STA novice / V okviru Dnevov slovenskih pravnikov tudi o privatizaciji bank

Kot je v uvodu izpostavil dekan ljubljanske pravne fakultete in predsednik upravnega odbora DUTB Miha Juhart, ki je razpravo povezoval, je privatizacija bank eno ključnih vprašanj današnjega dne. V tej luči je postavil vprašanje, kakšen bi moral biti lastnik banke.

Arhar je v odgovoru ponovil svoj pogled, da mora biti lastnik v prvi vrsti odgovoren, se spoznati na bančno poslovanje ter imeti jasno strategijo razvoja banke. Ob tem je spomnil, da so zahteve za banke bistveno drugačne od zahtev do drugih gospodarskih družb.

Bančni sistem temelji na zaupanju gospodinjstev, podjetij in medbančnega trga in banke morajo vsak dan upravičiti to zaupanje. Banke za razliko od ostalih družb niti za en dan ne smejo zamujati z izpolnitvijo svojih obveznosti, je dejal Arhar.

Mramor je medtem spomnil, da smo se v Sloveniji o lastništvu bank veliko pogovarjali na začetku 90. let minulega stoletja, s tem vprašanjem pa se je srečeval tudi skozi zgodovino svojih funkcij, recimo ko je država že na začetku tisočletja v po njegovih besedah bistveno boljših pogojih prodajala NLB in NKBM.

Enotnega odgovora glede lastnikov Mramor nima. Obstajajo plusi in minusi državnega in zasebnega lastništva, domačega in tujega, zato je treba pri vsaki banki pretehtati eno in drugo, je dejal. Njegove izkušnje pa kažejo, da domače finančne ustanove gotovo bolje pokrivajo interese domačih podjetij.

Tu mu je oporekal Arhar, ki je poudaril, da so imeli v Unciredit banki Slovenija, kjer je bil predsednik uprave, pred krizo višji delež posojil domačim podjetjem in gospodinjstvom kot NLB. Mramor mu je odvrnil, da njegove izkušnje z nekaterimi drugimi tujimi bančnimi skupinami kažejo drugačno sliko.

Nekdanji dvakratni finančni minister je izpostavil tudi, da obstaja v primeru tujega lastništva ob večji krizi nevarnost umika kapitala iz obrobnih držav.

Po Mramorjevih besedah se postavlja tudi vprašanje, ali je lažje voditi ekonomsko politiko, če imaš finančne ustanove v domači lasti. Njegove izkušnje in stiki kažejo, da je res tako.

Plusi tujega lastništva so medtem manj vplivanja politike v vodenje bank in manjše potrebe po dokapitalizacijah ob krizah, boljši rezultati poslovanja, izboljšanje korporativnega upravljanja in nižji stroški poslovanja.

Mramor meni, da bi v lastništvu bank, recimo največje NLB, moralo ostati ravnotežje med državo in zasebnimi investitorji, domačimi in tujimi. Tako bi se zagotovilo na eni strani dobro korporativno upravljanje, država pa bi lahko še naprej sodelovala pri razvoju banke.

Arhar je medtem opozoril, da si morda država preveč obeta od ohranitve nadzornega deleža v NLB, ko gre za vpliv na poslovanje banke.

Franjo Štiblar z ljubljanske pravne fakultete pa je poudaril, da sam ne poudarja nujnosti državnega lastništva, v dilemi med tujim in domačim pa bolj stavi na domače.

Nekatere ustanove bi namreč po njegovem prepričanju morale ostati v domači lasti kot temelj ohranitve identitete in gospodarske osnove, predvsem pa bi se moral dobiček porabiti tam, kjer je ustvarjen. To je po njegovem pomembno tudi v luči obrata nazaj k ekonomskemu nacionalizmu v svetu.

Javna ponudba delnic prebivalstvu, tako Štiblar, ni edini način za zagotavljanje domačega lastništva. V lastniško strukturo lahko vstopijo strateška podjetja ali pa finančni skladi, pri čemer se zaveda, da zadnjih v Sloveniji ni dovolj.

Glede trenutnega ravnanja bank pa je opozoril, da se v Sloveniji zaradi zapiranja poslovalnic ustvarjajo bančne puščave, kar povzroča družbeno škodo.

Mramor in Juhart sta spomnila tudi na razlike, ko država privatizira pod prisilo ali iz želje. V drugem primeru ima volan država bistveno močneje v rokah, je ponazoril Juhart.

Glede tega so se sogovorniki strinjali, da je Slovenija naredila premalo v pogajanjih z Evropsko komisijo glede prodaje saniranih bank in si je zato za svoj trenutni položaj pretežno kriva sama. Praksa je namreč pokazala, da so bili primeri reševanja bank po EU različni, je npr. opozoril Arhar, prav tako pa so se v zadnjih letih pomembno spremenile okoliščine.

Štiblar je prepričan, da so slovenski pogajalci na ravni EU premalo močni, strokovno podkovani in ugledni.

Mramor je slovenskim predstavnikom v Bruslju stopil v bran. Opozoril je, da je v EU izjemno težko uveljaviti svoje interese, velike države, kot sta Nemčija in Francija pa so neverjetno organizirane.

Majhna slovenska ekipa, kjer vsak dela vse, tako po njegovem mnenju dela čudeže, ko ji uspe uveljaviti slovenske poglede. Če bomo želeli to spremeniti, bomo preprosto morali za ta namen nameniti več kadrovskih in finančnih virov. Sicer se nam ne piše dobro, je rekel Mramor.

Arhar mu je pritrdil in dejal, da preveč gledamo na stroške in premalo na koristi, ki bi jih lahko imeli od boljše zastopanosti v Bruslju.