TFL Vsebine / TFLGlasnik

Aktualna vlada je nedavno nekajkrat sugerirala, da bi se lotila neposrednega posega v besedilo Ustave RS.[1] En tematski sklop sprememb je javno predstavila. O drugih lahko predvsem ugibamo. A način, kako je tudi ta tema otipavana (in zdi se, da dokaj pritajeno), ponuja razlog za vnovično skrb – o tem, kaj bo z Ustavo.[2]

Podobno kot velja za družbo in pravo, ki je vselej tudi odraz družbe in njenega razvoja, so tudi ustave v določenem oziru »živi organizmi«. Med demokratičnimi postopki je zato enkratnega pomena prav postopek, ki določa spreminjanje ustave. Uvodoma pojasnim, da v slovenskem modelu ustavne demokracije (temeljski model[3]) po mojem prepričanju manjka en pomemben element: neposredna povezava spreminjanja ustave z ljudstvom. Ne zdi se mi namreč sprejemljivo, da ima Državni zbor RS monopol nad spreminjanjem ustave, [4] da ljudstvo lahko samo predlaga spremembo ustave, ne more pa je zahtevati in da je tudi referendumsko glasovanje o spremembi ustave v celoti pridržano volji parlamenta. [5]

Načelno prepričanje

Pri večini dosedanjih sprememb ustave nisem prepoznal stvarnih razlogov za njeno spreminjanje, zato sem jim javno nasprotoval; volilni sistem (ki še kar ne zagotavlja enakosti volilnega glasu in odločilnosti volje volivcev pri razdelitvi poslanskih mandatov), invalidnost kot nedopustna diskriminatorna okoliščina, pravica do pokojnine, zlato fiskalno pravilo, referendumska ureditve in pravica do pitne vode. Predvsem se mi te spremembe niso zdele nujne. [6] Moje nasprotovanje spremembam ustave ima praviloma dva razloga (ki sem ju večkrat javno pojasnil). Prvi je, da materija sama po sebi ne sodi v ustavo, ali pa je nova določba v ustavi zapisana tako, da je v ustavi ne bi smelo biti (fiskalno pravilo). Drugi pa je, da se v ustavo izrecno zapisuje tisto, kar je v ustavi že vsebovano in to v njej moramo prepoznati z razlago (invalidnost v 14. členu Ustave[7], pravica do pokojnine, pravica do pitne vode). Spremembi ustavne ureditve referenduma pa sem nasprotoval zaradi prepričanja o pretiranosti oženja možnosti referendumske – neposredne - demokracije.

Prva dva razloga za nasprotovanje spremembam ustave se zdita skoraj preveč enostavna, da ne bi šlo za resen ustavnopravni problem. Oziroma, problem je prevelik, da bi ga preveč poenostavili. [8] A iritira močan vtis, da to nikogar zares ne zanima.

Nasprotujem tudi Predlogu za začetek postopka za spremembo 160., 161. in 162. člena Ustave.[9] Pritrjujem sicer širitvi kroga kvalificiranih predlagateljev zahteve za oceno ustavnosti, a brez gotovosti, da se bo »kvalificiranost« res določila dovolj široko. Iz istih razlogov, kot pred leti, [10] pa nasprotujem ponavljanju mantre o »prosti izbiri zadev«. [11]

Ideologija – da in ne

V tematiko o spreminjanju ustave se pogosto vsili očitek o »ideološkosti.«[12] Ideologije same po sebi ne razumem kot problema, težave. Premišljujem jo kot politični in filozofski koncept; kaj je tisto, o čemer ljudje razmišljajo in govorijo s prepričanjem, v kaj verjamejo in komu verjamejo. Zavedam pa se problema slepe vere, praznoverja in zmotnih prepričanj. Podobno gledam na ideološkost. Dojemam jo kot izziv; kako odločevalci, vplivneži in privilegiranci uporabljajo ideologijo kot tehniko javnega delovanja, kako močno ideološke teme in ideološka retorika prežemajo javno sfero, kako uspešni so ljudje pri prepoznavanju te tehnike in koliko je pri njih volje in moči, da se ji upirajo, kadar ta stavi na njihovo nevednost, zavedenost in naivnost. Kakšno je torej razmerje med močjo argumenta in premočjo argumenta moči? Pa med odločanjem (kaj storiti in kaj je) in presojanjem (zakaj nekaj storiti in zakaj je nekaj tako, kot je)? Ali med prevzemanjem (nekritičnim sledenjem in ponavljanjem) in premišljevanjem (kot obveščenim, z znanjem opolnomočenim in kakovostnim mišljenjem)? Moralni vzgibi, izven moralni modusi ravnanja, občutki vedenjske nujnosti, svetovni nazor, ponotranjena vzgoja, pridobljeno znanje, filozofska stališča in izoblikovana etična drža, končno pa zavestno iskanje razlik med tistim, kar je z dejanji ali sporočanjem javno posredovano in tistim, kar je za tem in za kar res gre pri tem (videz in besede na eni strani ter dejstva in resnica na drugi) – to naj nas zanima. S tem naj bi se ukvarjali. Nekaj povsem drugega pa je neverodostojna ideološkost, zreducirana na neresnost neodgovornega minimalizma; naši in vaši, našivašizem, mi in oni, dobri in slabi, pravi in nepravi, ter seveda desni in levi. Pa tudi domači in tujci. To res ni dobro. Posebej ne, ko gre za ustavo (in ustavnosodno odločanje).

