Osebni stečaj je sodni postopek, ki fizični osebi pomaga urediti položaj, ko dolgov ne more več redno poravnavati. V praksi gre za eno najpogostejših vprašanj insolvenčnega prava: kdo lahko gre v osebni stečaj, kaj postopek pomeni za dolžnika in katere obveznosti mora med postopkom spoštovati, da ne izgubi možnosti za odpust obveznosti. Ker ima osebni stečaj resne pravne posledice (omejitve pri razpolaganju s premoženjem, nadzor upravitelja, javne objave), je pomembno, da dolžnik razume pravila igre že na začetku.
Kaj je osebni stečaj in kaj je njegov namen?
Osebni stečaj je postopek zaradi insolventnosti fizične osebe, v katerem se premoženje dolžnika uporabi za sorazmerno poplačilo upnikov. Hkrati pa sistem poštenemu dolžniku omogoča t. i. nov začetek – to je možnost, da mu po koncu preizkusnega obdobja sodišče odpusti tisti del obveznosti, ki ni bil poplačan (odpust obveznosti).
V praksi ima postopek torej dva cilja:
- Generalna izvršba: namesto številnih ločenih izvršb se vsi upniki poplačujejo v enem postopku iz celotnega dolžnikovega premoženja (stečajna masa).
- Odpust obveznosti: če dolžnik ravna pošteno in vestno, lahko po koncu postopka doseže razbremenitev preostalih dolgov, ki jih v stečaju ni bilo mogoče poravnati.
Kateri zakon ureja osebni stečaj?
Osebni stečaj v Sloveniji ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Gre za temeljni predpis insolvenčnega prava, ki podrobno določa:
- kdo je lahko stečajni dolžnik,
- kako poteka postopek,
- kaj spada v stečajno maso,
- kakšne so pristojnosti stečajnega upravitelja,
- pod kakšnimi pogoji je mogoč odpust obveznosti.
ZFPPIPP določa, da se osebni stečaj lahko vodi nad premoženjem vsake fizične osebe.
Kaj pomeni stečajna masa?
Ključen pojem osebnega stečaja je stečajna masa. To je premoženje dolžnika, ki je namenjeno poplačilu upnikov. V stečajno maso praviloma spada dolžnikovo premoženje ob začetku stečaja in (v določenem obsegu) tudi tisto, kar dolžnik pridobi med postopkom.
Pomembno je razumeti: ko se začne osebni stečaj, dolžnik ne razpolaga več prosto s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Postopek vodi sodišče, upravljanje in unovčenje premoženja pa je v rokah stečajnega upravitelja.
Kako mora dolžnik v osebnem stečaju ravnati?
Če je prvi cilj osebnega stečaja poplačilo upnikov, je drugi (za dolžnika pogosto ključni) cilj odpust obveznosti. Ta pa ni avtomatičen. Dolžnik mora med postopkom dosledno spoštovati obveznosti in omejitve, sicer lahko sodišče odpust zavrne ali postopek ustavi.
1) Omejitev poslovne sposobnosti in razpolaganja s premoženjem
Najpomembnejša posledica začetka osebnega stečaja je omejitev dolžnikove poslovne sposobnosti v delu, ki se nanaša na stečajno maso. To v praksi pomeni:
- dolžnik ne sme sklepati poslov, s katerimi bi razpolagal s premoženjem, ki spada v stečajno maso (npr. prodaja vozila ali nepremičnine, “prepis” lastništva, dvigi prihrankov, prenos sredstev na druge osebe),
- za določena dejanja potrebuje predhodno soglasje sodišča (odvisno od vrste posla in okoliščin).
Če dolžnik kljub omejitvam razpolaga s premoženjem “po svoje”, lahko to sproži resne posledice: od izpodbijanja poslov do očitka nepoštenega ravnanja, kar neposredno ogrozi odpust obveznosti.
2) Dolžnost sodelovanja s stečajnim upraviteljem
Stečajni upravitelj je centralna oseba postopka: ugotavlja premoženje, preverja transakcije, pripravlja poročila in predlaga ukrepe. Dolžnik mora z upraviteljem aktivno sodelovati, kar vključuje:
- posredovanje vseh podatkov o premoženju, dohodkih, obveznostih in preteklih poslih,
- predložitev dokumentacije (bančni izpiski, pogodbe, dokazila),
- odzivnost na pozive in komunikacijo,
- omogočanje ogledov in dejanj za unovčenje premoženja.
V praksi sodišča pričakujejo, da je dolžnik proaktiven, ne pa pasiven opazovalec postopka. “Neodzivnost” ali prikrivanje podatkov se pogosto razume kot indikator nepoštenosti.
3) Poštenost in vestnost kot pogoj za odpust obveznosti
Odpust obveznosti je namenjen poštenemu dolžniku – ne pa tistemu, ki postopek zlorablja. ZFPPIPP (v delu o odpustu obveznosti) izpostavlja ravnanja, ki lahko pomenijo zlorabo pravice do odpusta, na primer:
- prikrivanje premoženja ali dohodkov,
- dajanje neresničnih ali nepopolnih podatkov,
- neodplačno “razdeljevanje” premoženja pred stečajem,
- prevzemanje nesorazmernih obveznosti tik pred stečajem,
- ravnanja, ki kažejo, da dolžnik ne stremi k poplačilu upnikov v razumnem okviru.
Ključna logika je preprosta: če dolžnik želi odpust, mora pokazati, da stečaj uporablja kot ureditev položaja, ne kot orodje za izmikanje.