STA novice / Sloveniji na ESČP ni uspelo še z eno tožbo proti Hrvaški zaradi LB (zbirno)

Veliki senat sodišča je v danes objavljeni razsodbi odločitev utemeljil s tem, da LB ni nevladna organizacija in da zato po 34. členu evropske konvencije o človekovih pravicah ni mogla vložiti individualne tožbe. Vlada pa po 33. členu nima pravice, da bi zahtevala presojo meddržavne tožbe o domnevnih kršitvah konvencije tej pravni osebi. 17-članski veliki senat je to dokončno odločitev sprejel z večino.

Slovenija je izrazila obžalovanje, da ESČP ni pritrdil njenim argumentom o dopustnosti tožbe in pristojnosti sodišča za odločanje o njej ter ni pristopilo k vsebinski obravnavi zadeve.

Urad vlade za komuniciranje je v sporočilu za javnost izpostavil, da je meddržavnih postopkov pred ESČP v primerjavi z individualnimi tožbami izjemno malo in da je bila slovenska tožba šele osemnajsta od leta 1956. Posledično sodna praksa v meddržavnih zadevah ni obširna in zaradi politične občutljivosti meddržavnih tožb dopušča sodišču širši manevrski prostor pri razlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Spomnili so, da je Slovenija 15. septembra 2016 tožbo vložila zaradi kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah, zaradi katerih LB ni mogla izterjati svojih terjatev od hrvaških podjetij. Vložila jo je, potem ko je na podlagi analize o uporabi pravnih sredstev na mednarodni ravni sprejela odločitev, da je treba storiti vse, kar je pravno mogoče za zaščito interesov LB.

Dodali so, da je odločitev sodišča sicer dokončna in zoper njo ni možna pritožba, da pa si bo Slovenija kljub temu tudi nadalje prizadevala, da se na politični ravni in v diplomatskih stikih doseže dogovor o rešitvi terjatev LB na Hrvaškem.

V Zagrebu so v odzivu poudarili, da je sodišče sprejelo vse hrvaške argumente in da Slovenija na ESČP sedaj ne more več sprožiti novih postopkov na podlagi enakih dejstev. V uradu zastopnika hrvaške vlade pred ESČP so spomnili, da je Hrvaška od začetka trdila, da ESČP ni pristojen za odločanje o tožbi, ker LB ni nevladna organizacija. Hrvaška je tudi zanikala pristranskost na hrvaških sodiščih.

Slovenija je tožbo vložila, ker da hrvaška sodišča sistematično onemogočajo Ljubljanski banki, da bi prišla do terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij, s tem pa so banko prikrajšala za njeno premoženje. Tožila jo je zaradi kršenja pravic LB do poštenega sojenja, učinkovitega pravnega sredstva, prepovedi diskriminacije ter varstva premoženja na 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči.

Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države, ko je bila LB ena največjih bank v Jugoslaviji in velik posojilodajalec hrvaškim podjetjem. Zahtevek Slovenije za pravično odškodnino je bil 429,5 milijona evrov, kolikor je po oceni revizorjev znašala višina terjatev na dan vložitve tožbe.

V tožbi je dokazovala, da so hrvaške sodne in izvršilne oblasti s svojim sistematičnim in arbitrarnim ravnanjem nezakonito prikrajšale LB za njeno premoženje in s tem v več pogledih kršile evropski pravni red, ki izvira iz evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zavezuje tudi Hrvaško.

Slovenija se je zato znašla v nepravičnem položaju, saj je morala na eni strani izplačati varčevalce LB na Hrvaškem in BiH v skladu s sodbo ESČP v primeru Ališić iz leta 2014, na drugi strani pa je Hrvaška v zadnjih 25 letih storila vse, da prepreči poplačilo terjatev LB do hrvaških podjetij.

Senat ESČP je 19. decembra 2018 primer odstopil velikemu senatu, ki ga sestavlja 17 sodnikov. V ESČP so takrat pojasnili, da se to zgodi samo izjemoma, ko zadeva načenja pomembno vprašanje v zvezi z razlago konvencije ali njenih protokolov ali pa bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo sodišča.

Ustna obravnava o dopustnosti tožbe je pred velikim senatom potekala 12. junija lani.

Na tej obravnavi je Hrvaška zavračala slovenska stališča, ker da pri primeru LB ne gre za navadno tožbo komercialne banke, ampak dejansko za gospodarske interese držav. LB je po mnenju Zagreba entiteta, ki deluje zgolj v interesu države in je v bistvu vladna organizacija, ki zatorej v skladu z določili konvencije, pravili in sodno prakso sodišča nima pravice vlagati tožb. To je sodišče po mnenju Hrvaške potrdilo tudi leta 2015, ko je zavrnilo individualno tožbo LB za izterjavo terjatev.

Slovenija je na drugi strani utemeljevala, da gre za arbitrarno delovanje hrvaških vladnih in sodnih oblasti, da bi zaščitile hrvaška podjetja pred izterjavo dolgov do LB.

Profesorica za pravo EU na Pravni fakulteti v Mariboru Janja Hojnik je za STA sodbo ocenila kot pričakovano glede na prejšnje sodbe sodišča. Po vsebini pa se ne strinja povsem s presojo velikega senata. Ne strinja se z ugotovitvijo, da če bi Sloveniji v tej zadevi dosodilo odškodnino, bi imela končne koristi od odškodnine slovenska država. Meni, da bi bili "končni koristniki slovenski davkoplačevalci, ki pa smo sedaj oškodovani".

Spomnila je, da so po sodbi ESČP v zadevi Ališić morali slovenski davkoplačevalci plačati več kot 400 milijonov evrov, ob tem da so na Hrvaškem še odprte tožbe hrvaških bank zaradi prenesenih deviznih vlog, ki se gibljejo okoli pol milijarde evrov. Kar zadeva terjatve LB do hrvaških podjetij, "pa imamo sedaj zvezane roke", je pristavila.

To je bila prva meddržavna tožbo med članicami EU na ESČP kot tudi prva meddržavna tožba za pravice kake pravne osebe na tem sodišču.

Za tožbo se je Slovenija odločila po številnih poskusih po razpadu skupne države, da bi se uredilo vprašanje terjatev LB do hrvaških podjetij, ko med drugim tako sporazum o nasledstvu kot tudi dogovor z Mokric nista pripeljala do rešitve tega vprašanja kot tudi vprašanja starih deviznih vlog. Polovica hrvaških podjetij, ki jih je tožila LB, več kot 40, je šla medtem v stečaj.