Spremenjena ustava

Nedavno sem objavil predlog za novo slovensko ustavo. [13] Seveda je v njem mogoče prepoznati ideologijo, a kot vrednostni sistem, kot moralni modus, kot razumevanje ustavnopravnih tematik in kot avtorjevo etično-politično samorazumevanje, tudi kot razumevanje pomembnih družbenih vprašanj. Izrecno sem poudaril in ponovil zapis iz Temeljne ustavne listine , da se tujcem in »vsem osebam« v Sloveniji enakopravno in učinkovito varujejo enake temeljne pravice in svoboščine. Življenje v neprostovoljni revščini sem opredelil kot protiustavno stanje človeka, za katero naj (socialna) država prevzema aktivno odgovornost in skrb. Okrepil sem zaščito delavcev. Tudi starejših ljudi. Zapisal sem ustavno dolžnost države glede skrbi za mlade ljudi, za študirajoče in za mlade starše. Odgovornost države sem razširil pri vprašanju zaposlovanja in dostopnosti stanovanja. Zapisal sem pravico posameznika do zaščite pred izgubo stanovanja (predlog nove zakonske ureditve pa gre v diametralno nasprotno smer!). V ustavo sem vnesel istospolno partnerstvo. Naslovil sem vprašanje o možnosti izgube poslanskega mandata in odškodninske odgovornosti politikov za prestopke, prelomljene obljube in neizpolnjene zaveze. Poudaril sem pomen skrbi za okolje, pa naravno in kulturno dediščino. In podobno.

Ob tem želim poudariti, da večina mojih dopisov v ustavo, oziroma dopolnitev njenih določb, odraža moje siceršnje – razlagalno/interpretativno – razumevanje slovenske ustave, kakršna je že sedaj. Na eni strani je moje prepričanje, da ustava mora biti načelna, abstraktna, ravno prav obsežna in varovana pred pretiranimi posegi v njeno besedilo. Na drugi strani pa je dejstvo, da imamo pri nas velik problem z razumevanjem ustave, njenim razlaganjem, pripisovanjem ustavi tudi tistega, kar v njej izrecno ne piše, končno pa z njenim spoštovanjem in uresničevanjem. V obdobju 2020-2022 je bila ustava dobesedno razcefrana in poteptana.

Za vmesni prostor pa se mi je res začelo zdeti bolje, če se v ustavo zapiše tudi tisto, kar bi iz nje lahko razbrali ali bi morali razbrati z razlago, kot pa se prepustiti neizpolnjeni želji, golemu upanju in brezplodnemu pričakovanju, da se tistega, kar v ustavi že jasno piše, ne bo ves čas in tako zelo kršilo, pa da se bo ustavi z razlago pripisalo tudi nekaj tistega, kar v njej izrecno ne piše, je pa ustavi to mogoče pripisati z razvojno razlago, skladno z duhom ustave, življenjskimi razmerami in etičnim samorazumevanjem (predpostavljene) politične skupnosti.

Zavzemam se za uzakonitev pravila, da sistem mora omogočiti realno in učinkovito (uresničljivo) možnost za izvolitev neodvisnih kandidatov. Tudi, da je treba po volitvah neodvisne in nestrankarske liste kandidatov obravnavati enako kot politične stranke. [14] Pa da je treba preurediti volilne okraje, ki niso enakopravno oblikovani in volivcem zagotoviti odločilni preferenčni glas. Tudi za pravilo, da bi volilne liste morali, poleg najmanj tretjine kandidatk, v določenem odstotku, sestavljati tudi kandidati, mlajši od trideset let. To sem zapisal v svojo različico ustave.

