodno sodelovanje na železniškem področju načeloma izvajale v okviru organizacije, in to v tolikšni meri, kot je to povezano z nalogami, ki se organizaciji dodelijo v skladu z 2. in 4. členom. Da bi države članice dosegle ta cilj, bodo sprejele vse potrebne in koristne ukrepe za prilagoditev veljavnih mednarodnih večstranskih konvencij in sporazumov, katerih pogodbenice so, če se te konvencije in sporazumi nanašajo na mednarodno sodelovanje na železniškem področju, in dodeljevale drugim medvladnim ali nevladnim organizacijam naloge, ki se prekrivajo z nalogami organizacije.

2. Obveznosti iz prvega odstavka tistih držav članic, ki so hkrati članice Evropskih skupnosti ali države pogodbenice Pogodbe o evropskem gospodarskem prostoru, ne prevladajo nad njihovimi obveznostmi, ki jih imajo kot članice Evropskih skupnosti ali države pogodbenice Pogodbe o evropskem gospodarskem prostoru.

4. člen

Prevzem in prenos nalog

1. S sklepom generalne skupščine lahko organizacija v okviru svojih ciljev, določenih v 2. členu, prevzame naloge, sredstva in obveznosti, ki jih lahko nanjo prenesejo druge medvladne organizacije s sporazumi, sklenjenimi s temi organizacijami.

2. S sklepom generalne skupščine lahko organizacija naloge, sredstva in obveznosti prenese na druge medvladne organizacije s sporazumi, sklenjenimi s temi organizacijami.

3. Organizacija lahko z odobritvijo upravnega odbora prevzame upravne naloge, ki so povezane z njenim ciljem in ji jih zaupajo države članice. Stroške organizacije za opravljanje teh nalog poravna zadevna država članica.

5. člen

Posebne obveznosti držav članic

1. Države članice soglašajo, da bodo sprejele vse primerne ukrepe za lažje in hitrejše odvijanje mednarodnega železniškega prometa. V ta namen se vsaka država članica zavezuje, da bo, če bo to v njeni moči:

a)

odpravila vse odvečne postopke,

b)

poenostavila in poenotila še zahtevane uradne postopke ,

c)

poenostavila preglede na meji.

2. Da bi države članice olajšale in izboljšale mednarodni železniški promet, soglašajo, da bodo podprle prizadevanja za čim večje poenotenje predpisov, standardov, organizacijskih postopkov in metod, povezanih z železniškimi vozili, osebjem, infrastrukturo in pomožnimi storitvami.

3. Države članice soglašajo, da bodo olajšale sklepanje tistih sporazumov med upravljavci infrastrukture, katerih namen bo doseči optimalen mednarodni železniški promet.

6. člen

Enotna pravila

1. Če niso dane izjave ali pridržki iz prvega stavka prvega odstavka 42. člena, urejajo mednarodni železniški promet in tehnično odobritev železniškega materiala za uporabo v mednarodnem prometu:

a)

Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov (CIV), ki so dodatek A h konvenciji;

b)

Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM), ki so dodatek B h konvenciji;

c)

Pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga (RID), ki je dodatek C h konvenciji;

d)

Enotna pravila za pogodbe o uporabi vagonov v mednarodnem železniškem prometu (CUV), ki so dodatek D h konvenciji;

e)

Enotna pravila za pogodbo o uporabi infrastrukture v mednarodnem železniškem prometu (CUI), ki so dodatek E h konvenciji;

f)

Enotna pravila za potrditev tehničnih standardov in sprejetje enotnih tehničnih predpisov za železniški material, namenjen uporabi v mednarodnem prometu (APTU), ki so dodatek F h konvenciji;

g)

Enotna pravila za tehnično odobritev železniškega materiala, ki se uporablja v mednarodnem prometu (ATMF), ki so dodatek G h konvenciji;

h)

druge enotne pravne ureditve, ki jih pripravi organizacija v skladu s točko a) drugega odstavka 2. člena in so tudi dodatki h konvenciji.

2. Enotna pravila, pravilnik in ureditve iz prvega odstavka so skupaj s svojimi prilogami sestavni del konvencije.

7. člen

Opredelitev izraza "konvencija"

V nadaljnjem besedilu izraz konvencija pomeni konvencijo samo, protokol iz četrtega odstavka 1. člena in dodatke iz 6. člena skupaj s prilogami.

II. del
Skupne določbe

8. člen

Notranja zakonodaja

1. Pri razlagi in uporabi konvencije je treba upoštevati njeno mednarodnopravno naravo in potrebo, da bi dosegli čim večje poenotenje.

2. Če v konvenciji ni ustreznih določb, velja notranja zakonodaja.

3. Izraz ''notranja zakonodaja'' pomeni zakonodajo države, v kateri upravičenec uveljavlja svoje pravice; vključno s kolizijskimi pravili.

9. člen

Obračunska enota

1. Obračunska enota, omenjena v dodatkih, je posebna pravica črpanja, kot jo je določil Mednarodni denarni sklad.

2. Vrednost nacionalne valute države članice, ki je članica Mednarodnega denarnega sklada, izražena v posebnih pravicah črpanja, se izračuna v skladu z načinom, ki ga uporablja Mednarodni denarni sklad pri svojem poslovanju in transakcijah.

3. Vrednost nacionalne valute države članice, ki ni članica Mednarodnega denarnega sklada, izražena v posebnih pravicah črpanja, se izračuna tako, kot določi ta država. Rezultat tega izračuna mora biti v državni valuti izražena realna vrednost, ki mora biti čim bližja tisti, ki bi jo dobili z uporabo načina iz drugega odstavka.

4. Za državo članico, ki ni članica Mednarodnega denarnega sklada in katere zakonodaja ne dovoljuje uporabe drugega ali tretjega odstavka tega člena, velja za obračunsko enoto, predvideno v dodatkih, da je enaka trem zlatim frankom. Zlati frank je določen kot 10/31 grama zlata čistote 0,900. Na podlagi zlatega franka preračunana vrednost mora izražati v nacionalni valuti realno vrednost, ki mora biti čim bližja tisti, ki bi jo dobili z uporabo načina iz drugega odstavka.

5. Države članice v treh mesecih po začetku veljavnosti konvencije in vsakič, ko pride do spremembe pri njihovem načinu obračunavanja ali vrednosti njihove nacionalne valute glede na obračunsko enoto, obvestijo generalnega sekretarja o svojem načinu izračuna v skladu s tretjim odstavkom ali o rezultatih pretvorbe v skladu s četrtim odstavkom. Generalni sekretar o tem obvesti države članice.

6. Znesek, izražen v obračunskih enotah, se pretvori v nacionalno valuto države, v kateri ima sedež pristojno sodišče. Pretvorba se opravi v skladu z vrednostjo ustrezne valute na dan sodnega sklepa ali na dan, za katerega se dogovorita stranki.

10. člen

Dodatne določbe

1. Dve ali več držav ali dva ali več prevoznikov se lahko dogovori o dodatnih določbah za izvajanje Enotnih pravil CIV in Enotnih pravil CIM, ki pa ne smejo odstopati od teh enotnih pravil.

2. Dodatne določbe iz prvega odstavka začnejo veljati in se objavijo na način, ki ga določajo zakoni in predpisi vsake države. O dodatnih določbah držav in začetku njihove veljavnosti je treba obvestiti generalnega sekretarja. Ta o tem obvesti še druge države članice.

11. člen

Varščina za sodne stroške

V postopkih, ki temeljijo na Enotnih pravilih CIV, Enotnih pravilih CIM, Enotnih pravilih CUV ali Enotnih pravilih CUI, ni mogoče zahtevati varščine za sodne stroške.

12. člen

Izvrševanje sodb, zaseg

1. Sodbe in tudi zamudne sodbe, ki jih izreče pristojno sodišče na podlagi konvencije in postanejo izvršljive v skladu z veljavno zakonodajo tega sodišča, postanejo izvršljive v vsaki od drugih držav članic po končanih uradnih postopkih, zahtevanih v državi, v kateri naj se opravi izvršba.

Vsebinsko se zadeva ne presoja ponovno. Te določbe veljajo tudi za sodne poravnave.

2. Določbe prvega odstavka se ne uporabljajo za začasno izvršljive sodbe, dosojena višina odškodnine pa ne sme presegati višine dejanskih stroškov sodnega postopka proti stranki, ki je tožbo izgubila.

