STA novice / Delo: Vrhovno sodišče zavrnilo zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi klicni centri

Prvoobtoženega Allena Cveka je sodišče obsodilo na štiri leta zapora, njegov brat Tomislav Cvek ter Tajvanci Chen Wei Chung, Tzu Hsiang Hsu in Peng Syuan Hong pa bodo morali v zapor vsak za tri leta in deset mesecev. Ob tem je sodišče vsem naložilo denarne kazni ter jim odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist.

Obsojen je bi tudi organizator kriminalnih aktivnosti Huang Tsun Sia, ki je sredi procesa spoznal, da je bolje, da krivdo prizna in se s tožilstvom pogodi za čim nižjo kazen. Na koncu mu je uspelo iztržiti tri leta in osem mesecev zapora, kar je manj, kot so trije tajvanski državljani dobili na rednem sojenju. Omenjeni je bil že pred izrečeno sodbo ostalim pogojno izpuščen na prostost in se je vrnil v domovino.

Kriminalna združba je bila obsojena, ker je od novembra 2015 do aretacije januarja 2018 na različnih lokacijah v Sloveniji in Zagrebu vzpostavila nezakonite klicne centre, v katere so zaprli najmanj 63 Tajvancev. Ti so morali tam vzpostavljati telefonske stike z Azijci in jih napeljevati v nakazila denarja, češ da so na njihovih mobilnih telefonih odkrili nezakonite vsebine in jih lahko proti plačilu izbrišejo.

Obsojeni so za svoje nečednosti izrabljali druge ljudi, ki niso bili člani te združbe. Te je novačila za delo v klicnih centrih z oglasi za delo in obljubami dobrega zaslužka, za goljufanje pa so izvedeli šele po prihodu v Evropo, ko so jim odvzeli dokumente in mobilne telefone ter jim omejevali gibanje. Omenjena združba si je s tem protipravno pridobila najmanj 370.000 evrov.

Obramba prvoobtoženega je že v pritožbi na višje sodišče zatrjevala, da ta sploh ni vedel, kaj se v hiši, kjer naj bi bil klicni center, dogaja, to pa po njegovem mnenju pomeni, da ne more biti podan naklep za izvršitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi.

Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti je po pisanju Dela opozoril na težavo, na katero je med postopkom naletela obramba, in sicer načelo tako imenovane celovite Kitajske, ki sicer ni bilo moteče pri sodelovanju policistov in tožilstva s kolegi iz Tajvana, pri pridobivanju dokazov obrambe pa je postalo nepremostljiva diplomatska ovira za zaslišanje nekaterih prič, ki jih je predlagala obramba.

Ob tem je obramba ocenjevala, da žrtve v tem postopku pravzaprav niso bile žrtve in so dobro vedele, zakaj so prihajale, to so počele zavestno, saj so se nekatere celo vračale. Po mnenju obrambe so se dobro pripravile na zagovor, vse s ciljem, da jih ne bi izročili Kitajski kot osumljence kaznivih dejanj.

A vrhovni sodniki so po poročanju časnika med drugim opozorili, da niti obravnavanje tujcev kot udeležencev pri izvrševanju goljufij, zlasti na škodo državljanov Kitajske, ne izključuje njihovega sočasnega položaja žrtev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Ti se namreč niso samostojno odločali za izvrševanje posameznih goljufij, temveč so morali ravnati po vzpostavljenih pravilih in navodilih.