Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in delne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Igorja Ajdnika in Simone Ajdnik, oba Domžale, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Robert Preininger, d. o. o., Šmarje pri Jelšah, na seji 13. januarja 2022

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 250/2020 z dne 11. 5. 2020 in delna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 442/2018 z dne 9. 7. 2019 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

Pritožnika sta tožila (Glej opombo 1) na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, vračilo denarnega zneska (zatrjevanih preplačil) ter neveljavnost in izbris knjižene hipoteke, ki je služila za zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi. Ničnost navedenih pravnih poslov, ki sta jih sklenila z namenom financiranja nakupa družinskega stanovanja, sta utemeljevala z nepoštenostjo pogodbenega pogoja (valutne klavzule) zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti banke ter njene kršitve načela vestnosti in poštenja v povezavi z ravnanjem v slabi veri. Utemeljevala sta tudi obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenem razmerju. Ob izhodišču izrazite (finančne, informacijske, strokovne, kadrovske) neenakosti razmerja sta (Glej opombo 2) že v postopku na prvi stopnji za svoj primer med drugim kot posebej upoštevna izpostavila stališča, da: (i) že načelo vestnosti in poštenja (Glej opombo 3) zahteva od strank pogodbenega razmerja upoštevanje legitimnih interesov nasprotne stranke, pri čemer svobodo urejanja obligacijskih razmerij na najvišji ravni omejuje že Ustava; (Glej opombo 4) (ii) je z vidika socialne funkcije lastnine bančni kredit nujen in prevladujoč način pridobitve denarnih sredstev za nakup stanovanja (eksistenčne dobrine) in je odplačevanje vezano na posameznikove mesečne prihodke v domači valuti; (iii) se socialna funkcija lastnine lahko uresniči le, če potrošniški stanovanjski kredit ne vsebuje prekomernih (na več deset let neomejenih in za stanovanjski kredit neobičajnih) tveganj, ki jih povprečen potrošnik ne more ovrednotiti in obvladati. Pritožnika sta posebej poudarila, da sklenjena kreditna pogodba ogroža njun socialni položaj in tudi možnost osebnostnega razvoja njune družine.

V postopku sta zagovarjala stališče, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti na podlagi kriterijev, ki jih je v sodni praksi razvilo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU). (Glej opombo 5) Menila sta, da bi ju banka morala obvestiti vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kreditov lahko vplivala zelo velika depreciacija domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer). Posebej sta izpostavila, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadošča zgolj formalna in jezikovna razumljivost pogodbenega pogoja v povezavi z informacijo o možnosti tečajnega nihanja. Opozarjala sta tudi, da ima zaradi anuitetnega načina odplačevanja (z manjšim delom odplačila glavnice v začetni fazi) že manjša začetna depreciacija (Glej opombo 6) zelo velike finančne posledice. Navajala sta, da je šlo za kompleksen finančni instrument z enostransko (Glej opombo 7) in teoretično neomejeno porazdelitvijo tveganja, ki ga nista (bila) sposobna ustrezno ovrednotiti. Banka jima v takšnih razmerah z anuitetnimi načrti, ki so temeljili na obrestni meri in tečajnem razmerju ob sklenitvi pogodbe, ne bi smela dajati občutka, da lahko možnosti za »dolgoročni uspeh« predvidita na podlagi predhodnih tečajnih gibanj. Ob tem naj bi bilo ključno že kvalificirano poznavanje valutnega trga in povezanih tveganj na strani banke, kar pa naj ne bi bilo odvisno od bolj ali manj izražene zmožnosti napovedovanja tovrstnih gibanj. Pritožnika sta poudarjala, da sta za najem kredita zastavila lastno stanovanjsko nepremičnino in v posel nista vstopala s presežnim kapitalom, pri čemer je bila banka seznanjena z njunim premoženjskim položajem, ki ni dopuščal bistvenega povečanja obveznosti iz kreditne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pritožnikov zavrnilo. Na podlagi Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča (Glej opombo 8) je menilo, da se v primeru jasnega in razumljivega pogodbenega pogoja (valutne klavzule) ne presoja njegova (ne)poštenost. Vrhovno sodišče je odločalo ob izhodišču, da ZVPot izrecno ne določa, ali je mogoča presoja nepoštenosti jasnega in razumljivega glavnega predmeta pogodbe. Po mnenju Vrhovnega sodišča (Glej opombo 9) bi bila razlaga, ki bi dopuščala presojo nepoštenosti jasnega in razumljivega glavnega pogodbenega pogoja, preširoka in nesmiselna, saj bi močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank. Glavni predmet pogodbe je namreč prav tisto, kar sta imeli stranki pred očmi in s čimer sta izrecno soglašali. Če bi zakonodajalec želel, da je po sklenitvi pogodbe vselej mogoče uveljavljati nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, bi moral to izrecno določiti. Vrhovno sodišče se je v prid takšni razlagi oprlo tudi na načelo lojalne razlage. Po njegovem mnenju je tako pravilnejša razlaga, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil določen nejasno (kakor to ureja Direktiva 93/13/EGS). V nasprotnem primeru (tj. če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno) pa je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati.

