STA novice / Uveljavitev zakona o frankih (še) ne prinaša ureditve težav (tema)

Iskanje rešitev z dolgo brado

Obseg posojil gospodinjstvom v švicarskih frankih je bil v Sloveniji najvišji konec leta 2008 in v začetku leta 2009, ko je presegel 1,4 milijarde evrov. Nato se je zmanjševal, konec letošnjega januarja je bilo po podatkih Banke Slovenije kreditov v frankih za 239 milijonov v evrski protivrednosti. Odstotek neplačnikov kreditov v frankih je enak deležu pri kreditih v evrih in je med najnižjimi v EU.

Banke v Sloveniji so (stanovanjska) posojila v frankih odobravale večinoma v obdobju med letoma 2004 in 2008. Ko je tečaj franka sredi januarja 2015 po nepričakovani odločitvi švicarske centralne banke, da ne bo več vzdrževala zgornje meje za frank pri 1,20 franka za en evro, močno narasel, je to posojilojemalcem močno zvišalo obveznosti in mnogi so bili po letih odplačevanja posojila preračunano v evre dolžni več, kot so najeli posojila.

Slovenski posojilojemalci so se zato konec januarja 2015 združili v društvu Združenje frank in zahtevali sistemsko rešitev, ki so jo sprejeli v nekaterih neevrskih državah. Na težave so opozarjali s protestnimi shodi in terjali ukrepanje tako od vlade kot Banke Slovenije. Obrnili so se na Evropsko komisijo in druge evropske institucije ter na pristojne za varstvo človekovih pravic in pravic potrošnikov.

Posojilojemalci so proti bankam z argumentom neizpolnjene pojasnilne dolžnosti o tveganjih, povezanih s tovrstnimi krediti, sprožili sodne postopke za ugotovitev ničnosti posojilnih pogodb. Po usmeritvah vrhovnega sodišča sta v teh ključna presoja izpolnitve pojasnilne dolžnosti in delovanje banke v dobri veri. O dveh sodbah je doslej odločilo ustavno sodišče, ki ju je razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje. Po njegovem sodbi nižjih sodišč nista ustrezno odgovorili na pomisleke glede presoje standarda pojasnilne dolžnosti bank in nepoštenosti.

V Združenju bank Slovenije vseskozi zagovarjajo stališče, da je treba primere presojati individualno in so proti sistemski rešitvi. Vlada medtem posebnih ukrepov ni sprejela in je reševanje prepustila pogodbenim strankam - posojilojemalcu in banki. Pod mediatorstvom ministrstva za finance je sicer organizirala več srečanj za iskanje rešitev, a brez uspeha.

V Združenju frank so zato ob pomoči Inštituta za ustavno pravo leta 2017 pripravili predlog zakona, ki je predvideval pretvorbo posojila iz frankov v evre po tečaju na dan sklenitve pogodbe. Predlog je v DZ vložila skupina nepovezanih poslancev, a so ga prehitele predčasne volitve. V drugem in tretjem poskusu ga je v DZ vložil državni svet, po neuspehu ponovnega predloga z valutno klavzulo oktobra 2019 je predlogu z valutno kapico v začetku februarja uspelo.

Določbe zakona z valutno kapico

Banke morajo v posojila v frankih, sklenjena med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010, vključiti valutno kapico. Ta se aktivira, ko znesek preostanka kredita zaradi spremembe menjalnega tečaja za več kot 10 odstotkov odstopa od zneska preostanka kredita, izračunanega po tečaju na dan črpanja kredita, ali ko višina anuitete zaradi spremembe tečaja za več kot 10 odstotkov odstopa od vrednosti anuitete, izračunane po tečaju na dan črpanja kredita.

Banke morajo v dveh mesecih pripraviti vso dokumentacijo in izračune ter jih posredovati vsem strankam, ne glede na stanje kredita. Če je bil kredit po tej metodologiji preplačan, bo morala v enem mesecu vrniti razliko. Če bo komitent nato umaknil morebitno tožbo, mu bo morala povrniti vse sodne stroške. Če tega ne bo storila, ji bo Banka Slovenije naložila globo, v primeru več nepravilnosti bo lahko začela postopek za odvzem bančne licence.

V bankah na nogah

Banke zakonu nasprotujejo in bodo v ponedeljek na ustavno sodišče vložile pobudo za oceno njegove ustavnosti s predlogom za začasno zadržanje njegovega izvrševanja. Zakon retroaktivno posega v zakonito sklenjene pogodbene odnose in lahko povzroči precedens za druga pogodbena razmerja, negira odločitve sodišč, saj je bilo od 250 tožb v polovici primerov že odločeno. Je ekonomsko in socialno neupravičen ter ogroža finančno stabilnost bančnega sistem, so poudarili v Združenju bank Slovenije.

Zakon je po njihovem neizvedljiv, ker zaradi predpisov s področja varovanja osebnih podatkov za kreditne pogodbe, ki so bile odplačane pred letom 2012, banke več ne razpolagajo s podatki. Hkrati predvideva visoke denarne kazni za neizvedbo aktivnosti v rokih, ki jih v praksi ni mogoče izvesti, so kritični v bankah.

V NLB so v prvi oceni učinka zakona zapisali, da bo negativni učinek pred obdavčitvijo na poslovanje med 70 in 75 milijonov evrov. V Addiko Bank, ki predstavlja pravno naslednico nekdanje skupine Hypo Alpe Adria, so ocenili, da bi negativni učinek ob najslabšem scenariju dosegel 100 do 110 milijonov evrov. V ostalih bankah ocen o tem niso razkrili. Zakon ne bo posegel le v njihovo delovanje, temveč tudi v Družbo za upravljanje terjatev bank kot pravno naslednico nekdanjih Probanke in Factor banke.

Na problematičnost zakona so opozorili tudi v centralni banki ter izpostavili načelo pravne varnosti in posledično prepoved retroaktivnega učinka splošnih pravnih aktov. Zakon po njihovem ni skladen z evropskim in slovenskim pravnim redom, saj je za odvzem dovoljenja bankam v skladu z uredbo Sveta EU izključno pristojna Evropska centralna banka, in ne Banka Slovenije, kot to določa zakon.