STA novice / Ustavno sodišče razveljavilo sodbi, nenaklonjeni posojilojemalcem v frankih (dopolnjeno)

Ustavno sodišče je preizkusilo sodbi ljubljanskega okrožnega sodišča z 9. julija 2019 in Višjega sodišča v Ljubljani z 11. maja 2020. Ustavno pritožbo sta vložila zakonca Igor in Simona Ajdnik, ki ju je zastopala Odvetniška pisarna Robert Preininger, gre pa za prvo odločbo ustavnega sodišča na temo problematike posojil v švicarskih frankih.

Kot so strnili v najvišjem sodnem organu v državi, sta pritožnika v sodnem postopku poudarjala posebno občutljivosti zaradi nakupa družinskega doma in tvegano naravo sklenjenega posla. Opozarjala sta tudi na škodljive posledice posla in podražitve posojila za njun socialni položaj in družinsko življenje. Izpostavljala sta tudi strokovno poznavanje tveganj valutnega trga na strani banke, kar sta povezala z dolgoročnostjo kreditne pogodbe in transparentnostjo njunega premoženjskega položaja v pogodbenem razmerju.

Izpodbijani sodbi sta po pojasnilih ustavnih sodnikov temeljili na dveh samostojnih nosilnih stališčih. Prvo je bilo sestavljeno iz izhodišča, da se poštenost oziroma nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, to je valutne klavzule v švicarskih frankih, v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti ne presoja, in pa ocene, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru izpolnjena.

Z drugim stališčem pa sta sodišči po vsebinski presoji pogodbenega pogoja, to je valutne klavzule, ugotovili, da ta ni bil nepošten. Dobro vero banke sta utemeljili z ugotovitvijo, da v trenutku sklepanja pogodbe banka kljub strokovni skrbnosti ni mogla predvideti (znatnega) gibanja tečajnega razmerja v škodo potrošnikov in da o tem ni dajala določnih ali zavajajočih jamstev.

Odsotnost znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih sta utemeljili z ugotovitvijo, da je tudi banka nosila valutno tveganje in si je bila v skladu z bančno zakonodajo dolžna zagotoviti ustrezno zavarovanje, s čimer sprememba valutnega razmerja zanjo ni pomenila dobička.

Sodna praksa Sodišča EU sicer prav na primeru posojila v švicarskih frankih določa, da mora biti potrošnik v jasnem in razumljivem jeziku informiran o vseh mehanizmih pri glavnem predmetu pogodbe, ki vplivajo na odplačevanje posojila, ter o njihovih posledicah, da lahko sprejme preudarno in poučeno odločitev.

Če temu ni tako, pa mora sodišče v nadaljevanju opraviti presojo poštenosti, torej tega, ali je banka delovala v dobri veri oz. skladno z načelom vestnosti, ter ali obstaja znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih med pogodbenima strankama.

Ustavni sodniki so se odločili, da zaradi precedenčnega pomena ustavnopravnih vprašanj, ki jih odpirata obe stališči sodišč, preizkusijo obe omenjeni stališči sodišč v celoti, torej glede pojasnilne dolžnosti in (ne)poštenosti.

V zvezi s presojo standarda vsebine pojasnilne dolžnosti po presoji ustavnega sodišča iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni bilo mogoče razbrati, na podlagi katerega pojasnila banke se je posojilojemalec lahko zavedal dejanskih posledic velike depreciacije domače valute oziroma rasti tečaja franka na višino prevzetih obveznosti. Ker gre za ključno vsebino standarda pojasnilne dolžnosti, sta sodišči kršili pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena ustave.

Glede presoje nepoštenosti pa sta pritožnika, kot omenjeno, ves čas postopka opozarjala na strokovno kvalificirano poznavanje tveganj valutnega trga na strani banke. Njune trditve po presoji ustavnega sodišča na podlagi direktive EU o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah iz leta 1993 in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo Sodišče EU, pomenijo element presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, ki ga je treba upoštevati. Ker se sodišči do njih nista opredelili, sta po mnenju ustavnih sodnikov kršili pravico pritožnikov do opredelitve iz 22. člena ustave.

Odločbo, da se sodbi razveljavita in vrneta v ponovno odločanje, je ustavno sodišče sprejelo s petimi glasovi za in tremi proti. Proti so glasovali Klemen Jaklič, Rok Svetlič in Marko Šorli. Sodnik Svetlič je dal ločeno odklonilno mnenje, novi predsednik sodišča Matej Acetto pa ločeno pritrdilno mnenje.

Problematika posojil v švicarskih frankih sega predvsem v obdobje med 2004 in 2008, ko so ta posojila zaradi ugodnejših pogojev, povezanih z gibanjem tečaja švicarskega franka, predstavljala nekaj manj kot desetino vseh posojil. Januarja 2015 je nato švicarska centralna banka prenehala s politiko vzdrževanja minimalnega tečaja franka glede na evro, kar je naenkrat okrepilo valuto alpske države in posojila močno podražilo.

Številni posojilojemalci so tako pristali v nezavidljivem položaju, nekateri tudi v resnih finančnih težavah. Ob tem so očitki leteli predvsem na banke, ki da potrošnikom niso ustrezno predstavile tveganj. Številni primeri so pristali na sodiščih, začelo se je tudi večletno prizadevanje za zakonsko ureditev vprašanja s konverzijo za nazaj in vračili preplačil.

Do zdaj so bili posojilojemalci ob močnem nasprotovanju bank neuspešni, o najnovejšem poskusu pa prav na tej seji odloča DZ in kaže, da bi ta lahko dobil podporo. Banke ob tem znova izražajo ostro nasprotovanje in zaradi več zanje nesprejemljivih vidikov predloga napovedujejo ustavno presojo.

Pri tem navajajo, da so imela gospodinjstva konec leta 2021 preko 10 milijard evrov kreditov, posojil v frankih pa je bilo v protivrednosti za manj kot 300 milijonov evrov. Ostala so bila poplačana ali konvertirana v evre.