STA novice / Ministrica Švarc Pipan za STA: Zadnji čas je, da se dnevna politika umakne iz imenovanja sodnikov (intervju)

Slovenija je še ena zadnjih držav Evropske unije, ki sodnike imenuje v parlamentu, ki je politični organ. Skladno z zavezo iz koalicijske pogodbe bi imenovanje sodnikov z državnega zbora prenesli na predsednika republike, čemur je naklonjena tudi ministrica Švarc Pipan. "Mislim, da se vsi strinjamo, da je zadnji čas, da se imenovanje sodnikov umakne iz parlamenta, saj je ta postal poligon za diskreditacijo sodnikov, praviloma glede na politične preference poslancev in izražene svetovno nazorske poglede sodnikov," je poudarila v pogovoru za STA.

O umiku dnevne politike iz postopkov imenovanja sodnikov so mnenja stroke sicer različna, zato bo ministrica o tem vprašanju iskala širši politični in strokovni konsenz. "Če bo večinsko mnenje v koaliciji jeseni še vedno v prid prenosu pristojnosti imenovanja z DZ na predsednika republike, ga bom podprla," je napovedala. Ob tem ne izključuje niti alternativnih, kompromisnih rešitev. Po eni od teh bi se o kandidatih za sodnike izrekli tudi poslanci, vendar bi bilo njihovo mnenje za postopke nezavezujoče, je poudarila.

Širšega strokovnega in političnega konsenza si ministrica želi tudi glede vprašanja uvedbe preizkusnega sodniškega mandata, ki mu je sama naklonjena, mnenja stroke, pa tudi politike, pa so tudi pri tem vprašanju precej raznolika. Pojavlja se veliko vprašanj, tudi to, koliko časa naj bi takšen mandat trajal in kako postaviti merila za presojo ob izteku preizkusne dobe oz. izvolitvi v trajni sodniški mandat. "To so vprašanja, ki jim nameravam v mandatu posvetiti veliko pozornosti in se o tem posvetovati tudi z deležniki in strokovnjaki," napoveduje ministrica. Ukinitvi trajnega sodniškega mandata ni naklonjena, saj je to ključno za zagotavljanje neodvisnosti sodstva.

Zavzema se tudi za uvedbo koncepta enovitega sodnika, ni pa naklonjena hitrim rešitvam glede prenove oz. reorganizacije sodne mreže. Kot pravi, "ni nekdo, ki bi želel hiteti z ukinjanjem sodnih okrožij", saj je pri tem treba upoštevati tako potrebe lokalnega prebivalstva kot tudi sodišč in ohraniti decentralizacijo. Z morebitnim projektom prenove sodne mreže bi bilo po njenem mnenju bolje počakati do izteka popolne digitalizacije sodnih dvoran. Takrat bo slika, kje je reorganizacija potrebna in kakšne posledice bi imela za lokalno prebivalstvo, bolj jasna, meni ministrica.

Rak rana slovenskega pravosodja, ki v javnosti izgublja ugled, so tudi dolgotrajni sodni postopki. Na vprašanje, kako je mogoče, da sojenje o žaljivem tvitu ali izvršba nekega računa traja tako dolgo, da oškodovanec na koncu ne doseže pravice, ministrica poudarja, da je razlogov veliko in krivde zanje ni mogoče iskati le pri sodnikih. Posebnost slovenskega sodstva v zvezi z dolgotrajnostjo sodnih postopkov pa opaža tudi v tem, da se sodniki vedno bolj bojijo odločanja v sodnih postopkih, če za svoje odločitve nimajo jasne zakonske podlage.

"To je verjetno tudi posledica številnih osebnih napadov in diskreditacij, pavšalnega kritizerstva in, ugibam, tudi pritiskov na sodnike," ugotavlja ministrica. V zvezi s tem se ji zdi zaskrbljujoča tudi problematika prenormiranosti. Kot opaža, se je v preteklih desetletjih v Sloveniji razvil trend poskusov normiranja "prav vsake dejanske situacije", sama pa meni, da je ključna naloga sodnikov "odločati, torej tudi soditi in napolniti praznine, kjer je to mogoče".

