STA novice / Pred OZP nov strateški dokument o slovenski zunanji politiki (ozadje)

Temeljni cilji slovenske zunanje politike ostajajo mir, varnost, blaginja, urejeni dvostranski odnosi, močna EU in multilateralni sistem ter prepoznavnost Slovenije. Dodatno je med temeljnimi cilji slovenske zunanje politike navedena tesna povezanost s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Posodobljena strategija prinaša spremenjeno oceno mednarodnega okolja ter navaja nove izzive. Krepi gospodarsko diplomacijo in kot niši slovenske zunanje politike omenja medverski in medkulturni dialog.

Profesorica katedre za mednarodne odnose na FDV in članice Centra za mednarodne odnose Ana Bojinović Fenko je za STA ocenila, da posodobljena strategija ustrezno identificira nekatere nove izzive, kot sta kibernetska varnost in hibridne grožnje, a hkrati zapostavlja npr. naraščanje revščine in razlik v blaginji med državami, strategijo držav globalnega Juga in koncept liberalne demokracije.

Ena od večjih vsebinskih sprememb je opredelitev Slovenije znotraj EU. Posodobljena strategija več ne navaja, da je mesto Slovenije v jedru EU, sta za STA opozorili tako bivša veleposlanica v Nemčiji in Švici Marta Kos kot profesorica Bojinović Fenko. Deklaracija o slovenski zunanji politiki, ki jo je DZ sprejel leta 2015 in iz katere je izhajala tudi prejšnja strategija, sicer še vedno navaja usmeritev Slovenije v jedro poglobljene in razširjene EU z močno skupno zunanjo in varnostno politiko.

Po oceni Bojinović Fenkove je v novi strategiji jasno zapisano, da je EU organizacija, ki deluje samo na tistih področjih, kjer država ne more delovati dovolj učinkovito, kar je velika sprememba razumevanja EU in po njeni oceni zelo slaba in problematična.

S tem se po njeni oceni kaže tudi odnos do vladavine prava v EU, ki omenja zavezo k skrbnemu ločevanju med politični in pravnimi vidiki tega načela. Gre za notranjepolitično interpretacijo odnosa Slovenije do načela vladavine prava, saj to ni povezano z nobenimi spremembami v EU, nobenim novim sprejetim dokumentom, je opozorila.

Prenovljena strategija v središče dejavnosti slovenske zunanje politike sicer postavlja alpsko-jadransko-podonavski prostor, Srednjo Evropo in Sredozemlje. Prinaša tudi drugačen pogled na multilateralizem, kjer je sedaj namesto "okrepljenega multilateralizma" v ospredju "učinkovit in stabilen multilateralizem". To po oceni Bojinović Fenkove odraža nezaupanje v multilateralni sistem.

Profesorica je kot neustrezen odziv v strategiji navedla tudi vprašanje migracij, ki je sedaj zreducirano izključno na ukrepanje glede radikalizacije in uspešno integracijo priseljencev v sistem evropskih vrednot, ter da razvojno sodelovanje ni več ključno sporočilo, zgolj multilateralna pomoč. Kritična je tudi, ker naj bi k skrbi za demokracijo prispevali tehnološki velikani. Tudi veleposlanica Kosova je menila, da je omemba tehnoloških velikanov v strategiji "nekoliko pretirana".

Bojinovič Fenkova je opozorila, da se velika notranja nekonsistentnost strategije z vidika EU kaže tudi v tem, da je na eni strani dodana odpornost in strateška avtonomija EU, brez pojasnila, ali v ekonomskem ali varnostnem smislu, na drugi strani pa je zapisano, da sta ZDA in Nato primarni okvir varnosti za Slovenijo.

Profesorica je še ocenila, da je predlagana strategija na skoraj 40 straneh predolga in premalo konkretna ter brez ustrezne časovnice. Strategija z oceno in razmislekom mednarodnega stanja bi morala biti napisana na največ nekaj straneh in bi jo bilo treba v luči hitro spreminjajočega se mednarodnega okolja posodabljati na tri do pet let.

Strategija bi po njenem mnenju morala določati, kam se bo Slovenija z omejenimi silami najbolj usmerila in kje želi biti med vodilnimi. Ključen pomen strategije je določiti glavne, najpomembnejše, stalne cilje ter na piramidni način opredeliti še druge cilje in zanje določiti časovne roke.

"Posodobljena strategija zelo slabo izraža potrebo za spremembo slovenske zunanjepolitične strategije, ki izhaja iz mednarodnega okolja. Mnogo več prevladujejo dejavniki, ki izhajajo iz notranjepolitične ideologije in vrednot političnih strank v sedanji slovenski vladi," je še dejala Bojinović Fenko.

Kritična je tudi, ker je strategija nastajala brez javne in strokovne razprave za razliko od strategije iz leta 2015, ki je sicer predmet njenih številnih analiz. Usmeritve slovenske zunanje politike bi morale biti rezultat čim širšega domačega družbenega konsenza, je opozorila. Tako sedanja kot prejšnja strategija sicer navajata iskanje širokega soglasja o temeljnih zunanjepolitičnih usmeritvah.

Bivša veleposlanica v Nemčiji in Švici Marta Kos je tudi ocenila, da je smiselno, da se je strategija osvežila in da gre načeloma za dober dokument, a slovenska diplomacija po njeni oceni ni dovolj kadrovsko krepka za njeno celovito izvajanje. Pri tem je opozorila na pomen usposabljanja diplomacije.

Zavzema se tudi, da bi bil na vsakem ministrstvu predstavnik MZZ kot neke vrste "oficir za zveze" za boljšo povezanost z ostalimi ministrstvi. Kot pomembno je bivša veleposlanica ocenila, da strategija sedaj več pozornosti namenja novodobni slovenski izseljenski skupnosti in njenemu vračanju.

Strategija kot niši slovenske zunanje politike omenja tudi medverski in medkulturni dialog. Tako bivša veleposlanica Kos kot Bojinović Fenko sta menili, da ima lahko Slovenija pomembno vlogo v medkulturnem dialogu, večja neznanka pa je zanju medverski dialog.