novi ZDR - odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - izredna odpoved
1. ZDR ne določa, da bi imela delavec in delodajalec v času odpovednega roka drugačne medsebojne pravice in dolžnosti, kot sta jih imela pred podajo odpovedi. Zato delodajalec delavcu lahko tudi po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času odpovednega roka poda izredno odpoved, če so za to izpolnjeni pogoji.
2. Če delavec v času odpovednega roka ne pride na delo, tudi če o tem, da ga na delo ne bo, ker si je našel novo zaposlitev, predhodno obvesti delodajalca, je podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tudi v času odpovednega roka zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je delavčeva odsotnost z dela upravičena samo, če ima odobren dopust, je v bolniškem staležu oz. ima za izostanek dovoljenje delodajalca.
3. Če delodajalec delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in je v ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi predvideno poskusno delo, ne gre za ustrezno delo. Zato delavec v primeru, da ne sprejme nove pogodbe o zaposlitvi in mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, obdrži pravico do odpravnine.
4. Če delavec zahteva plačilo odpravnine, ker v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni sprejel pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, gre za denarni zahtevek, ki ga lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem po 4. odstavku 204. člena ZDR in ki ni vezan na predhodno presojo zakonitosti podane odpovedi v roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR.
Vložena zahteva za varstvo zakonitosti bi res lahko pomenila enega od pogojev za odlog izvršbe po 1. točki 1. odst. 71. člena ZIZ, vendar pa ta zahteva očitno ni vložena, saj česa takega dolžnica ne zatrjuje, poleg tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ne vlaga stranka sama, ampak državni tožilec.
nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - uporaba angleškega prava - izključitev odgovornosti zavarovalnice - opustitev potrebne skrbnosti zavarovanca
Po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati navedb tožene stranke le glede tega, kako je svoje navedbe pravno opredelila ampak kaj dejansko pomenijo, saj sodišče na pravno kvalifikacijo strank ni vezano. Potrebno je navedbe tožene stranke obravnavati kot ugovore dejstev, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ne glede na to, kako jih je sama pravno opredelila. Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bile te navedbe podane prepozno.
obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - razlogi za ugovor
Sodišče prve stopnje pa ima prav, ko ugotavlja, da zgolj pavšalnih trditev dolžnika, da naj bi dosegel dogovor z upnikom, v katerem naj bi mu ta odložil izpolnitev obveznosti, ob jasnem in izvršljivem notarskem zapisu z dne 10.2.2003, po katerem pa so spremembe pogodbe možne le v pisni obliki z aneksi, ne predstavljajo upoštevnega dokazno podprtega zatrjevanja pravnopomembnih dejstev.
Kadar več dolžnikov vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in je enemu izmed njih že pred njegovo vložitvijo ugovorni rok potekel, vprašanje pravočasnosti njegovega ugovora ni le procesno vprašanje, temveč tudi vprašanje materialnega prava. To pomeni, da mora sodišče prve stopnje pred zavrženjem prepoznega ugovora enega izmed dolžnikov vedno presojati, ali morebiti dolžniki niso sosporniki in za kakšno vrsto sosporništva gre. V kolikor so namreč dolžniki enotni sosporniki, potem v skladu s 196. členom ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, veljajo za enotno pravdno stranko, tako da se, če posamezen izmed njih zamudi kakšno pravdno dejanje, tudi nanj razteza učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (tak sospornik torej ne trpi posledic zamude roka), kar pa za navadne sospornike ne velja.
ZUKZ člen 46, 46/1, 46, 46/1, 46, 46/1. ZPP člen 29, 29.
pristojnost slovenskega sodišča
Pristojnost sodišče Republike Slovenije je mogoče utemeljiti na določbah Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ), ki je veljal v času sklenitve spornega dogovora in tudi ob vložitvi tožbe. Po 1. odst. 46. čl. ZUKZ pa je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec prebivališče oz. sedež v Republiki Sloveniji.
Edini in izključni namen vodenja stečajnega postopka je v tem, da se doseže poplačilo upniških terjatev, po pravilih določenih v ZPPSL, ne pa tudi, da se ugotovi morebitno odgovornost poslovodstva stečajnega dolžnika po 19. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij oz. odškodninska odgovornost ustanoviteljev stečajnega dolžnika po 20. čl. ZFPPod.
Podprevoznik, kar je tožena stranka v konkretnem primeru bila, odgovarja le tistemu, ki ji je prevoz naročil, to je prevozniku, ne pa naročniku iz prevozne pogodbe.