Glede standarda pojasnilne dolžnosti se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodno prakso SEU (Glej opombo 10) in med drugim izrecno zapisalo, da seznanjenost z možnostjo nihanja tečaja ne zadošča, saj se zahteva tudi zmožnost potrošnika oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. (Glej opombo 11) Po mnenju sodišča je bilo (ob formalni jezikovni razumljivosti) pomembno, »ali je bilo valutno tveganje tožeči stranki [pritožnikoma] predstavljeno na način, da je lahko predvidela, da lahko ob sklepanju pogodbe ugoden kredit zaradi spremembe referenčne obrestne mere ali/in spremembe tečajnega razmerja med valutama švicarskega franka in [v trenutku sklepanja pogodbe še] SIT postane zanjo neugoden, in da je to tveganje sprejela«. (Glej opombo 12) Sodišče je ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru pojasnilna dolžnost izpolnjena, saj je bila pogodba zapisana v jasnem in razumljivem jeziku, banka pa je enakovredno predstavila kredit v tuji in domači valuti, povezavo valutne klavzule (in referenčne obrestne mere) z višino obroka in grafe preteklega gibanja tečajnega razmerja. Na podlagi dokazne ocene (zaslišanja tožnikov, drugih kreditojemalcev ter uslužbencev banke) je ugotovilo, da »je bilo tožnikoma valutno tveganje predstavljeno na dovolj jasen in ustrezen način in da sta ga razumela«. (Glej opombo 13) Takšen zaključek po mnenju sodišča podpira tudi vprašanje pritožnikov bančnemu referentu, »ali višina bodočih obrokov lahko ogrozi eksistenco štiričlanske družine glede na to, da gre za dolgoročni kredit«. (Glej opombo 14) Če se pritožnika ne bi zavedala tveganja, takšnih vprašanj po mnenju sodišča prav gotovo ne bi zastavljala. Ob opori na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 195/2018 je sodišče prve stopnje zapisalo, da je bistvo zadeve Andriciuc predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točno določenega načina informiranja (npr. z izdelavo grafov in izračunov). Pretiran način informiranja bi lahko vodil do točke prenasičenosti z informacijami in odpiral vrata morebitnim manipulacijam. Sodišče je menilo, da bi delovanje valutnega mehanizma tožnikoma moralo biti znano tudi na podlagi dejstva, da se je tečaj že od podpisa pogodbe do izplačila glavnice gibal v njuno korist. Zapisalo je tudi, da kredit z valutno klavzulo ni kompleksen produkt, kombinacija daljše ročnosti kredita, variabilne obrestne mere in tuje valute pa ne utemeljuje drugačne presoje pojasnilne dolžnosti (in sama po sebi tudi ne pomeni ničnosti posla).