3. Terjatve, ki so nastale zaradi prevoza, za katerega veljajo Enotna pravila CIV ali Enotna pravila CIM in jih enemu prevozniku dolguje drug prevoznik, ki ni pod sodno pristojnostjo iste države članice, lahko s sodbo prisodi upniku le sodna oblast države članice, v kateri ima sedež prevoznik, ki je upravičen do plačila zahtevane terjatve.

4. Terjatve, ki so nastale na podlagi pogodb, ki temeljijo na Enotnih pravilih CUV ali Enotnih pravilih CUI, se lahko zasežejo le na podlagi sodbe sodne oblasti države članice, v kateri ima sedež prevoznik, ki je upravičen do plačila zahtevane terjatve.

5. Železniška vozila se lahko zasežejo na območju zunaj območja države članice, v kateri ima imetnik svoj sedež, samo s sodbo sodne oblasti te države. Izraz "imetnik" pomeni osebo, ki kot lastnik ali imetnik razpolagalne pravice stalno gospodarsko uporablja železniško vozilo kot prevozno sredstvo.

III. del
Ustroj in delovanje

13. člen

Organi

1. Delovanje organizacije se zagotavlja s temi organi:

a)

generalna skupščina,

b)

upravni odbor,

c)

revizijski odbor,

d)

odbor strokovnjakov za prevoz nevarnega blaga (strokovni odbor RID),

e)

odbor za lažje odvijanje železniškega prometa,

f)

odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja,

g)

generalni sekretar.

2. Generalna skupščina se lahko odloči za začasno ustanovitev še drugih odborov za posebne naloge.

3. Pri določanju sklepčnosti generalne skupščine ali odborov iz točk od c) do f) prvega odstavka se države članice, ki nimajo pravice do glasovanja (peti odstavek 14. člena, sedmi odstavek 26. člena ali četrti odstavek 40. člena), ne upoštevajo.

4. Predsedstvo generalne skupščine, predsedstvo upravnega odbora in tudi funkcija generalnega sekretarja morajo načeloma biti dodeljeni državljanom različnih držav članic.

14. člen

Generalna skupščina

1. Generalno skupščino sestavljajo vse države članice.

2. Generalna skupščina:

a)

sprejme svoj poslovnik;

b)

imenuje člane upravnega odbora in za vsakega člana tudi nadomestnega člana ter izvoli državo članico, ki mu bo predsedovala (prvi do tretji odstavek 15. člena);

c)

izvoli generalnega sekretarja (drugi odstavek 21. člena);

d)

izdaja smernice za delovanje upravnega odbora in generalnega sekretarja;

e)

za šest let določi najvišji znesek, ki ga lahko dosežejo izdatki organizacije v vsakem proračunskem obdobju (25. člen); v nasprotnem primeru izda smernice za omejevanje te porabe za obdobje, ki ni daljše od šestih let;

f)

odloči, ali naj se sedež organizacije preseli drugam (drugi odstavek 1. člena);

g)

odloča o uvedbi drugih delovnih jezikov (šesti odstavek 1. člena);

h)

odloča o prenosu še drugih nalog na organizacijo (prvi odstavek 4. člena) in prenosu nalog organizacije na kako drugo medvladno organizacijo (drugi odstavek 4. člena);

i)

po potrebi odloča o ustanavljanju začasnih drugih odborov za posebne naloge (drugi odstavek 13. člena);

j)

presodi, ali bi bilo treba odnos posamezne države šteti kot tiho odpoved (sedmi odstavek 26. člena);

k)

odloča, ali naj zaupa revizijo zaključnih računov kaki drugi državi članici in ne državi, v kateri ima svoj sedež (prvi odstavek 27. člena);

l)

odloča o predlogih za spremembo konvencije (drugi in tretji odstavek 33. člena);

m)

odloča o prošnjah za pristop, ki so predložene generalni skupščini (četrti odstavek 37. člena);

n)

odloča o pogojih za pristop regionalne organizacije za gospodarsko sodelovanje (prvi odstavek 38. člena);

o)

odloča o prošnjah za pridružitev, ki so ji predložene (prvi odstavek 39. člena);

p)

odloča o razpustitvi organizacije in mogočem prenosu njenih nalog na drugo medvladno organizacijo (43. člen);

q)

odloča o drugih vprašanjih, ki so uvrščena na dnevni red.

3. Generalni sekretar skliče generalno skupščino vsaka tri leta ali na zahtevo tretjine držav članic ali upravnega odbora in tudi v primerih, predvidenih v drugem in tretjem odstavku 33. člena in četrtem odstavku 37. člena. Osnutek dnevnega reda pošlje državam članicam vsaj tri mesece pred začetkom zasedanja v skladu s pogoji, določenimi v poslovniku iz točke a) drugega odstavka.

4. Generalna skupščina je sklepčna (tretji odstavek 13. člena), kadar je v njej zastopana večina držav članic. Država članica se lahko dogovori, da jo zastopa druga država članica, vendar nobena država ne sme zastopati več kot ene druge države.

5. Tiste države članice, ki so o dodatku h konvenciji dale izjavo po prvem stavku prvega odstavka 42. člena, pri glasovanju na generalni skupščini o spremembah tega dodatka nimajo pravice do glasovanja.

6. Generalna skupščina sprejema svoje odločitve z večino glasov držav članic, zastopanih med glasovanjem, razen v primerih iz točk e), f), g), h), l) in p) drugega odstavka in šestega odstavka 34. člena, ko mora biti večina dvotretjinska. V primeru iz točke l) drugega odstavka pa mora biti dvotretjinska večina samo pri predlogih za spremembo same konvencije, razen 9. člena in drugega do desetega odstavka 27. člena, ter protokola iz četrtega odstavka 1. člena.

7. Na povabilo generalnega sekretarja, dano s soglasjem večine držav članic, so lahko na zasedanjih generalne skupščine v svetovalni vlogi navzoče tudi:

a)

države, ki niso članice organizacije,

b)

mednarodne organizacije in združenja, pristojna za vprašanja, povezana z dejavnostjo organizacije, ali se ukvarjajo z vprašanji, uvrščenimi na dnevni red.

15. člen

Upravni odbor

1. Upravni odbor sestavlja tretjina držav članic.

2. Članice odbora in po en nadomestni član zanje in tudi predsedujoča država članica se imenujejo za tri leta. Sestava odbora se določi za vsako mandatno obdobje, še zlasti se upošteva ustrezna geografska razdelitev sedežev po državah. Če nadomestna članica med mandatnim obdobjem postane članica odbora, mora biti imenovana za članico odbora za naslednje mandatno obdobje.

3. Če se pojavi prosto mesto ali če se članici začasno odvzame pravica do glasovanja ali če je članica odsotna na dveh zaporednih zasedanjih odbora, ne da bi se dogovorila, da jo bo v skladu s šestim odstavkom zastopala druga članica, opravlja njene naloge v preostalem obdobju nadomestna članica, ki jo imenuje generalna skupščina.

4. Razen v primeru, omenjenem v tretjem odstavku, ne sme biti nobena država članica v odboru več kot dve celi zaporedni obdobji.

5. Odbor:

a)

sprejme svoj poslovnik;

b)

sklene sporazum o sedežu organizacije;

c)

sprejme pravilnik za zaposlene v organizaciji;

d)

ob upoštevanju sposobnosti kandidatov in ustrezne geografske razporeditve po državah imenuje vodilne uslužbence organizacije;

e)

sprejme pravilnik o računovodstvu in knjigovodstvu organizacije;

f)

odobri delovni program, finančni načrt, poročilo o poslovanju in zaključni račun organizacije;

g)

na podlagi odobrenega zaključnega računa določi dokončne prispevke, ki jih morajo plačati države članice v skladu s 26. členom za dve predhodni koledarski leti, ter znesek predplačila, ki ga morajo države članice plačati v skladu s petim odstavkom 26. člena za tekoče in naslednje koledarsko leto;

h)

določi naloge organizacije, ki se nanašajo na vse države članice ali samo nekatere od njih, kakor tudi izdatke, ki jih morajo za to kriti države članice (četrti odstavek 26. člena);

i)

določi znesek plačil za kritje posebnih stroškov (enajsti odstavek 26. člena);

j)

izdaja posebne smernice v zvezi z revizijo zaključnih računov (prvi odstavek 27. člena);

k)

odobri, da upravne naloge prevzame organizacija (tretji odstavek 4. člena) in določi posebne prispevke, ki jih mora plačati država članica;

l)

državam članicam pošilja poročilo o poslovanju, zaključni račun, svoje sklepe in priporočila;

m)

v zvezi z generalno skupščino, ki naj določi sestavo odbora, odbor pripravi in pošlje državam članicam vsaj dva meseca pred začetkom zasedanja poročilo o svoji dejavnosti ter predloge o novi sestavi (točka b) drugega odstavka 14. člena);

n)

nadzira vodenje poslovanja, ki ga opravlja generalni sekretar;

o)

nadzira, ali generalni sekretar pravilno uporablja konvencijo in ali uresničuje sklepe, ki jih sprejmejo drugi organi; v ta namen lahko odbor sprejme potrebne ukrepe, ki bi izboljšali izvajanje konvencije in omenjenih sklepov;

p)

daje utemeljena mnenja o vprašanjih, ki lahko vplivajo na delo organizacije in mu jih predloži država članica ali generalni sekretar;

q)

rešuje spore med državo članico in generalnim sekretarjem glede njegovih nalog depozitarja (drugi odstavek 36. člena);

r)

odloča o prošnjah za mirovanje članstva (40. člen).

