TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dejanske ugotovitve po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da se tožnik ni mogel zaposliti oziroma pridobivati sredstev za življenje ali prebivati v RS zaradi posledic protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Iz tožnikovega dokaznega gradiva po presoji sodišča ni razvidno, da bi brez uspeha skušal podaljšati poslovno vizo, kot je sicer zatrjeval. Ob takem stanju stvari je treba šteti, da je RS prostovoljno zapustil aprila 1994, torej še pred potekom veljavnosti poslovne vize (avgusta 1994), čeprav bi lahko na tej podlagi v tem obdobju zakonito bival v RS. Zato izguba oziroma nezmožnost zaposlitve ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tožnikove odločitve, da kljub veljavnemu poslovnemu vizumu zapusti RS, kar po presoji sodišča ne more biti upravičen razlog za odsotnost iz RS v prvem petletnem obdobju.

Tožnik ni uspel izkazati povezave med ustanovitvijo podjetja in neuspešnim aktivnim iskanjem zaposlitve, ki bi bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da niti izguba bivališča ni posledica izbrisa. Tožnik je namreč po prihodu v RS (aprila 1992) leta 1993 sklenil pogodbo za najem stanovanja za nedoločen čas v Ljubljani, kar že po naravi stvari izključuje pravno upoštevno vzročno zvezo med izbrisom in nezmožnostjo bivanja v RS. V skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene pa je tudi dokazna ocena tožene stranke, da sklep MNZ, s katerim je bil 19. 11. 2002 ustavljen postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ni razlog, zaradi katerega bi bil tožnik prisiljen zapustiti RS zaradi posledic izbrisa. S tem povezan upravni postopek se je namreč začel šele leta 1999, torej po tem, ko je tožnik RS leta 1994 (po izbrisu) že prostovoljno zapustil in se vanjo ni več vrnil.