STA novice / Listina EU o temeljnih pravicah pravno zavezujoča že desetletje, a še vedno slabo poznana (tema)

Listina EU o temeljnih pravicah je nekaj več kot 20 strani dolg dokument s 54 členi, ki združuje v enem besedilu vse civilne, politične, ekonomske in socialne pravice državljanov EU. Poleg preambule ima sedem delov, ki se nanašajo na dostojanstvo, svoboščine, enakost, solidarnost, pravice državljanov, sodno varstvo ter splošne določbe o razlagi in uporabi listine.

Listino pozna le eden od desetih Evropejcev

Listina je postala pravno zavezujoča decembra 2009 z uveljavitvijo lizbonske pogodbe. Evropska komisija od tedaj vsako leto objavi poročilo o njenem uveljavljanju. Letošnjega je objavila junija, vzporedno z njim pa še javnomnenjsko raziskavo Eurobarometer o zavedanju državljanov o obstoju listine. Ta kaže, da kljub razvoju kulture temeljnih pravic pri delovanju institucij EU v minulem desetletju ves njen potencial ni izkoriščen in da je osveščenost šibka.

"Le eden od desetih Evropejcev ve, kaj je listina, zato ljudje težko izkoriščajo njen potencial," je junija ob predstavitvi letošnjega letnega poročila izpostavila evropska komisarka za pravosodje Vera Jourova. Ob tem je vlade in civilno družbo pozvala, naj izboljšajo osveščenost in v celoti uresničijo njen potencial.

Komisija sicer v poročilu ugotavlja vse več zavedanja pomembnosti usklajenosti raznih odločitev z listino. Kot eno ključnih pobud za zaščito temeljnih pravic navaja splošno uredbo o varstvu podatkov, poznano po angleški okrajšavi GDPR, ki je začela veljati maja 2016. Vse več je tudi sklicevanja Sodišča EU na listino, število referenc se je od leta 2010 do lani povečalo s 27 na 356.

Agencija EU za temeljne pravice, vzpostavljena leta 2007, ki ima sedež na Dunaju, opozarja na pomanjkanje nacionalnih politik za spodbujanje osveščenosti in uveljavljanja listine.

V lanskem letu je unija sicer sprejela več pobud, ki se nanašajo na izvajanje listine, na primer ukrepe za zaščito žvižgačev na ravni EU, za zagotavljanje svobodnih in poštenih volitev ter proti sovražnemu govoru na spletu.

Trnova pot do pravno zavezujočega statusa

Listina je sicer stara skoraj dve desetletji. Voditelji EU so jo sprejeli decembra 2000 v Nici. Slovesno podpisana in dokončno razglašena je bila v Evropskem parlamentu decembra 2007. Z ratifikacijo lizbonske pogodbe v vseh članicah unije pa se je uveljavil tudi njen pravno zavezujoči status. Pot do njega je bila trnova.

Do leta 2000 v EU ni bilo sistema, ki bi zagotavljal zaščito temeljnih pravic državljanov, ko institucije EU sprejmejo, članice pa izvajajo pravo EU. Glavni namen listine je bil postati pravno zavezujoč dokument, ki bi normativno uredil razmerje med državljani in institucijami EU, tako da bi se lahko državljani nanj sklicevali pred Sodiščem EU v Luksemburgu.

Pri oblikovanju listine je bil najbolj sporen del tisti, ki se nanaša na solidarnost. Listina v tem delu priznava nove ekonomske in socialne pravice na ravni EU. Največ pomislekov je imela Velika Britanija iz bojazni, da bo listina zagotovila preveč pravic sindikatom in da so na sploh socialne pravice preveč velikodušne.

Zaradi teh pomislekov, ki jih sicer niso imeli samo v Londonu, listina ni postala del pogodbe iz Nice, temveč je ostala na ravni politične deklaracije, ki formalnopravno ni zavezovala niti institucij niti članic EU.

V razpravi na konvenciji o prihodnosti Evrope, ki je pripravila besedilo ustavne pogodbe EU, je po kresanju mnenj o tem, kako in ali sploh listino vključiti v ustavno pogodbo EU, na koncu je prevladalo mnenje, naj se v celoti vključi v pogodbo EU. Vendar pa so ustavno pogodbo nato leta 2005 zavrnili na referendumih v Franciji in na Nizozemskem.

V lizbonsko pogodbo, naslednico spodletele ustavne pogodbe, listina ni vključena, je pa v šestem členu pogodbe določeno, da je pravno zavezujoča. Šesti člen med drugim navaja, da EU priznava pravice, svoboščine in načela iz listine o temeljnih pravicah EU ter da ima ta enako pravno veljavo kot pogodbe unije.

Tudi pri oblikovanju lizbonske pogodbe so v Londonu nasprotovali, da bi bila listina sestavni del pogodbe, češ da bi to negativno vplivalo na britansko običajno pravo oziroma sistem socialne varnosti, ki je med najliberalnejšimi v EU. Britanci so si izborili izvzetje (opt-out) in listina za državo ne velja. Izvzetje si je v pogajanjih izborila tudi Poljska.

Tudi češki predsednik Vaclav Klaus je leta 2009 zahteval izvzetje Češke iz listine o temeljnih pravicah, ker ni želel, da bi ta vplivala na vprašanje vračanja premoženja Sudetskim Nemcem, odvzetega po drugi svetovni vojni. V nasprotnem primeru je grozil z vetom na ratifikacijo lizbonske pogodbe na Češkem. Vrh unije je tedaj dosegel dogovor o izvzetju Češke, ki pa ni bil uresničen. Leta 2014 so v Pragi odstopili od te zahteve.