Prioritete javne uprave po pandemiji 2020 in »volja do slišanja«¹

piše: Andrej Teršek, univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, izredni profesor na Pedagoški fakulteti in Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem ter na Evropski pravni fakulteti Nove univerze

V času uradne pandemije, ko so veljali izredni ukrepi in  splošna omejitev oziroma prepoved gibanja, so se dokaj hitro javno postavljala vprašanja, v kakšen svet bomo vstopili po uradnem koncu pandemije. Filozofsko oblikovana vprašanja so nas postavila pred miselni izziv, ali bomo po pandemiji (ki je bila dokaj hitro javno označena kot »le prvi val«) »prebujeni« ali nemara in še bolj »zasanjani«? Posamezniki, nacije in globalna družba.

Ugledni filozofi, predstavniki medicinske stroke in komentatorji družbenega vsakdana so glasno razmišljali o tem, skoraj soglasno, da bo najverjetneje šlo za »počasno prehajanje v normalizacijo družbenega življenja«, torej za vračanje k vsakodnevnim opravilom, načrtovanim in ustaljenim, predvidenim in vajenim … »po korakih.« V tej domnevi, ki se zdi razumna in nepresenetljiva, tiči past. Prepoznamo jo lahko kot »nevarnost«: vračanje k predhodnim rutinam, navadam in ponotranjenim vzorcem vedenja in razmišljanja. Ta nevarnost je dvojna, ima dva pola. Prvi je očiten: stare navade, rutinska ravnanja in ponotranjeni vzorci razmišljanja so človeštvo v pomembni, nezanemarljivi meri pripeljali do problema in izziva, ki se je odrazil v času pandemije in življenja v »karanteni.« Drugi je postal očiten med pandemijo. Posebej v Sloveniji: okrepil se je strah. Ne le strah pred boleznijo in nepredvidljivostjo narave, ki zna biti še kako neprizanesljiva do človeške neprizanesljivosti in nespametnosti. Okrepil se je tudi strah med ljudmi, strah v odnosu med ljudmi. Ta strah se je hitro začel kazati tudi v retoriki ljudi in v ravnanjih, a katerimi so se določeni ljudje odzivali na vedenje in ravnanje drugih ljudi. Mislim na retoriko in ravnanja, ki so odražala »sovražno nastrojenost« do drugih ljudi. Tudi na splošno do Drugega.

Tudi ali predvsem zato sem do tega trenutka (in pri tem nisem osamljeno edini) že nekajkrat javno poudaril, v domovini in v zapisih, objavljenih v tujini, da strah ne sme postati nova epidemija. Pred Korona-pandemijo so bila duševna obolenja in število samomorov (letno na prebivalca, per capita) eden izmed večjih družbenih problemov. Tako po podatkih slovenskega Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ)^[2] kot po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (World Health Organization – WHO)^[3] in Evropske komisije.^[4] Skrb za duševno zdravje posameznika, nacije, prebivalcev evropskih držav in globalne družbe zato poudarjeno postavljam v ospredje absolutno, prisiljujoče nujnih prioritet javnih politik in javne uprave.^[5] Kratkoročnih in dolgoročnih.

Nedvomno bodo morale biti absolutne prioritete v prihodnjih letih (glede na spletno dostopna gradiva in medijske objave se zdi, da glede tega vprašanja ni večjih nesoglasij) okrepljena in izboljšana skrb za učinkovitost in kakovost sistema javnega zdravstva. Vključno z omenjeno skrbjo za duševno zdravje, s skrbjo za dobrobit in blaginjo najstarejših in neozdravljivo bolnih ljudi, invalidov na splošno in delavcev-invalidov, otrok, prav posebej otrok s posebnimi potrebami, skrb za obsežno, razvejano in kakovostno paliativno nego (ker je to pozitivna pravna dolžnost države, ki neposredno izhaja iz pravice do življenja, ne le iz pravice do zdravja) in (navsezadnje, a nikakor ne kot zadnje) bistveno izboljšana, tudi znatno spremenjena pravna politika glede sistema vzgoje, izobraževanja, znanstvenega raziskovanja in zaposlovanja – trga dela. Te prioritete, ki morajo biti hkrati razumljene kot del samega jedra »socialne države«,^[6] kot temeljnega ustavnega načela, vrednote in etične (ne le pravne in politične) odgovornosti javne uprave (države) bodo za javno upravo – za državo in vse članice EU – velik izziv. Vsi družbeni akterji, tako tisti najbolj vplivni kot oni drugi, znatno manj vplivni, in vsi prebivalci vseh držav članic EU bomo morali po svojih najboljših močeh, zmožnostih, z znanjem in veščinami, glede na poklicne položaje in družbeno vlogo, prispevati k učinkovitosti skupnega soočanja s tem enormnim izzivom. Nujno. Tisto, kar je nujno, običajno ni lahko. A je izvedljivo. Zato bo treba javno upravo naslavljati z idejami in predlogi, tudi kritiko. Ta pa bo morala pokazati »voljo do slišanja« – kot nasprotje od »volje do moči preslišanja«.

^[1]  Besedilo je pripravljeno na podlagi daljšega uvodnika z naslovom »Največji in nujni izzivi slovenske javne uprave in držav članic EU po pandemiji 2020« v reviji Javna uprava, št. 1-2/2020.

^[2] Glej podatke na spletišču NIJZ, dostopne na <https://www.nijz.si/sl/oznake/samomor> (5. 5. 2020). Prim. tudi Brigite Ferlič Žgajnar: Število samomorov spet v porastu, v: Delo, 7. junij 2018, dostopno na <https://www.delo.si/novice/slovenija/stevilo-samomorov-spet-v-porastu-68491.html> (15. 5. 2020).

^[3] WHO: The European Mental Health Action Plan 2013-2020. WHO. Regional office for Europe, København 2015: Dostopno na: https://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0020/280604/WHO-Europe-Mental-Health-Acion-Plan-2013-2020.pdf (10. 6. 2020)

^[4] Evropska komisija: The State of Mental Health in the European Union. Evropska komisija, Bruselj 2004, dostopno na <https://ec.europa.eu/health/ph_projects/2001/monitoring/fp_monitoring_2001_frep_06_en.pdf> (15. 4. 2020)

^[5] »Besede na papirju« je nujno treba prenesti v prakso: odločno, kaovostno in učinkovito, v sistemskem smislu. Glej Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018−2028 (ReNPDZ18–28).

^[6] Glej Andraž Teršek, v: Matej Avbelj (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Evropska pravna fakulteta, Nova univerza, Ljubljana 2019, str. 46–55.