6. Upravni odbor je sklepčen, kadar sta zastopani dve tretjini njegovih članic. Članica se lahko dogovori, da jo bo zastopala druga članica, vendar nobena članica ne sme zastopati več kot ene druge članice.

7. Odbor sprejema svoje odločitve z večino članic, zastopanih pri glasovanju.

8. Če ne odloči drugače, odbor zaseda na sedežu organizacije. Zapisniki z njegovih zasedanj se pošljejo vsem državam članicam.

9. Predsednik odbora:

a)

skliče odbor vsaj enkrat letno na zahtevo štirih njegovih članic ali generalnega sekretarja;

b)

pošlje članicam odbora osnutek dnevnega reda;

c)

v okviru omejitev in pod pogoji, določenimi v poslovniku odbora, obravnava nujna vprašanja, ki se pojavijo v presledkih med zasedanji;

d)

podpiše sporazum o sedežu organizacije iz točke b) petega odstavka.

10. Odbor lahko v okviru svojih pristojnosti naloži predsedniku opravljanje posebnih nalog.

16. člen

Drugi odbori

1. Odbori iz točk c) do f) prvega odstavka in drugega odstavka 13. člena so načeloma sestavljeni iz vseh držav članic. Kadar revizijski odbor, strokovni odbor RID ali odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja proučuje in odloča v okviru svojih pristojnosti o spremembah dodatkov h konvenciji, pa tiste države članice, ki so o dodatkih dale izjave v skladu s prvim stavkom prvega odstavka 42. člena, niso članice tistega odbora.

2. Generalni sekretar skliče odbore na svojo pobudo ali na zahtevo petih držav članic ali upravnega odbora. Osnutek dnevnega reda pošlje državam članicam najpozneje dva meseca pred začetkom zasedanja.

3. Država članica se lahko dogovori, da jo bo zastopala druga država članica, vendar nobena država ne sme zastopati več kot dve drugi državi.

4. Vsaka zastopana država ima en glas. Predlog je sprejet, če je število glasov za:

a)

enako vsaj tretjini števila držav članic, zastopanih pri glasovanju;

b)

večje od števila glasov proti.

5. Na povabilo generalnega sekretarja, dano s soglasjem večine držav članic, so lahko na zasedanjih odborov v svetovalni vlogi navzoče tudi:

a)

države, ki niso članice organizacije;

b)

države članice, ki niso članice tistega odbora;

c)

mednarodne organizacije in združenja, ki so pristojni za vprašanja, povezana z dejavnostjo organizacije, ali se ukvarjajo z vprašanji, uvrščenimi na dnevni red.

6. Odbori za vsako zasedanje ali za določeno časovno obdobje izvolijo predsednika in enega ali več njegovih namestnikov.

7. Razprave potekajo v delovnih jezikih. Bistvo povedanega na sestanku v enem delovnem jeziku se prevede v druge delovne jezike; predlogi in sklepi se prevedejo v celoti.

8. Zapisniki na kratko povzemajo vsebino zasedanj. Predlogi in sklepi so navedeni v celoti. Za sklepe je odločilno francosko besedilo. Zapisniki se pošljejo vsem državam članicam.

9. Odbori lahko imenujejo delovne skupine za obravnavo posameznih vprašanj.

10. Odbori sprejmejo svoj poslovnik.

17. člen

Revizijski odbor

1. Revizijski odbor:

a)

v skladu s četrtim odstavkom 33. člena odloča o predlogih za spremembo konvencije;

b)

proučuje predloge, ki jih je treba v skladu z drugim odstavkom 33. člena predložiti generalni skupščini v odločanje.

2. Revizijski odbor je sklepčen (tretji odstavek 13. člena), kadar je v njem zastopana večina držav članic.

18. člen

Strokovni odbor RID

1. Strokovni odbor RID odloča o predlogih za spremembo konvencije v skladu s petim odstavkom 33. člena.

2. Strokovni odbor RID je sklepčen (tretji odstavek 13. člena), če je v njem zastopana tretjina držav članic.

19. člen

Odbor za lažje odvijanje železniškega prometa

1. Odbor za lažje odvijanje železniškega prometa:

a)

daje mnenje o vseh vprašanjih, katerih cilj je lažje prehajanje meje v mednarodnem železniškem prometu;

b)

priporoča standarde, načine, postopke in prakse, povezane z lažjim odvijanjem mednarodnega železniškega prometa.

2. Odbor za lažje odvijanje železniškega prometa je sklepčen (tretji odstavek 13. člena), kadar je v njem zastopana tretjina držav članic.

20. člen

Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja

1. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja:

a)

v skladu s 5. členom Enotnih pravil APTU odloča o potrditvi tehničnega standarda za železniški material, ki je namenjen uporabi v mednarodnem prometu;

b)

v skladu s 6. členom Enotnih pravil APTU odloča o sprejetju enotnega tehničnega predpisa za gradnjo, obratovanje, vzdrževanje ali postopke, povezane z železniškim materialom, ki je namenjen uporabi v mednarodnem prometu;

c)

nadzira izvajanje tehničnih standardov in enotnih tehničnih predpisov za železniški material, ki je namenjen uporabi v mednarodnem železniškem prometu, in proučuje njihov nadaljnji razvoj z vidika potrditve ali sprejetja v skladu s postopkom, predvidenim v 5. in 6. členu Enotnih pravil APTU;

d)

v skladu s šestim odstavkom 33. člena odloča o predlogih za spremembo konvencije;

e)

se ukvarja z vsemi drugimi zadevami, ki so mu dodeljene v obravnavo v skladu z Enotnimi pravili APTU in Enotnimi pravili ATMF.

2. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja je sklepčen (tretji odstavek 13. člena), kadar je v njem v smislu prvega odstavka 16. člena zastopana polovica držav članic. Pri sprejemanju sklepov o določbah prilog Enotnih pravil APTU države članice, ki so v skladu s četrtim odstavkom 35. člena ugovarjale določbam ali so dale izjavo v skladu s prvim odstavkom 9. člena Enotnih pravil APTU, nimajo glasovalne pravice.

3. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja lahko potrdi tehnične standarde ali sprejme enotne tehnične predpise ali pa zavrne njihovo potrditev ali sprejetje; v nobenih okoliščinah pa jih ne sme spremeniti.

21. člen

Generalni sekretar

1. Generalni sekretar opravlja naloge sekretariata organizacije.

2. Generalna skupščina izvoli generalnega sekretarja za tri leta; ponovno ga je mogoče izvoliti največ dvakrat.

3. Naloge generalnega sekretarja so predvsem:

a)

izpolnjevati naloge depozitarja (36. člen);

b)

predstavljati organizacijo navzven;

c)

sporočati državam članicam sklepe generalne skupščine in odborov (prvi odstavek 34. člena, prvi odstavek 35. člena);

d)

opravljati naloge, ki mu jih naložijo drugi organi organizacije;

e)

za posvetovanja proučiti predloge držav članic za spremembo konvencije, pri čemer lahko po potrebi pritegne k sodelovanju ustrezne izvedence;

f)

sklicati generalno skupščino in druge odbore (tretji odstavek 14. člena, drugi odstavek 16. člena);

g)

pravočasno poslati državam članicam potrebno dokumentacijo za zasedanja različnih organov;

h)

pripraviti delovni program, osnutek proračuna in poslovno poročilo organizacije ter jih predložiti upravnemu odboru v odobritev (25. člen);

i)

voditi finančno poslovanje organizacije v okviru odobrenega proračuna;

j)

poskušati reševati spore med udeleženimi strankami zaradi razlage ali izvajanja konvencije, tako da jim ponudi svoje posredovanje, kadar ga za to zaprosi ena od udeleženih strank;

k)

predložiti svoje mnenje v sporih zaradi razlage ali izvajanja konvencije, kadar ga zanj zaprosijo vse udeležene stranke;

l)

opravljati naloge, ki so zanj določene v V. delu;

m)

sprejemati sporočila držav članic, mednarodnih organizacij in združenj, navedenih v petem odstavku 16. člena, in tudi v mednarodnem železniškem prometu udeleženih podjetij (prevoznikov, upravljavcev infrastrukture itd.) in o njih po potrebi obvestiti druge države članice, mednarodne organizacije in združenja ter tudi podjetja;

n)

voditi osebje organizacije;

o)

pravočasno obvestiti države članice o izpraznjenem delovnem mestu v organizaciji;

p)

vzdrževati in objavljati sezname prog iz 24. člena.