Že pred časom sem predlagal dopolnitev glasovnic vsaj z možnostjo glasovanja »na nikogar«. Morebitna določitev volilne dolžnosti, če bi se tako odločili, bi morala biti podprta s politiko aktivnega državljanstva in le simbolično sankcijo. Če že. Vsaj v določenem delu bi morale biti predvolilne obljube in zaveze prepoznane kot pogodbeni odnos med volivci in kandidati, ki bi v skrajnih (stvarno dobro utemeljenih) primerih lahko dobil sodno (odškodninsko) varstvo. Možnost odpoklica poslanca bi lahko bila pravno urejena, a seveda s spoštovanjem reprezentativnosti (ne imperativnosti) poslanskega mandata. Volivcem je treba dati tudi možnost izdelave in sprejema zakona, hkrati pa jih učinkovito povezati z možnostjo neposrednega odločanja o spremembi ustave.

Med prioritetami za spremembo obstoječe ustave vidim tudi naslednji predlog:

3. člen

Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi, zato suvereni pravici slovenskega naroda do samoodločbe. 

V Sloveniji kot naciji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Načine izvrševanja neposredne demokracije podrobneje določa zakon. 

Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na učinkovitem in kakovostnem spoštovanju svobode, temeljnih človekovih pravic in svoboščin, demokracije in načel pravne države kot vladavine prava, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot. 
Slovenija lahko iz teh organizacij kadarkoli izstopi. 

Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko Državni zbor Republike Slovenije razpiše referendum (v tem primeru plebiscit). Mora ga razpisati, če to zahteva najmanj šestdeset tisoč volivcev. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži več kot polovica volilnih upravičencev. Veljavne so glasovnice, na katerih volivke in volivci obkrožijo eno od treh možnosti: za, proti, neopredeljen. Državni zbor je vezan na izid referenduma. Če je bil referendum izveden o zakonu o ratifikaciji take mednarodne pogodbe naknadno referenduma o istem vprašanju ni dopustno razpisati v časovnem roku petih let od dneva izvedbe glasovanja. 

Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij, a ne v nasprotju s to ustavo. Ustavno sodišče je pristojno za presojo skladnosti te pravne ureditve s slovenskim ustavnim redom.

V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča Državni zbor Republike Slovenije o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča in če je stališče podprto z glasovi najmanj polovice poslank in poslancev mora vlada stališča upoštevati pri svojem delovanju. Razmerja med državnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslank in poslancev.

51. člen 
(pravica do zdravstvenega varstva)

Vsakdo ima pravico do kakovostnega in splošno dostopnega zdravstvenega varstva in zdravljenja, pod pogoji, ki jih določa zakon. 

Dostop do zdravstvenih storitev mora temeljiti na načelih solidarnosti, najvišje možne kakovosti in enakopravnosti ponudnikov zdravstvenih storitev, brez diskriminacije. 

Zakon podrobneje ureja posamezne pravice in dolžnosti iz naslova enakopravnega in kakovostnega zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. 

Vsakdo ima pravico do zdravljenja v razumnen času, ki ne pomeni grožnje poslabšanja zdravja. 

Zasebno zdravstvo dopolnjuje sistem javnega zdravja, tako, da je v največji možni meri zavarovana pravica do dobrega zdravja in kakovostnega zdravljenja. 

Bolniki v nevarnosti za življenje ali hudo in trajno poslabšanje zdravja imajo pravico do prednostne zdravniške obravnave brez nepotrebnega odlašanja. 

Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon kot izjeme, utemeljene s prisiljujočo družbeno nujnostjo.

51.a člen Ustave RS 
(prepoved prisile in diskriminacije)

Nikogar ni mogoče neposredno ali posredno prisiliti k zdravljenju in medicinskemu posegu, razen v prisiljujoče nujnih primerih, ki jih določa zakon in niso v nasprotju z drugimi določbami ustave, mednarodnim pravom ter medicinsko etiko in deontologijo. 

Nikogar ni mogoče neposredno ali posredno prisiliti k cepljenju ali ga kaznovati zaradi odklonitve cepljenja, ob upoštevanju mednarodnih kodeksov, konvencij in deklaracij o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine ter medicinske etike in deontologije. 

Prepovedana je vsaka oblika diskriminacije, poseganja v pravico do zasebnosti in osebnostne pravice ter vsaka oblika pogojevanja (neposredne in posredne prisile) zaradi odklonitve cepljenja, diagnostičnih postopkov ali drugih medicinskih posegov. 

Zdravstveno testiranje ljudi s testi, ki niso bili predvideni za diagnostiko in niso bili testirani v diagnostiki, ne smejo biti temelj zdravstvene politike in ukrepov. 

Medicina mora biti zavezana k resnici in poštenju. Družba ni dopustno prepustiti znanstvenikom, da sami presojajo o pravicah posameznika nasproti interesom razvoja znanosti. Finančni interesi ne smejo imeti prednosti pred pravom, moralo in etiko. Dobiček ne sme imeti prednosti pred ljudmi.

Zakaj o tem ni mogoče razpravljati?