TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi stavek prvega odstavka 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11 in 57/12) je v neskladju z Ustavo. Državni zbor Republike Slovenije mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja prvi stavek prvega odstavka 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Členi 54, 56, 57, 59 in 61 Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence niso v neskladju z Ustavo.

Tudi pravna oseba, ki je umetna tvorba pravnega reda, uživa ustavno varovano pravico do zasebnosti, ki jo sicer Ustava kot človekovo pravico zagotavlja fizičnim osebam. Ustavnopravno varstvo pravice do zasebnosti pravnih oseb je prilagojeno naravi te pravice in naravi pravne osebe, ki jo fizične osebe ustanovijo zaradi uresničevanja svojih pravic, na gospodarskem področju za uresničevanje pravice do svobodne gospodarske pobude. Za obstoj pravne osebe in normalno izvrševanje njene dejavnosti, zaradi katere je ustanovljena, je pomembno, da uživa neko, pred zunanjimi vdori v razumni meri varovano in zaščiteno notranje polje, v katerem lahko njeno delovanje, ki sledi namenu njene ustanovitve, v miru uresničujejo pripadniki njenega personalnega substrata. Pravnim osebam Ustava jamči možnost varovanja dejstev in podatkov o delovanju pred samovoljnimi posegi države in pred posegi drugih zasebnikov, jamči jim varstvo zasebnosti v prostoru, ki ni splošno dostopno javnosti in v katerem opravljajo dejavnost, pred neželenimi vdori ter možnost varnega in zasebnega komuniciranja na daljavo. Pravna oseba uživa pravico do prostorske zasebnosti v poslovnih prostorih, ki niso splošno dostopni javnosti. Njena prostorska zasebnost se oblikuje v dveh krogih zasebnosti, v katerih se njena pričakovanja, da se jo pusti pri miru, bistveno razlikujejo. V zunanjem krogu pričakovane prostorske zasebnosti pravna oseba ne more pričakovati zasebnosti, ki bi bila po svoji kvaliteti enaka zasebnosti, ki je najvišje varovana pri prostorskem vidiku zasebnosti fizičnih oseb s prvim odstavkom 36. člena Ustave. V tem širšem okviru prostorske zasebnosti pravno osebo varuje 35. člen Ustave. Državni organi smejo zato zaradi izvrševanja nadzora nad gospodarsko dejavnostjo tudi brez sodne odločbe vstopati v poslovne prostore pravnih oseb, ki niso odprti za javnost, ter si jih vizualno ogledati, brez odpiranja skritih predelov ter zasegov stvari in opreme, ki se tam nahajajo. V najožjem krogu prostorske zasebnosti pa lahko tudi pravna oseba pričakuje ustavno varstvo kot fizična oseba v skladu s prvim odstavkom 36. člena Ustave. Posegi v to najožje polje zasebnosti so povezani z veliko intenzivnostjo posega, ki se kaže v takšnih pooblastilih pristojnega državnega organa, da ustrezajo opredelitvi pojma preiskave iz drugega odstavka 36. člena Ustave. Za takšno preiskavo gre, ko lahko pooblaščene osebe pristojnih državnih organov same izvedejo podrobno preiskavo poslovnih prostorov v njihovih skritih delih, da bi pridobile podatke, zasegle listine in druge nosilce podatkov. To pa presega vpogled v listine in njihovo pridobitev, ki jih mora pravna oseba že na podlagi številnih zakonskih določb predložiti pristojnim državnim organom pri izvrševanju nadzora nad njenim poslovanjem. Zato se mora tudi za dopustnost take preiskave pravne osebe zahtevati jamstvo vnaprejšnje sodne odločbe iz drugega odstavka 36. člena Ustave. Omejevanje komunikacijske zasebnosti pravne osebe je na podlagi drugega odstavka 37. člena Ustave dopustno, kadar je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Pojem varnosti države zajema tako državno kot javno varnost. Pojem kazenskega postopka, ko gre za komunikacijsko zasebnost pravnih oseb, pa ni vezan le na kazenski postopek, kot je uveljavljen v pozitivnopravni ureditvi, ampak pomeni, ustavnopravno gledano, postopek, ki se odvija zato, da se doseže varstvo posameznih dobrin, ki