4. Generalni sekretar lahko na lastno pobudo predloži predloge za spremembo konvencije.

22. člen

Osebje organizacije

Pravice in dolžnosti osebja organizacije so določene v pravilniku za osebje, ki ga sprejme upravni odbor v skladu s točko c) petega odstavka 15. člena.

23. člen

Glasilo

1. Organizacija izdaja glasilo, ki vsebuje uradna sporočila in sporočila, potrebna ali koristna za izvajanje konvencije.

2. Generalni sekretar lahko po potrebi v glasilu objavlja sporočila, ki jih mora izdajati na podlagi konvencije.

24. člen

Seznami prog

1. Proge morskega in celinskega vodnega prometa iz 1. člena Enotnih pravil CIV in Enotnih pravil CIM in po katerih na podlagi ene same prevozne pogodbe potekajo prevozi, ki dopolnjujejo železniški prevoz, se vpišejo v dva seznama:

a)

seznam prog morskega ali celinskega vodnega prometa CIV in

b)

seznam prog morskega ali celinskega vodnega prometa CIM.

2. Železniške proge države članice, ki je vložila pridržek v skladu s šestim odstavkom 1. člena Enotnih pravil CIV ali v skladu s šestim odstavkom 1. člena Enotnih pravil CIM, se v skladu s tem pridržkom vpišejo v dva seznama:

a)

seznam železniških prog CIV in

b)

seznam železniških prog CIM.

3. Države članice obveščajo generalnega sekretarja o vpisu ali izbrisu prog v skladu s prvim in drugim odstavkom. Če proge morskega ali celinskega vodnega prometa, navedene v prvem odstavku, povezujejo posamezne države članice med seboj, se vpišejo na seznam le ob soglasju teh držav; pri izbrisu take vodne proge zadostuje sporočilo ene teh držav.

4. Generalni sekretar obvesti vse države članice o vpisu ali izbrisu vodne ali železniške proge.

5. Za prevoze po progah morskega ali celinskega vodnega prometa iz prvega odstavka in prevoze po železniških progah iz drugega odstavka veljajo določbe konvencije en mesec po dnevu prejema obvestila generalnega sekretarja o vpisu. Po treh mesecih od dneva obvestila generalnega sekretarja o izbrisu konvencija za te prevoze ne velja več, razen za prevoze, ki so se že začeli in jih je treba končati.

IV. del
Finance

25. člen

Delovni program, proračun, zaključni račun, poslovno poročilo

1. Delovni program, proračun in zaključni račun organizacije se vedno nanašajo na obdobje dveh koledarskih let.

2. Organizacija objavi poslovno poročilo najmanj vsaki dve leti.

3. Višino izdatkov organizacije za vsako proračunsko obdobje določi upravni odbor na predlog generalnega sekretarja.

26. člen

Financiranje izdatkov

1. Ob upoštevanju drugega do četrtega odstavka plačajo države članice tiste izdatke organizacije, ki se ne pokrijejo z drugimi dohodki, in sicer dve petini na podlagi določanja prispevne stopnje za Združene narode in tri petine na podlagi skupne dolžine železniških prog ter prog morskega in celinskega vodnega prometa, vpisanih v skladu s prvim odstavkom 24. člena. Pri progah morskega in celinskega vodnega prometa se upošteva le polovica njihove dolžine.

2. Če je država članica vložila pridržek v skladu s šestim odstavkom 1. člena Enotnih pravil CIV ali v skladu s šestim odstavkom 1. člena Enotnih pravil CIM, se njen prispevek iz prvega odstavka ugotavlja tako:

a)

namesto skupne dolžine železniških prog na območju te države članice se upošteva le dolžina železniških prog, vpisanih v skladu z drugim odstavkom 24. člena;

b)

tisti del prispevka, ki temelji na določanju prispevne stopnje za Združene narode, se obračuna le sorazmerno, in sicer kot razmerje dolžine morskih, vodnih ali železniških prog, vpisanih v skladu s prvim in drugim odstavkom 24. člena, do skupne dolžine železniških prog na območju te države članice in vodnih prog, vpisanih v skladu s prvim odstavkom 24. člena; znesek nikakor ne sme biti nižji od 0,01 odstotka.

3. Vsaka država članica plača najmanj 0,25 odstotka in največ 15 odstotkov vseh prispevkov.

4. Upravni odbor določi, katere naloge organizacije

a)

se nanašajo na vse države članice enako in katere izdatke krijejo vse države članice po načinu iz prvega odstavka;

b)

se nanašajo le na del držav članic in katere izdatke krijejo te države članice na isti način.

Tretji odstavek se uporablja smiselno. Te določbe ne vplivajo na tretji odstavek 4. člena .

5. Prispevki držav članic za izdatke organizacije se plačujejo kot predplačilo v dveh obrokih najpozneje do 31. oktobra za vsako od obeh proračunskih let.

Višina predplačila se določi na podlagi dokončnih prispevkov za predhodni leti.

6. Ko generalni sekretar pošlje državam članicam poslovno poročilo in zaključni račun, jih seznani z dokončno višino prispevka za pretekli koledarski leti in višino predplačila za prihodnji koledarski leti.

7. Po 31. decembru leta, v katerem generalni sekretar pošlje obvestilo iz šestega odstavka, se prispevek, ki ga država članica dolguje za pretekli koledarski leti, obrestuje s petimi odstotki letno. Če država članica ne plača svojega prispevka eno leto po tem datumu, začasno preneha njena pravica do glasovanja, dokler ne izpolni svoje plačilne obveznosti. Po poteku še enega obdobja dveh let generalna skupščina prouči, ali bi bilo treba odnos te države obravnavati kot molčečo odpoved konvencije, pri čemer po potrebi določi datum, ko začne odpoved veljati.

8. Pri odpovedi po sedmem odstavku ali 41. členu in pri začasnem prenehanju pravice do glasovanja iz točke b) četrtega odstavka 40. člena članica še vedno dolguje zapadli znesek.

9. Neplačani prispevki se krijejo iz sredstev organizacije.

10. Država članica, ki je odpovedala konvencijo, lahko s pristopom spet postane država članica, toda le, če prej plača zneske, ki jih dolguje.

11. Organizacija zaračuna povrnitev za kritje posebnih stroškov, ki so nastali zaradi dejavnosti, predvidenih v točkah od j) do l) tretjega odstavka 21. člena. V primerih, predvidenih v točkah j) in k) tretjega odstavka 21. člena, določi ta znesek upravni odbor na predlog generalnega sekretarja; glede točke l) tretjega odstavka 21. člena velja tretji odstavek 31. člena.

27. člen

Računovodska revizija

1. Če generalna skupščina v skladu s točko k) drugega odstavka 14. člena ne odloči drugače, opravi računovodsko revizijo država glavnega sedeža v skladu z določbami tega člena in ob upoštevanju posebnih navodil upravnega odbora tudi v skladu s pravilnikom o računovodstvu in knjigovodstvu organizacije (točka e) petega odstavka 15. člena).

2. Revizor preveri račune organizacije, in če je to po njegovem mnenju potrebno, tudi vse zaupniške sklade in posebne račune, da se prepriča, da:

a)

so računovodski izkazi usklajeni s knjigami in računi organizacije;

b)

so bile finančne transakcije, na katere se poročila nanašajo, opravljene v skladu s pravili in predpisi in tudi proračunskimi določbami ter drugimi smernicami organizacije;

c)

so bili vrednostni papirji in gotovina, shranjeni v banki ali blagajni, preverjeni na podlagi dokazil, prejetih neposredno od depozitarjev, ali dejansko prešteti;

d)

so notranji pregledi, vključno z notranjo računovodsko revizijo, ustrezni;

e)

so bila vsa sredstva in obveznosti ter tudi vsi presežki in manki knjiženi po postopkih, ki so po revizorjevem mnenju zadovoljivi.

