TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba obdolženca se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati pritožbene stroške – sodno takso.

Prvi odstavek člena 233 ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga zgolj to, da predloži razbremenilne dokaze.

Tega, da je obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj z navajanjem, da je čisto možno, da je takrat posodil vozilo sosedu M. M. in da ne ve, če je v kritičnem času vozil svoje lastno osebno vozilo, vzbudil razumen dvom v obstoj odločilnega dejstva, to je, da je obdolženec v kritičnem času tudi bil voznik v cestnem prometu, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče trditi.

Ugotovitev glede obdolženčeve (ne)odzivnosti že v času pred uvedbo postopka o prekršku, ki bi lahko terjala od prekrškovnega organa drugačen obdolžilni predlog, pa v povezavi z (ne)izvedbo dokaza, ki je bil zaradi smrti nemogoč, ob sočasno pravilni dokazni oceni obdolženčevega zagovora, ko je obdolženec v svojih zagovornih navedbah le dopuščal možnosti, da ni bil voznik, je tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostna podlaga za zanesljiv zaključek o tem, da obdolžencu ni uspelo pri sodišču prve stopnje vzbuditi razumnega dvoma o tem, ali je v kritičnem času bil voznik v cestnem prometu.