ZPIZ člen 254, 254. Uredba o ratifikaciji Administrativnega sporazuma o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Ker tožnik ni državljan RS in stalno prebiva v tujini, je potrebno za priznanje pravice do pokojnine upoštevati Sporazum o socialnem zavarovanju med R Slovenijo in R Hrvaško (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 21/97), ki je po Obvestilu o začetku veljavnosti nekaterih sporazumov med R Slovenijo in R Hrvaško (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/98) pričel veljati 1.2.1998. Tožnik je bil nazadnje zavarovan pri pristojnem hrvaškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za priznanje ter izračun višine sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi pokojninske dobe v RS je potrebno uporabiti 37. čl. Omenjenega sporazuma, po katerem se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8.10.1991 do uveljavitve sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. V teh primerih velja za dan vložitve zahtevka po pravnih predpisih druge države pogodbenice dan, ko je pristojni nosilec prve države pogodbenice začel postopek, to je 25.5.1998. Po 37. čl. sporazuma se pokojnine odmerijo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Odločitev tožene stranke, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1.6.1998 je torej v skladu z določbami sporazuma, neutemeljen pa je njegov zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine pri ZPIZ že od 1.10.1992 dalje, to je od dne, ko je pridobil pravico do starostne pokojnine pri hrvaškem nosilcu zavarovanja.
Zdravnikova navodila, ki jih je delavec dolžan spoštoviti v času bolniškega staleža, niso le tista, ki jih je zdravnik pacientu izrecno dal (npr. da v času bolniškega staleža ne sme opravljati gradbenih del), ampak tudi tista, za katera je logično, da so obsežena že v dejstvu, da je nekomu odobren bolniški stalež in predpisano zdravljenje. Ob omejitvah, ki so bile tožniku predpisane že z odločbo ZPIZ in glede na dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi težav, ki jih ima kot invalid III. kategorije (povišan krvni tlak, težave s hrbtenico), dodatno pa zaradi poškodbe rame in možnost možganske kapi, ni bilo potrebno posebno navodilo, da se je dolžan vzdržati gradbenih del, saj je to logično samo po sebi. Navodilo, naj se takega dela vzdrži, je lahko obseženo že z odobritvijo bolniškega staleža in predpisanim zdravljenjem.
Sodišče prve stopnje mora v skladu z načelom odprtega sojenja stranki seznaniti z možnostjo, da bo odločalo po 2. odst. 118. čl. ZDR in razvezalo pogodbo o zaposlitvi brez predloga delavca, in tako tožnici omogočiti, da se izjasni o okoliščinah v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja in da postavi odškodninski zahtevek. Zgolj dejstvo, da tožnica takšnega zahtevka ni postavila, ni ovira, da tožnica ne bi kasneje, v ločeni tožbi zahtevala plačila odškodnine po pravilih civilnega prava iz 1. odst. 118. člena ZDR.
Pisna obdolžitev po novem ZDR nima več enake funkcije kot po prejšnjem ZDR in ZTPDR v disciplinskih postopkih. Zgolj dejstvo neobstoja pisne obdolžitve še ne pomeni avtomatsko tudi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pisna obdolžitev ne bi bila potrebna v primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu sploh omogoči zagovor. Pomanjkanje pisne obdolžitve tudi ni odločilno pri preizkusu zakonitosti odpovedi v nekaterih izrednih primerih, ko je popolnoma jasno, česa je delavec obdolžen, delavec pa prav v zvezi s tem tudi poda svoj zagovor.
Vprašanje je, ali je ravnanje tožnika, ko je pri vožnji navzdol po klancu namesto, da bi zaviral z desno stopalko, poskušal zavirati z levo in je zato vozilo samo pridobilo na hitrosti, ki je ni bilo več mogoče kontrolirati, bilo res nepredvidljivo za toženo stranko, če pa vozniki v praksi pogosto zaradi navade podzavestno zavirajo z isto stopalko, kot zavirajo na ravnem delovišču.
ZPPSL člen 51, 51/6, 114, 160, 160/2. ZDR/90 člen 36f, 36f/3, 17, 17-5. ZJ SRS člen 19. ZDR člen 54, 204, 204/3. ZTPDR člen 80.
obstoj terjatve - odpravnina - stečajni postopek - prijava terjatve v stečajnem postopku
Delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca, so izenačeni s presežnimi delavci, ker je razlog za prenehanje delovnega razmerja ekonomske narave. Tem delavcem pripada odpravnina v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov.