3. Revizor ima izključno pravico delno ali v celoti sprejeti potrdila in dokazila, ki jih pošlje generalni sekretar. Če je to po njegovem mnenju smiselno, lahko podrobno razišče in preveri vso računovodsko dokumentacijo v zvezi s finančnimi transakcijami, dobavami in opremo.

4. Revizor ima ob vsakem času neomejen dostop do vseh knjig, računov, knjigovodske dokumentacije in drugih podatkov, za katere meni, da jih potrebuje.

5. Revizor ni pristojen, da zavrne posamezno postavko računov, ampak takoj opozori generalnega sekretarja na vsak posel, katerega pravilnost ali ustreznost se mu zdi dvomljiva, da lahko sprejme potrebne ukrepe.

6. Revizor predloži in podpiše potrdilo o računovodskih izkazih, ki vsebuje to besedilo: ''Preveril sem finančna poročila organizacije za proračunsko obdobje, ki se konča 31. decembra ..... V pregled sta bila vključena splošna analiza knjigovodskih metod in pregled knjigovodskih dokazil in drugih dokumentov, ki jih je bilo po mojem mnenju v tem primeru treba pregledati.'' To potrdilo lahko glede na okoliščine tudi navaja, da:

a)

računovodski izkazi zadovoljivo kažejo finančni položaj ob koncu določenega obdobja in rezultate transakcij, opravljenih v tem obdobju;

b)

so bili računovodski izkazi sestavljeni v skladu z omenjenimi računovodskimi načeli;

c)

so bila uporabljena finančna načela v skladu z načini, ki ustrezajo tistim, ki so veljali za predhodno proračunsko obdobje;

d)

so bile finančne transakcije opravljene v skladu s pravili in predpisi ter proračunskimi določbami in drugimi smernicami organizacije.

7. Revizor v svojem poročilu o finančnih transakcijah navede:

a)

vrsto in obseg preverjanja, ki ga je opravil;

b)

dejavnike, povezane s popolnostjo ali pravilnostjo vodenih računov, po potrebi vključno:

1. s podatki, ki so potrebni za pravilno razlago in presojanje zaključnega računa;

2. vsemi zneski, ki bi jih bilo treba izterjati, vendar niso bili vključeni v obračun;

3. vsemi zneski, povezanimi z rednimi ali pogojnimi odhodkovnimi obveznostmi in niso bili knjiženi ali upoštevani v računovodskih izkazih;

4. odhodki, za katere niso bila predložena zadostna potrdila;

5. izjavo, ali se računovodske knjige vodijo v ustrezni obliki; opozoriti je treba na primere, pri katerih stanje v računovodskih izkazih ni izkazano skladno s splošno priznanimi in redno uporabljenimi računovodskimi načeli;

c)

druga vprašanja, na katera je treba opozoriti upravni odbor, na primer na:

1. goljufije ali domnevne goljufije;

2. zapravljanje ali nepravilna uporaba skladov ali drugega premoženja organizacije (tudi če so bili računi, povezani s takimi transakcijami, vodeni pravilno);

3. odhodke, ki bi lahko pozneje povzročali organizaciji visoke stroške;

4. vsako splošno ali posebno pomanjkljivost sistema nadzora prihodkov in odhodkov ali dobav in opreme;

5. odhodke, ki niso v skladu z nameni upravnega odbora, ob upoštevanju prenosov, ki so pravilno predvideni v osnutku proračuna;

6. prekoračitve dodeljenih proračunskih sredstev ob upoštevanju sprememb, ki nastajajo zaradi prenosov, ki so pravilno predvideni v osnutku proračuna;

7. odhodke, ki niso v skladu z zanje veljavnimi pooblastili;

d)

pravilnost ali nepravilnost računov v zvezi z dobavami in opremo, ugotovljenimi na podlagi inventure in pregleda knjig.

Poleg tega lahko poročilo opozori na transakcije, ki so bile knjižene v nekem prejšnjem proračunskem obdobju in o katerih obstajajo novi podatki, ali transakcije, ki jih je treba opraviti v poznejšem proračunskem obdobju in o katerih je zaželeno vnaprej obvestiti upravni odbor.

8. Revizor v svoje poročilo nikakor ne sme vključiti kritike, ne da bi pred tem ponudil generalnemu sekretarju možnost, da pove svoje mnenje.

9. Revizor seznani upravni odbor in generalnega sekretarja z ugotovitvami revizije. Poleg tega lahko izrazi kakršne koli pripombe, ki se mu zdijo primerne v zvezi s finančnim poročilom generalnega sekretarja.

10. Če je revizor opravil le skrajšano preverjanje ali če ni prejel zadostne dokumentacije, mora to navesti v svojem potrdilu in svojem poročilu ter podrobneje opisati razloge svojih pripomb in tudi s tem povezane posledice za finančni položaj in knjižene finančne transakcije.

V. del
Arbitraža

28. člen

Pristojnost

1. Spore med državami članicami zaradi razlage ali izvajanja te konvencije in protokola o privilegijih in imunitetah je mogoče na zahtevo ene stranke predložiti razsodišču. Stranke po lastni presoji določijo sestavo razsodišča in arbitražni postopek.

2. Druge spore zaradi razlage ali izvajanja te konvencije in drugih konvencij, ki jih pripravi organizacija v skladu z drugim odstavkom 2. člena, ki niso bili rešeni sporazumno ali bili predloženi rednim sodiščem, lahko stranke sporazumno predložijo razsodišču. Za sestavo razsodišča in arbitražni postopek veljajo 29. do 32. člen.

3. Država, ki vloži prošnjo za pristop h konvenciji, si lahko pridrži pravico, da bo prvi in drugi odstavek upoštevala le deloma ali pa sploh ne.

4. Država, ki je vložila pridržek po tretjem odstavku, ga lahko kadar koli umakne, tako da s tem seznani depozitarja. Umik začne veljati en mesec po dnevu, ko depozitar o njem obvesti države članice.

29. člen

Sporazum o arbitraži, sodna pisarna

Stranke sklenejo pogodbo o arbitraži, ki določa predvsem:

a)

predmet spora,

b)

sestavo razsodišča in dogovorjene roke za imenovanje enega ali več razsodnikov,

c)

kraj, dogovorjen kot sedež razsodišča.

S sporazumom o arbitraži je treba seznaniti generalnega sekretarja, ki prevzame naloge sodne pisarne.

30. člen

Razsodniki

1. Generalni sekretar sestavi seznam razsodnikov in ga sproti dopolnjuje. Vsaka država članica lahko na seznam razsodnikov vpiše dva svoja državljana.

2. Po arbitražnem sporazumu razsodišče sestavlja en, trije ali pet razsodnikov. Razsodniki se izberejo med osebami, ki so na seznamu, iz prvega odstavka. Če arbitražni sporazum predvideva pet razsodnikov, lahko vsaka stranka izbere enega, ki ni naveden na seznamu. Če arbitražni sporazum predvideva le enega razsodnika, ga stranki izbereta sporazumno. Če arbitražni sporazum predvideva tri ali pet razsodnikov, vsaka stranka izbere enega ali dva; ti potem sporazumno imenujejo tretjega ali petega razsodnika, ki postane predsednik razsodišča. Če se stranki ne strinjata z izbiro edinega razsodnika (kadar je samo eden) ali če se izbrani razsodniki ne strinjajo z imenovanjem tretjega ali petega razsodnika, ga imenuje generalni sekretar.

3. Če stranki nimata enakega državljanstva, potem mora edini (kadar je samo eden), tretji ali peti razsodnik imeti drugačno državljanstvo kot stranki.

4. Poseganje tretje stranke v spor ne vpliva na sestavo arbitražnega sodišča.

31. člen

Postopek, stroški

1. Razsodišče določi arbitražni postopek, pri čemer upošteva zlasti te določbe:

a)

na podlagi dokazov, ki jih predložita stranki, razsodišče razišče in razsodi spor, vendar pri odločanju o pravnih vprašanjih ni vezano na razlago strank;

b)

razsodišče ne more prisoditi niti več niti kaj drugega, kot zahteva tožnik, niti manj, kot toženec priznava za svoj dolg;

c)

razsodišče izda svojo razsodbo skupaj z ustrezno utemeljitvijo, generalni sekretar pa jo pošlje strankam;

d)

če zakonodaja, ki je obvezna v kraju sedeža razsodišča, ne določa drugače in če se stranki ne dogovorita drugače, je razsodba dokončna.