Sodišče je opravilo tudi presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v okviru zahtev Direktive 93/13/EGS. Ob tem je za presojo (ne)dobrovernosti banke po mnenju sodišča ključno, da banka tudi kot bančni strokovnjak ni mogla predvideti, da se valutno tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist kreditojemalcev. Ker banka z informacijami o gibanju ni vnaprej razpolagala in o tem (z izjemo morda trditve, da gre za stabilno valuto) ni dajala določnih jamstev, po mnenju sodišča ni ravnala v slabi veri. Tudi banka je s sklenitvijo pogodbe prevzela valutno tveganje in si je bila v skladu z bančno zakonodajo dolžna zagotoviti ustrezno financiranje. Sprememba valutnega razmerja zanjo torej naj ne bi pomenila dobička. Ker banka tožnikov ni zavajala in sama ni imela špekulativnih namenov, po mnenju sodišča tudi ni mogoče govoriti o kršitvi načela vestnosti in poštenja. Tudi aleatornost, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali celo neobvladljivo, po mnenju sodišča ne pomeni, da je pogodba nedopustna.

V pritožbi sta pritožnika opozarjala, da drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS, ki iz presoje poštenosti izvzema opredelitev glavnega predmeta pogodbe, kadar je ta določen jasno in razumljivo (je torej pojasnilna dolžnost izpolnjena), ni bil prenesen v nacionalni pravni red. Zato naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da se takšna presoja ne opravi, materialnopravno zmotno. ZVPot naj bi namreč zahteval presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe tudi v primeru, če je ta določen jasno in razumljivo. Ob tem sta se pritožnika sklicevala na izhodišče minimalne harmonizacije iz 8. člena Direktive 93/13/EGS in sodbo SEU v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid proti Ausbanc, C-484/08, z dne 3. 6. 2010. V smislu izhodišča pogojevanja ali omejevanja presoje nepoštenosti z neizpolnitvijo pojasnilne dolžnosti naj bi bila zmotna tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, (Glej opombo 15) na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče.

Pritožnika sta opozarjala, da se je v zvezi s presojo pojasnilne dolžnosti prvostopenjsko sodišče v nasprotju s sodno prakso SEU (Glej opombo 16) ob jezikovni razumljivosti pogodbenega pogoja oprlo predvsem na ugotovitev, da ju je banka seznanila z valutnim tveganjem in možno spremembo tečaja. Po mnenju pritožnikov torej prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo nujne zahteve po njuni seznanitvi z zelo veliko depreciacijo in njenim vplivom na obroke odplačevanja kreditne obveznosti. V zvezi s presojo nepoštenosti sta ob sklicevanju na Obvestilo Komisije – Smernice glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL C 323, 27. 9. 2019 – v nadaljevanju Smernice) opozarjala, da je ključno, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. V tem okviru sta izrazila stališče, da je merilo dobre vere objektiviziran element, ki ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke med drugim vključuje tudi presojo skladnosti s poštenimi in pravičnimi tržnimi praksami, ki v zadostni meri upoštevajo zakonite interese potrošnika. Pritožnika sta opozarjala, da sklicevanje prvostopenjskega sodišča na zgolj subjektivno (ne)zmožnost banke predvideti gibanje tečaja ne zadošča. Ponovila sta tudi upoštevna (ustavnopravna) izhodišča presoje, navedena v 1. in 2. točki obrazložitve te odločbe, do katerih naj se prvostopenjsko sodišče ne bi opredelilo. Menila sta, da mora sodišče upoštevne določbe razlagati tudi ob upoštevanju izpostavljenih ustavnih izhodišč, s čimer se zagotavlja ex tunc odprava posledic neustreznega bančnega produkta ob izhodišču pomanjkljivih informacij s strani banke (pozitivna obveznost varstva).