TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se:

- razveljavita VIII. in IX. točka izreka,

- preostali izpodbijani del sodbe pa spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2022, tožnici vročena 31. 5. 2022, nezakonita.

II. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena 23. 12. 2016, se sodno razveže z dnem 19. 9. 2022.

III. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 5. 2022, temveč je trajalo do vključno 19. 9. 2022.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe tožečo stranko prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas od 31. 5. 2022 do vključno 19. 9. 2022 in ji za navedeno obdobje priznati delovno dobo.

V. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe tožeči stranki za čas od 31. 5. 2022 do vključno 19. 9. 2022 plačati vsakomesečni znesek plače v višini 1.074,43 EUR, ki bi ga prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

VI. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe tožeči stranki plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2022 v višini 261,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2022 dalje do plačila.

VII. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini 2.014,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila."

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Čeprav se obstoj kršitve presoja v okviru ugotavljanja odpovednega razloga iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je njeno naravo in težo treba upoštevati tudi pri presoji pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tako je v zadevi odločilno, da je tožnica neupravičeno izostala z dela daljši čas, za katerega ji ni bil retroaktivno priznan bolniški stalež, pa tega toženi stranki ni sporočila. S tem je kršila najosnovnejšo dolžnost delavca - prihajanje na delo, pa tudi svojo obvestilno dolžnost, tega pa sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo.

Tožničino prepričanje, da bo njeni pritožbi zoper odločbo ugodeno (kar je navajala kot razlog za neobveščanje tožene stranke), ne izključuje njene obveznosti, da delodajalca seznani z razlogom svoje odsotnosti oziroma vsaj o nameravanem podaljšanju bolniškega staleža, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, da bi imela utemeljen razlog, ki bi ji to onemogočal. Tudi njeno subjektivno prepričanje o tem, da zaradi zdravstvenih težav še ni sposobna za delo, ne upravičuje ne njenega izostanka ne opustitve obvestilne dolžnosti.