2. Honorarje razsodnikov določi generalni sekretar.

3. Razsodišče v svoji razsodbi določi stroške in izdatke in tudi, v kakšnem razmerju se ti stroški in izdatki ter honorarji razsodnikov porazdelijo med stranki.

32. člen

Zastaranje, izvršljivost

1. Začetek arbitražnega postopka ima na prekinitev zastaranja enak učinek, kot ga imajo določbe veljavne materialne zakonodaje na vložitev tožbe na rednem sodišču.

2. Razsodba razsodišča je izvršljiva v vsaki državi članici, če so izpolnjene formalnosti v državi, v kateri naj bi se izvršba opravila. Vsebinsko se zadeva ne presoja ponovno.

VI. del Sprememba konvencije

33. člen

Pristojnost

1. Generalni sekretar nemudoma obvesti države članice o predlogih za spremembo konvencije, ki so mu jih poslale države članice ali pa jih je pripravil sam.

2. O predlogih za spremembo konvencije odloča generalna skupščina, če v četrtem do šestem odstavku ni določena druga pristojnost.

3. Če se generalni skupščini predloži predlog za spremembo, lahko z večino, ki jo predvideva šesti odstavek 14. člena, odloči, da je predlog neposredno povezan z eno ali več določbami dodatkov h konvenciji. Generalna skupščina je v tem primeru in v primerih iz drugega stavka četrtega do šestega odstavka pristojna tudi za odločanje o spremembi teh določb ali določb dodatkov.

4. Če generalna skupščina sprejme odločitev v skladu s prvim stavkom tretjega odstavka, revizijski odbor odloča o predlogih za spremembo:

a)

9. člena in drugega do desetega odstavka 27. člena;

b)

Enotnih pravil CIV, razen 1., 2., 5., 6. in 16. člena, 26. do 39. člena, 41. do 53. člena in 56. do 60. člena;

c)

Enotnih pravil CIM, razen 1. in 5. člena, prvega in drugega odstavka 6. člena, 8. in 12. člena, drugega odstavka 13. člena, 14. člena, drugega in tretjega odstavka 15. člena, šestega in sedmega odstavka 19. člena, 23. do 27. člena, 30. do 33. člena, 36. do 41. člena in 44. do 48. člena;

d)

Enotnih pravil CUV, razen 1., 4., 5. in 7. do 12. člena;

e)

Enotnih pravil CUI, razen 1., 2. in 4. člena, 8. do 15. člena, 17. do 19. člena, 21. člena in 23. do 25. člena;

f)

Enotnih pravil APTU, razen 1. in 3. ter 9. do 11. člena kot tudi prilog k njim;

g)

Enotnih pravil ATMF, razen 1., 3. in 9. člena.

Če se revizijskemu odboru predložijo predlogi za spremembo v skladu s točkami a) do g), lahko tretjina držav, ki so zastopane v odboru, zahteva, da se ti predlogi predložijo v odločitev generalni skupščini.

5. O predlogih za spremembo Pravilnika za mednarodni železniški prevoz nevarnega blaga (RID) odloča strokovni odbor RID. Če se taki predlogi predložijo strokovnemu odboru RID, lahko tretjina držav, ki so zastopane v odboru, zahteva, da se predlogi predložijo v odločitev generalni skupščini.

6. Odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja odloča o predlogih za spremembo prilog Enotnih pravil APTU. Če se taki predlogi predložijo odboru strokovnjakov za tehnična vprašanja, lahko tretjina držav, ki so zastopane v odboru, zahteva, da se ti predlogi predložijo v odločitev generalni skupščini.

34. člen

Sklepi generalne skupščine

1. Generalni sekretar obvesti države članice o spremembah konvencije, ki jih je sprejela generalna skupščina.

2. Dvanajst mesecev po tem, ko spremembe, ki jih je sprejela generalna skupščina, odobrita dve tretjini držav članic, začnejo veljati v vseh državah članicah, razen v tistih, ki še pred začetkom veljavnosti sprememb izjavijo, da se ne strinjajo z njimi.

3. Spremembe dodatkov konvencije, ki jih je sprejela generalna skupščina, začnejo veljati dvanajst mesecev po tem, ko jih odobri polovica držav članic, ki niso dale izjave iz prvega stavka prvega odstavka 42. člena, v vseh državah članicah, razen v tistih državah članicah, ki so že pred začetkom veljavnosti sprememb izjavile, da se ne strinjajo z njimi, in v tistih državah članicah, ki so dale izjavo iz prvega stavka prvega odstavka 42. člena.

4. Države članice svoja obvestila o odobritvi sprememb konvencije, ki jih je sprejela generalna skupščina, in svoje izjave, da se z njimi ne strinjajo, naslovijo na generalnega sekretarja. Generalni sekretar o tem obvesti druge države članice.

5. V drugem in tretjem odstavku začne omenjeni rok teči na dan obvestila generalnega sekretarja o tem, da so izpolnjeni pogoji za začetek veljavnosti sprememb.

6. Generalna skupščina lahko ob sprejetju spremembe določi, da je tako pomembna, da državi članici, ki da izjavo v skladu z drugim ali tretjim odstavkom in spremembe ne odobri v osemnajstih mesecih po začetku njene veljavnosti, po poteku tega roka preneha članstvo v organizaciji.

7. Če se sklepi generalne skupščine nanašajo na dodatke h konvenciji, preneha z začetkom veljavnosti sklepov tak dodatek v celoti veljati za promet z in med državami članicami, ki so v skladu s tretjim odstavkom pravočasno nasprotovale tem sklepom. Generalni sekretar obvesti države članice o prenehanju veljavnosti; dodatek pa začne spet veljati en mesec po datumu, ko je generalni sekretar obvestil druge države članice o umiku ugovora.

35. člen

Sklepi odborov

1. Generalni sekretar obvesti države članice o spremembah konvencije, ki so jih sprejeli odbori.

2. Spremembe same konvencije, ki jih je sprejel revizijski odbor, začnejo v vseh državah članicah veljati prvi dan dvanajstega meseca po mesecu, v katerem je generalni sekretar z njimi seznanil države članice. Države članice lahko pošljejo ugovor v štirih mesecih od datuma obvestila. Če nasprotuje četrtina držav članic, spremembe ne začnejo veljati. Če država članica v štirih mesecih pošlje ugovor proti kakemu sklepu revizijskega odbora in odpove konvencijo, odpoved začne veljati na dan, ki je predviden za začetek veljavnosti tega sklepa.

3. Spremembe dodatkov h konvenciji, ki jih je sprejel revizijski odbor, začnejo veljati v vseh državah članicah prvi dan dvanajstega meseca po mesecu, v katerem je generalni sekretar o njih obvestil države članice. Spremembe, ki jih je sprejel strokovni odbor RID ali odbor strokovnjakov za tehnična vprašanja, začnejo veljati za vse države članice prvi dan šestega meseca po mesecu, v katerem je generalni sekretar o njih obvestil države članice.

4. Države članice lahko pošljejo ugovor v štirih mesecih po dnevu obvestila generalnega sekretarja iz tretjega odstavka. Če ugovarja četrtina držav članic, spremembe ne začnejo veljati. V državah članicah, ki so sklepom pravočasno ugovarjale, ob začetku veljavnosti sklepov v celoti preneha veljati dodatek za promet s temi državami članicami in med njimi. Kadar pa gre za ugovor potrditvi tehničnega standarda ali sprejetju enotnega tehničnega predpisa, se samo ti prenehajo uporabljati za promet z državami članicami in med njimi, ko ustrezni sklepi začnejo veljati; podobno velja za delni ugovor.

5. Generalni sekretar obvesti države članice o prenehanjih veljavnosti iz četrtega odstavka; tak tehnični standard ali enotni tehnični predpis pa se začne spet uporabljati po poteku enega meseca od dne, ko generalni sekretar druge države članice obvesti o umiku takega ugovora.

6. Pri ugotavljanju števila ugovorov iz drugega in četrtega odstavka se ne upoštevajo države članice:

a)

ki nimajo glasovalne pravice (peti odstavek 14. člena, sedmi odstavek 26. člena ali četrti odstavek 40. člena);

b)

ki niso članice odbora (drugi stavek prvega odstavka 16. člena);

c)

ki so dale izjavo iz prvega odstavka 9. člena Enotnih pravil APTU.