morajo biti zaradi njihovega družbenega pomena visoko varovane, kar se odraža tudi v tem, da se varujejo tudi s pomočjo kaznovalnega prava. Ta pojem zajema tudi prekrške pravnih oseb, kadar so ti po svoji naravi in strogosti sankcij, ki so določeni zanje, primerljivi s kaznivimi dejanji. Postopek nadzora, ki ga izvaja Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence, v svojem temelju v veljavni zakonski ureditvi sam po sebi ni urejen kot kaznovalni postopek. Vendar so podatki in dokazi, pridobljeni s preiskavo te Agencije v postopku nadzora, redno podlaga za izvedbo prekrškovnega, lahko pa tudi kazenskega postopka. Zato je treba pooblastila Agencije presojati kot pooblastila, ki so državnemu organu dana za izvedbo kaznovalnega postopka. Učinkovita izvedba postopka nadzora v fazi preiskave je namreč tudi nujni pogoj za uspešno sankcioniranje zaradi prekrška, s katerim je pravna oseba kršila pravila konkurence, in zaradi kaznivega dejanja. Prostorska in komunikacijska zasebnost pravnih oseb sta varovani manj intenzivno kot prostorska in komunikacijska zasebnost fizičnih oseb. Nižja stopnja varstva pravnih oseb v primerjavi s fizičnimi osebami se lahko odraža predvsem v blažjih pogojih za odreditev posega tako na abstraktni ravni kot v konkretnih postopkih in v možnosti odreditve bolj invazivnih in dolgotrajnih posegov. Ne more pa se odražati v opustitvi ustavne zahteve po sodni odločbi, katere namen je v preprečitvi zlorab in v spoštovanju enakega pravnega obravnavanja vseh subjektov. Poseganje v prostorsko in komunikacijsko zasebnost pravnih oseb, kolikor sta varovani s prvim odstavkom 36. člena in s prvim odstavkom 37. člena Ustave, je že na podlagi Ustave dopustno le, če ga odredi sodišče. Vnaprejšnja sodna dovolitev posega, ki jo zahtevata drugi odstavek 36. člena in drugi odstavek 37. člena Ustave, je jamstvo pred samovoljnim poseganjem države v delovanje posameznih subjektov, do tega varstva pa morajo biti upravičene tudi pravne osebe. Ker izpodbijana določba Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence določa, da posege v prostorsko in komunikacijsko zasebnost podjetij vselej odredi Agencija, ki ni sodišče, posegi pa se izvajajo s preiskavo, ki pomeni invaziven ukrep posega v ustavno varovano zasebnost pravne osebe, je opustitev vnaprejšnje sodne odločbe za njeno dovolitev v neskladju s prvim odstavkom 36. člena in s prvim odstavkom 37. člena Ustave. Če je v sodnem postopku, ki hkrati opravlja funkcijo pravnega sredstva, dovoljeno uveljavljati vse pravne in dejanske vidike zadeve, takšna ureditev ni v neskladju s 25. členom Ustave. Kadar se v postopku pred Vrhovnim sodiščem hkrati s pravico do sodnega varstva zagotavlja tudi pravica do pravnega sredstva zoper odločitev drugega državnega organa, izključitev pravice do pritožbe zoper odločitev Vrhovnega sodišča ne posega v pravico iz 25. člena Ustave. Navedena določba Ustave ne zagotavlja še nadaljnje pravice do pravnega sredstva, ko je to enkrat že izčrpano. Dokler Vrhovno sodišče odločitev Agencije preizkuša z vseh dejanskih in pravnih vidikov, ki jih ima pravna oseba pravico uveljavljati, zakonska ureditev ne posega v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Prepoved navajanja novih dejstev in dokazov v postopku pred Vrhovnim sodiščem posega v pravico stranke iz 22. člena Ustave, ki med drugim zagotavlja možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov v svojo korist. Prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov je nujna, da bi se preprečil odmik dejanske podlage spora od dejanskega stanja, ki je začrtano v postopku pred Agencijo, ki je organ, specializiran za varstvo konkurence. Ker ima stranka v postopku pred Agencijo zadostne možnosti, da se opredeli do vseh upoštevnih vidikov zadeve, je poseg ne omejuje do te mere, da bi bila njegova teža nesorazmerna ciljem, ki jim sledi izpodbijana ureditev.