Zagotovitev ustrezne zaposlitve delodajalca ekskulpira od izplačila odpravnine trajno presežnemu delavcu. Delo tožnika po pogodbah o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki je trajalo skupaj le 8 mesecev, kar pa nima značaja zagotovitve ustrezne zaposlitve. Ustrezna zaposlitev je le zaposlitev za nedoločen čas.
Do nastanka tožnikove škode je prišlo pri igri z ognjem, glede katere otroci, ki so pri njej sodelovali, s strani staršev niso bili zadostno podučeni o nevarnosti takšne igre. V opustitvi te dolžnosti ter tudi skrbnega nadzora, se v danem primeru kaže odgovornost tožencev, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča nista uspela dokazati, da do škode ni prišlo brez njune krivde.
ZDR člen 7, 7/2, 92, 92/2, 116, 116/1, 116/2, 7, 7/2, 92, 92/2, 116, 116/1, 116/2. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 64, 64.
delovno razmerje - invalid - odpovedni rok
Posebno varstvo pred odpovedjo PZ iz poslovnega razloga uživajo
le delavci, ki so imeli status delovnega invalida oz. invalida v
času odpovedi PZ, ne pa tudi tisti delavci, za katere je bil
postopek ugotavljanja njihove invalidnosti v tem času šele v
teku.
Skladno s KP za dejavnost vzgoje in izobraževanja je dolžina
odpovednega roka vezana na skupine zahtevnosti, v katere so
delavci razvrščeni, ZDR pa dolžino odpovednega roka veže na
delovno dobo delavca pri delodajalcu, ki mu odpoveduje PZ.
Ker določil panožne KP ni mogoče šteti za ugodnejše od
določil ZDR, je potrebno pri določitvi dolžine odpovednega
ZDR člen 7, 7/2, 90, 90/3, 113, 113/1, 113/2, 7, 7/2, 90, 90/3, 113, 113/1, 113/2. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 50, 50/8.
novi ZDR - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - razlog - ustrezna zaposlitev - sindikalni zaupnik
Pri odločanju o imuniteti sindikalnega zaupnika se ne upošteva le določba 2. odstavka 113. člena ZDR, ki določa, da varstvo sindikalnega zaupnika pred odpovedjo traja še eno leto po prenehanju njegove funkcije, ampak tudi 8. odstavek 50. člena KP za gostinstvo in turizem, ki določa trajanje imunitete sindikalnega zaupnika še 18. mesecev po prenehanju funkcije. Citirana določba KP velja, čeprav je bila KP sprejeta pred uveljavitvijo novega ZDR, saj ni v nasprotju z novo delovnopravno zakonodajo.
Ugotovitev, ali je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ponujena zaposlitev ustrezna ali ne, je pomembna za pravilno uporabo 1. odstavka 113. člena ZDR, ki daje delavcu sindikalnemu zaupniku v primeru odklonitve neustrezne zaposlitve večje varstvo pred odpovedjo kot v primeru ustrezne zaposlitve. Če delavec sindikalni zaupnik odkloni neustrezno zaposlitev, mu pogodba o zaposlitvi ne more biti odpovedana brez soglasja sindikata oz. če sindikat odpovedi nasprotuje.
Neprerekan izvršiteljev obračun je izvršilni naslov le v razmerju med upnikom in izvršiteljem, ne pa tudi v razmerju upnika do dolžnice, ki mu je dolžna povrniti samo potrebne izvršilne stroške. Navedeno pomeni, da bi prvostopno sodišče dolžnici moralo natančno pojasniti, katere nadaljnje izvršilne stroške je dolžna trpeti, pri čemer bi moralo presoditi pravilnost njihove priglasitve in njihovo potrebnost, saj ji je le na tak način omogočena učinkovita pravica do pritožbe zoper stroškovno odločitev.
44. člen ZPP ne določa meril, po katerih se oceni vrednost spornega predmeta, vendar pa je pri nedenarnih zahtevkih že splošno uveljavljeno, da pravni in ekonomski interes tožeče stranke nista vedno enaka, na kar izrecno opozarja obravnavana pritožba. Zlasti ni nujno pri ugotovitvenih tožbah, da je vrednost spornega predmeta enaka vrednosti predmeta tožbenega zahtevka.