Da bi sodne postopke pohitrili, na ministrstvu snujejo spremembe zakona o kazenskem postopku, pripravljajo pa tudi novelo zakona o upravnem postopku, s katero želijo vpeljati kratkoročne in dolgoročne rešitve za reševanje "res akutnih problemov" upravnega sodstva, ki je pod hudim pritiskom pripada novih zadev. "Zdi se mi, kot da smo v zadnjih letih na upravno sodišče prelagali vedno nove pristojnosti, predvsem tam, kjer nismo vedeli, kako naj uredimo sodno varstvo, pa smo ga obesili upravnemu sodstvu in hkrati te postopke opredelili kot prednostne. Pod takšnim pritiskom je zelo težko delati s kadrom, ki ga ima upravno sodišče na voljo."

Ministrica se sprememb v pravosodju ne želi lotevati na pamet, temveč v širokem konsenzu s politiko in stroko, poudarja pa, da sama ni naklonjena temu, da minister v nedogled išče popoln konsenz. V stroki bodo vedno različni pogledi, različna strokovna stališča je treba tudi upoštevati ali s spremembami ne siliti "z glavo skozi zid", toda tudi minister mora imeti politični pogum za svoje odločitve, tudi če zanje nima popolnega strokovnega konsenza, pravi.

Na vprašanje, ali bi bile varovalke potrebne tudi v zakonu o državnem tožilstvu, da v prihodnje ne bi prihajalo do anomalij, kot smo jim bili priča pri blokadi imenovanja evropskih državnih tožilcev v času vlade Janeza Janše, ministrica odgovarja, da potrebe zanje ni. Po njenem mnenju sta slovenska in evropska zakonodaja glede postopkov imenovanja evropskih državnih tožilcev jasni, se pa zavzema za poenostavitev in pohitritev imenovanja državnih tožilcev in s tem povezane spremembe zakona o državnem tožilstvu. Postopki imenovanja v Sloveniji namreč trajajo predolgo, marsikateri kandidat za državnega tožilca svojo kandidaturo zaradi dolgotrajnosti tudi umakne, ugotavlja.

Glede pereče kadrovske podhranjenosti državnega tožilstva, na katero je nedavno opozoril generalni državni tožilec Drago Šketa, meni, da bi bil potreben tudi nov premislek o dodeljevanju okrožnih in okrajnih tožilcev na Specializirano državno tožilstvo. "Kot vidimo v praksi, je ključni bazen za črpanje omenjenih kadrov na ljubljanskem okrožnem državnem tožilstvu, ki je posledično tudi eno od najbolj podhranjenih v državi," je dodala.

Visoko na listi prioritet pravosodne ministrice je tudi učinkovitejši sistem odvzema in upravljanja s premoženjem nezakonitega izvora. Na ministrstvu med drugim načrtujejo ustanovitev posebnega organa za učinkovitejše hranjenje in upravljanje zaplenjenih sredstev, ki jih zdaj upravlja veliko različnih institucij. Ministrica je naklonjena ideji, da bi bila oba organa pod isto streho, saj gre za "problem, ki ga je treba nasloviti celostno."

Ob tem se zavzema, da se poseben organ prostorsko umesti pod streho državnega tožilstva, saj ni naklonjena ustvarjanju "vedno novih institucij, ki terjajo svoj čas, kadre in stroške". Državni tožilci tej ideji sicer večinoma nasprotujejo, zato ministrica jeseni skupaj z deležniki načrtuje o tem širšo strokovno razpravo.

Ministrica je optimistična, da bi do konca leta sprejeli tudi predlog zakona o zaščiti žvižgačev, ki je v javni razpravi do 10. avgusta. "Družba potrebuje žvižgače, ki odkrivajo, razkrivajo in premorejo pogum za prijavo kršitev nepravilnosti, ki jih opažajo v svojem delovnem okolju, opozarjajo na korupcijo in s tem delujejo v javnem interesu, ki ga je potrebno zaščititi," je ocenila.

Ob tem je izrazila upanje, da bo tudi zakonodaja pripomogla k spremembi odnosa družbe do žvižgačev. Pogosto namreč opaža, da se ravnanja žvižgačev pripisuje njihovemu osebnemu maščevanju ali nezadovoljstvu v delovnem okolju. Po mnenju ministrice predlog zakona žvižgačem nudi najvišjo možno zaščito pred povračilnimi ukrepi, prav tako jim zagotavlja pomoč pri sodnem varstvu, psihološko pomoč in drugo, je med drugim naštela ministrica.