STA novice / Del insolvenčnega zakona v neskladju z ustavo

Neskladna z ustavo sta tretji odstavek 310. člena in tretji odstavek 311. člena zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Prvi opredeljuje uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi, in sicer določa, da če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev (v katerem je njegova terjatev prerekana) ne vloži tožbe, njegova izločitvena pravica preneha.

Drugi pa opredeljuje nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev izločitvene pravice (ki je bil začet pred začetkom stečajnega postopka), in sicer določa, da upniku, ki v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne predlaga nadaljevanja postopka, izločitvena pravica preneha.

Ustavno sodišče je presodilo, da gre pri teh določilih za kršenje ustavne pravice do zasebne lastnine.

Poseg v to pravico bi lahko bil utemeljen s hitrostjo stečajnega postopka, a je ustavno sodišče presodilo, da je poseg prekomeren, saj je mogoče premoženje začeti prodajati tudi, če izločitvena pravica ne preneha. "Pravna posledica prenehanja izločitvene pravice torej ni nujen ukrep za zagotovitev cilja hitrosti postopka. Iz navedenega razloga pomeni izpodbijana zakonska ureditev prekomeren poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave," je zapisalo sodišče.

Upniki morajo sicer v splošnem izločitveno pravico prijaviti v roku treh mesecev po začetku stečaja, a jim, tudi če rok zamudijo, ta pravica ne preneha. Izgubijo jo šele, če stečajni upravitelj proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice.

"Prenehanje izločitvene pravice torej na splošno ni pogoj za začetek postopka prodaje premoženja. Upniki, ki izločitvene pravice ne prijavijo (v zakonskem roku treh mesecev), tvegajo le, da bo premoženje prodano, s čimer bodo ... izločitveno pravico izgubili," piše ustavno sodišče.

Ocenilo je, da bi lahko zakonodajalec zamudo roka za uveljavljanje izločitvene pravice v pravdi določil le kot predpostavko za dovoljenost prodaje. "Izločitvena pravica v tem primeru ne bi prenehala, upniki pa bi jo, enako kot v primeru, ko izločitvene pravice sploh ne prijavijo, izgubili šele, ko bi upravitelj ... prodal premoženje, ki je predmet izločitvene pravice," je zapisalo sodišče.

Ustavno sodišče je DZ naložilo, da mora neskladje z ustavo odpraviti v roku enega leta.

Do odprave protiustavnosti velja, da izločitvena pravica tako v primeru, ko upnik ne vloži tožbe na ugotovitev prerekane izločitvene pravice (tretji odstavek 310. člena), kot v primeru, ko upnik ne vloži predloga za nadaljevanje postopka v predvidenem roku enega meseca (tretji odstavek 311. člena), preneha šele, ko upravitelj v skladu z zakonom proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice.

Sodišče je določilo tudi, da se sme prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, v primeru opustitve vložitve tožbe ali nepredlaganja nadaljevanja pravdnega postopka začeti po izteku roka, ki ga določata ta dva člena, in sicer po enem mesecu od objave sklepa o preizkusu terjatev.