VII. del
Končne določbe

36. člen

Depozitar

1. Generalni sekretar je depozitar te konvencije. Njegove naloge v vlogi depozitarja so določene v VII. delu Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969.

2. Če med državo članico in depozitarjem nastane spor zaradi njegovega izvajanja nalog depozitarja, mora depozitar ali država članica s spornim vprašanjem seznaniti druge države članice ali pa ga predložiti v odločanje upravnemu odboru.

37. člen

Pristop h konvenciji

1. Vsaka država, na ozemlju katere obratuje železniška infrastruktura, lahko pristopi h konvenciji.

2. Država, ki želi pristopiti h konvenciji, pošlje prošnjo depozitarju. Ta o njej obvesti druge države članice.

3. Če v treh mesecih po obvestilu, omenjenem v drugem odstavku, pet držav članic pri depozitarju ne ugovarja, se šteje, da je prošnja sprejeta. Depozitar to takoj sporoči državi članici, ki je vložila prošnjo, in drugim državam članicam. Pristop začne veljati prvi dan tretjega meseca po tem obvestilu.

4. Če v roku, omenjenem v tretjem odstavku, ugovarja vsaj pet držav članic, se prošnja za pristop predloži v odločanje generalni skupščini.

5. Ob upoštevanju 42. člena se lahko pristop h konvenciji nanaša le na tisto različico konvencije, ki je veljavna v trenutku, ko pristop začne veljati.

38. člen

Pristop regionalnih organizacij za gospodarsko povezovanje

1. H konvenciji lahko prosto pristopijo regionalne organizacije za gospodarsko povezovanje, ki imajo na področjih, obravnavanih v tej konvenciji, pooblastila za sprejemanje zakonodaje, ki je zavezujoča za njihove članice, in katerih članstvo vključuje vsaj eno pogodbenico te konvencije. Pogoji tega pristopa se določijo v obliki sporazuma, sklenjenega med organizacijo in regionalno organizacijo.

2. Regionalna organizacija lahko uresničuje pravice, ki jih imajo njene članice na podlagi konvencije, če gre za zadeve, ki spadajo v pristojnost regionalne organizacije. Enako velja za obveznosti, ki jih imajo države članice po konvenciji, razen za finančne obveznosti iz 26. člena.

3. Za uresničevanje glasovalne pravice in pravice do ugovora, predvideno v drugem in četrtem odstavku 35. člena, je število glasov, ki pripadajo regionalni organizaciji, enako številu tistih njenih članic, ki so hkrati tudi članice organizacije. Te članice lahko uresničujejo svoje pravice, zlasti glasovalno pravico, samo v obsegu, ki ga dopušča drugi odstavek. Regionalna organizacija nima glasovalne pravice, ki bi se nanašala na vsebino IV. dela.

4. Glede prenehanja članstva smiselno velja 41. člen.

39. člen

Pridružene članice

1. Vsaka država, na katere ozemlju obratuje železniška infrastruktura, lahko postane pridružena članica organizacije. Pri tem smiselno veljajo drugi do peti odstavek 37. člena.

2. Pridružena članica lahko sodeluje pri delovanju organov, navedenih pod točkami a) in c) do f) prvega odstavka 13. člena samo kot svetovalka. Pridružene članice ni mogoče imenovati za članico upravnega odbora. Za kritje izdatkov organizacije prispeva 0,25 odstotka prispevkov (tretji odstavek 26. člena).

3. Za prenehanje članstva ustrezno velja 41. člen.

40. člen

Mirovanje članstva

1. Ne da bi odpovedala konvencijo, lahko država članica zahteva, da njeno članstvo v organizaciji miruje, če na njenem ozemlju ni več mednarodnega železniškega prometa iz razlogov, za katere država članica sama ni odgovorna.

2. O prošnji za mirovanje članstva odloča upravni odbor. Prošnjo je treba predložiti generalnemu sekretarju najpozneje tri mesece pred zasedanjem odbora.

3. Mirovanje članstva začne veljati prvi dan tistega meseca, ki sledi obvestilu generalnega sekretarja državam članicam o odločitvi upravnega odbora. Mirovanje članstva se konča z obvestilom države članice o ponovni vzpostavitvi mednarodnega železniškega prometa na njenem ozemlju. Generalni sekretar o tem takoj obvesti vse druge države članice.

4. Posledice mirovanja članstva:

a)

država članica je oproščena obveznosti plačevanja prispevkov za pokrivanje stroškov organizacije;

b)

država članica izgubi pravico do glasovanja v organih organizacije;

c)

država članica izgubi pravico do ugovora iz drugega in tretjega odstavka 34. člena ter drugega in četrtega odstavka 35. člena.

41. člen

Odpoved konvencije

1. Konvencijo je mogoče kadar koli odpovedati.

2. Vsaka država članica, ki želi odpovedati konvencijo, to sporoči depozitarju. Odpoved začne veljati 31. decembra naslednjega leta.

42. člen

Izjave in pridržki h konvenciji

1. Vsaka država članica lahko kadar koli izjavi, da dodatkov h konvenciji ne bo uporabila v celoti. Sicer so pridržki in tudi izjave, da se posamezne določbe konvencije ali njeni dodatki ne bodo uporabljali, dopustni le, če je v njih dopustnost takih pridržkov in izjav izrecno predvidena.

2. Pridržki in izjave se naslovijo na depozitarja. Veljati začnejo takoj, ko začne konvencija veljati v posamezni državi. Izjave, ki so oddane po tem trenutku, začnejo veljati 31. decembra leta, ki sledi letu izjave. Depozitar o tem obvesti države članice.

43. člen

Razpustitev organizacije

1. Generalna skupščina se lahko odloči, da razpusti organizacijo in morda njene naloge prenese na kako drugo meddržavno organizacijo ter po potrebi v dogovoru s to organizacijo tudi določi pogoje za ta prenos.

2. Če se organizacija razpusti, se njeno premoženje razdeli med države članice, ki so bile brez prekinitve članice organizacije vsaj pet koledarskih let neposredno pred odločitvijo, omenjeno v prvem odstavku, in sicer v razmerju povprečnega odstotnega deleža, ki so ga v teh preteklih petih letih prispevale za pokrivanje stroškov organizacije.

44. člen

Prehodna določba

V primerih, navedenih v sedmem odstavku 34. člena, četrtem odstavku 35. člena, prvem odstavku 41. člena in v 42. členu, za obstoječe pogodbe v skladu z Enotnimi pravili CIV, Enotnimi pravili CIM, Enotnimi pravili CUV ali Enotnimi pravili CUI še naprej velja zakonodaja, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe.

45. člen

Besedila konvencije

1. Konvencija je sestavljena v angleškem, francoskem in nemškem jeziku. Pri razlikah med posameznimi jezikovnimi različicami je odločilno francosko besedilo.

2. Na predlog ene od prizadetih držav organizacija objavi uradni prevod konvencije v druge jezike, če je eden od teh jezikov uradni jezik na ozemlju vsaj dveh držav članic. Prevodi se pripravijo v sodelovanju s pristojnimi službami teh držav članic.

P R O T O K O L
o privilegijih in imunitetah
Medvladne organizacije za mednarodni železniški promet (OTIF)

1. člen

Imuniteta pred sodnim postopkom, izvršbo in zasegom

1. Organizacija v okviru svoje uradne dejavnosti uživa imuniteto pred sodnim postopkom in izvršbo:

a)

če se organizacija v posameznem primeru tej imuniteti izrecno odpove;

b)

če teče civilna pravda, ki jo sproži tretja oseba;

c)

ob nasprotni tožbi, neposredno povezani z glavno tožbo, ki jo je sprožila organizacija;

d)

če so s sodnim sklepom zaseženi plača in drugi prejemki, ki jih organizacija dolguje svojemu osebju.

2. Premoženje na bančnih računih in drugo premoženje organizacije uživa, ne glede na to, kje je, imuniteto pred vsako obliko zaplembe, izterjave, prisilne uprave in drugih oblik zasega ali prisile, če je to začasno potrebno zaradi preprečitve ali preiskave nesreč, v katerih so udeležena motorna vozila, ki so last organizacije ali za organizacijo opravljajo prevoze.

2. člen

Zaščita pred razlastitvijo

Če je razlastitev potrebna, ker tako zahteva javni interes, je treba izvesti vse primerne ukrepe, da bi preprečili, da bi razlastitev škodovala izvajanju dejavnosti organizacije; vnaprej in nemudoma je treba plačati ustrezno odškodnino.

