Insolventnost je pravni pojem, ki označuje stanje, v katerem se znajde dolžnik, ko ne more poravnati svojih zapadlih obveznosti v daljšem obdobju ali postane prezadolžen.[1] Velikokrat lahko opazimo, da ljudje iščejo "Zakon o insolventnosti". Ta v slovenski zakonodaji ne obstaja, temveč se postopki in pravila v zvezi z insolventnostjo urejajo v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-H).

Kaj pomeni insolventnost?

Insolventnost nastopi, ko podjetje ali fizična oseba v daljšem obdobju ni sposobna poravnati svojih dolgov ali ko dolgovi presegajo vrednost celotnega premoženja. Razlikovati moramo med nelikvidnostjo in insolventnostjo. Nelikvidnost pomeni kratkoročno nezmožnost poravnavanja obveznosti, insolventnost pa pomeni trajnejšo plačilno nesposobnost.

V skladu z 14. člena ZFPPIPP je insolventnost določena kot:

-              Trajnejša nelikvidnost – dolžnik v daljšem obdobju ne more poravnati vseh zapadlih obveznosti.

-              Dolgovi presegajo vrednost celotnega premoženja dolžnika.

Kratkoročna in dolgoročna plačilna sposobnost

Ločiti je potrebno tudi med kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnostjo. Kratkoročna plačilna sposobnost je sposobnost pravne ali fizične osebe v določenem časovnem obdobju poravnati vse obveznosti, ki so zapadle v tem časovnem obdobju.^[2] Dolgoročna plačilna sposobnost pa predstavlja trajno sposobnost pravne ali fizične osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti.^[3] Pravna oseba ali podjetnik je dolgoročno plačilno sposoben, če je obseg njegovih dolgoročnih virov financiranja zadosten glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljen pri opravljanju teh poslov (slednje poznamo tudi pod izrazim “kapitalska ustreznost”).^[4]

Postopki zaradi insolventnosti

ZFPPIPP določa več postopkov, ki se izvajajo ob nastopu insolventnosti:

-              postopek prisilne poravnave;

-              postopek stečaja. ^[5]

Postopek stečaja nato razdelimo v:

-              stečajni postopek nad pravno osebo,

-              postopek osebnega stečaja in

-              postopek stečaja zapuščine. ^[6]

Ti postopki omogočajo dolžnikom, da v okviru zakonskih pravil poiščejo najustreznejše rešitve za finančno sanacijo ali prenehanje poslovanja.

Postopke zaradi insolventnosti moramo ločiti od postopkov prisilnega prenehanja. Med slednja štejemo:

-              izbris iz sodnega registra brez likvidacije in

-              prisilno likvidacijo.^[7]

Kako se prisilna poravnava razlikuje od stečaja?

Prisilna poravnava in stečaj sta dva ločena postopka, ki se uporabljata v primeru insolventnosti podjetja. Ko se podjetje sooči z insolventnostjo, ima poslovodstvo dve možnosti:

-              Predlaga stečajni postopek – če podjetje ni več sposobno poslovati.

-              Predlaga postopek prisilne poravnave – če želi sanirati dolgove in nadaljevati s poslovanjem.

Postopka se med seboj razlikujeta glede na namen. Namen stečaja je, da podjetje preneha, namen prisilne poravnave pa je prestrukturirati dolgove in nadaljevati poslovanje podjetja.

Stečajni postopek – konec poslovanja podjetja

V stečajnem postopku se prezadolženo podjetje izbriše iz sodnega registra in preneha obstajati. Pobudo za stečaj lahko podajo:

-              dolžnik sam,

-              osebno odgovorni družbenik,

-              upniki,

-              Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad.

Stečaj lahko traja več let, saj se v tem obdobju unovči celotno premoženje podjetja, izkupiček pa se nato sorazmerno razdeli med upnike. Do izplačila so upravičeni le tisti upniki, ki so svoje terjatve pravočasno prijavili v postopku. Rok za prijavo terjatev je 3 mesece od objave oklica^[8] o začetku postopka na spletni strani AJPES. Upniki, ki zamudijo rok, izgubijo možnost poplačila.

Prisilna poravnava – priložnost za sanacijo

Prisilna poravnava je namenjena podjetjem, ki so še vedno sposobna poslovati, a potrebujejo prestrukturiranje svojih dolgov. Postopek omogoča, da podjetje s soglasjem večine upnikov doseže znižanje dolgov ali podaljšanje rokov za odplačilo, kar poveča možnosti za stabilizacijo poslovanja.