3. člen

Oprostitev davka

1. Ko gre za izvajanje uradne dejavnosti organizacije, država članica oprosti organizacijo, njeno premoženje in njene prihodke neposredne obdavčitve. Če organizacija kupi izdelke ali storitve večjih vrednosti, ki so nujno potrebni za izvajanje njene uradne dejavnosti, in če so v cene teh kupljenih izdelkov ali storitev vključeni davki ali druge dajatve, tedaj države članice, če je to mogoče, sprejmejo primerne ukrepe za oprostitev plačila teh davkov in drugih dajatev ali za njihovo povrnitev.

2. Taka oprostitev se ne odobri za davke ali druge dajatve, ki pomenijo plačilo storitev.

3. Blago, kupljeno v skladu s prvim odstavkom, je dovoljeno prodajati, oddajati ali ga uporabljati le pod pogoji, ki jih določi država članica, ki odobri te oprostitve.

4. člen

Oprostitev dajatev in carin

1. Blago, ki ga organizacija uvaža ali izvaža in ga nujno potrebuje za opravljanje svoje uradne dejavnosti, je oproščeno vseh dajatev in carin, ki se pobirajo pri uvozu ali izvozu.

2. Oprostitev iz tega člena se ne odobri za blago in storitve, ki se kupijo ali uvozijo za osebne potrebe članov osebja organizacije.

3. Za blago, uvoženo v skladu s prvim odstavkom, smiselno velja tretji odstavek 3. člena.

5. člen

Uradne dejavnosti

Uradne dejavnosti organizacije v smislu tega protokola so dejavnosti, ki ustrezajo ciljem, določenim v 2. členu konvencije.

6. člen

Denarni promet

Organizacija lahko sprejema in ima v lasti vse vrste denarnih sredstev, valut ali vrednostnih papirjev. Z njimi lahko prosto razpolaga v vse namene, predvidene v konvenciji, in ima lahko v vsaki valuti odprte račune v obsegu, ki je potreben za izpolnjevanje njenih obveznosti.

7. člen

Pošiljanje obvestil

Organizacija ima pri pošiljanju vseh svojih uradnih obvestil in vseh svojih pisnih dokumentov pravico do vsaj tako ugodnega obravnavanja, kot je tisto, ki ga posamezne države članice odobravajo drugim primerljivim mednarodnim organizacijam.

8. člen

Privilegiji in imunitete državnih
zastopnikov

Zastopniki držav članic uživajo na ozemlju vsake države članice pri opravljanju svojih nalog in med službenimi potovanji te privilegije in imunitete:

a)

imuniteto pred sodnim postopkom, tudi po dokončanju svoje naloge, in sicer za dejanja med opravljanjem svojih nalog, tudi za svoje ustne in pisne izjave; vendar ta imuniteta ne velja za škodo, nastalo pri nesreči, ki jo je povzročilo kako motorno ali drugačno vozilo, ki je last zastopnika države članice ali ga ta zastopnik vozi, ali za kršitve prometnih predpisov, ki veljajo za to vozilo;

b)

imuniteto pred prijetjem in preiskovalnim priporom, razen kadar jih ne zalotijo pri dejanju;

c)

imuniteto pred zasegom svoje osebne prtljage, razen kadar jih ne zalotijo pri dejanju;

d)

nedotakljivost vseh svojih uradnih dokumentov in listin;

e)

oprostitev vseh vstopnih omejitev in dolžnosti obvezne prijave tujcev zanje in tudi za njihove zakonce;

f)

enake olajšave za valutne in devizne predpise, kot se odobravajo zastopnikom tujih vlad pri opravljanju njihovih začasnih uradnih nalog.

9. člen

Privilegiji in imunitete članov osebja
organizacije

Člani osebja organizacije uživajo pri opravljanju svojih nalog na ozemlju vsake države članice te privilegije in imunitete:

a)

imuniteto pred sodnim postopkom za dejanja med opravljanjem svojih nalog in v okviru svojih pristojnosti, tudi za svoje ustne in pisne izjave; vendar ta imuniteta ne velja za škodo, nastalo pri nesreči, ki jo je povzročilo kako motorno ali drugačno vozilo, ki je last člana osebja organizacije ali ga član osebja organizacije vozi, ali če se kršijo prometni predpisi, ki veljajo za to vozilo; člani osebja uživajo to imuniteto tudi po prenehanju svojega službovanja v organizaciji;

b)

nedotakljivost vseh svojih uradnih dokumentov in listin;

c)

enako oprostitev vstopnih omejitev in dolžnosti obvezne prijave za tujce, kot se v splošnem odobrava članom osebja mednarodnih organizacij; družinski člani, ki živijo v njihovem gospodinjstvu, uživajo enake olajšave;

d)

oprostitev plačila davka na dohodek, če so plače in drugi prejemki, ki jih plačuje organizacija, obdavčeni v korist organizacije; države članice pa imajo pravico te plače in druge prejemke upoštevati pri določanju višine davka, ki se zaračunava na dohodke iz drugih virov; državam članicam ni treba odobriti te davčne oprostitve za odškodnine in pokojnine ter rente za nepreskrbljene družinske člane, ki jih organizacija izplačuje nekdanjim članom svojega osebja ali drugim ustreznim upravičencem;

e)

za devizne predpise enake privilegije, kot jih imajo običajno člani osebja mednarodnih organizacij;

f)

ob mednarodni krizi enake olajšave pri vračanju v domovino, kot jih imajo običajno člani osebja mednarodnih organizacij; to velja tudi za družinske člane, ki živijo v njihovem gospodinjstvu.

10. člen

Privilegiji in imunitete izvedencev

Izvedenci, ki jih je organizacija pritegnila k sodelovanju, uživajo med svojo službeno dejavnostjo pri organizaciji ali pri opravljanju nalog za organizacijo, tudi potovanj v okviru te dejavnosti ali teh nalog, te privilegije in imunitete, če je to potrebno za opravljanje njihovih nalog:

a)

imuniteto pred sodnim postopkom za dejanja med opravljanjem svojih nalog, tudi za svoje ustne in pisne izjave; vendar ta imuniteta ne velja za škodo, nastalo pri nesreči, ki jo je povzročilo kako motorno ali drugačno vozilo, ki je last izvedenca ali ga ta vozi, ali za kršitve prometnih predpisov, ki veljajo za to vozilo; izvedenci uživajo to imuniteto tudi po prenehanju svojega službovanja v organizaciji;

b)

nedotakljivost vseh svojih uradnih dokumentov in listin;

c)

devizne olajšave, potrebne za nakazovanje plačila;

d)

enake olajšave za osebno prtljago, kot se odobravajo uslužbencem tujih vlad pri opravljanju njihovih začasnih uradnih nalog.

11. člen

Namen dodeljenih privilegijev in imunitet

1. Privilegiji in imunitete, predvideni v tem protokolu, se dodeljujejo z izključnim namenom zagotoviti v vseh okoliščinah neovirano izvajanje dejavnosti organizacije in popolno neodvisnost oseb, ki so jim dodeljeni. Pristojni organi imuniteto odvzamejo, če njena ohranitev ne bi bila pravična in če jo je mogoče odvzeti brez škode za dosego ciljev, zaradi katerih je bila dodeljena.

2. Za privilegije in imunitete iz prvega odstavka so pristojni:

a)

države članice za svoje zastopnike,

b)

upravni odbor za generalnega sekretarja,

c)

generalni sekretar za druge uslužbence organizacije in izvedence, ki jih organizacija pritegne k sodelovanju.

12. člen

Preprečevanje zlorab

1. Ta protokol ne omejuje pravice države članice, da sprejme vse varnostne ukrepe, potrebne za zagotavljanje njene javne varnosti.

2. Organizacija vedno sodeluje s pristojnimi organi držav članic, da bi olajšala pravilno delovanje sodstva, zagotavljala upoštevanje zakonov in predpisov držav članic ter preprečila vsakršno zlorabo privilegijev in imunitet, predvidenih v tem protokolu.

13. člen

Obravnavanje lastnih državljanov

Državi članici ni treba lastnim državljanom ali osebam, ki imajo v njej stalno prebivališče, zagotavljati privilegijev in imunitet v skladu z:

a)

8. členom, razen točke d),

Zakon o ratifikaciji Protokola o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980 (Protokol 1999) (MPSKMŽP)

Časovnica