TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožniku plačati njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožnik v predmetnem sporu uveljavlja vrnitev nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja (reintegracijo in reparacijo) za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje in s tem delovnega razmerja na podlagi pravnomočne ugotovitve v drugem individualnem delovnem sporu, da je bila odpoved nezakonita. Tožnikova pravica zahtevati vrnitev nazaj na delo ni prenehala, saj v sporu o nezakonitosti odpovedi ni bil dolžan postaviti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Zahtevek, ki ga je postavil v predmetni tožbi, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, je uveljavljal pravočasno (202. člen ZDR-1), kot zahtevek, da ga tožena stranka pozove na delo ob upoštevanju novih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja (po pravnomočni sodbi iz socialnega spora). Tožnik ima tako za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje pa do poziva nazaj na delo pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj se pravice iz naslova invalidnosti pridobijo z dejanskim nastopom dela, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje (159. člen ZPIZ-1). Za čas do nastopa dela z omejitvami se šteje, da bi bil tožnik na delu polni delovni čas in je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo nadomestila plače za polni delovni čas. Po dejanski realizaciji poziva na delo, pa je tožnik upravičen do plačila za polovični delovni čas na delovnem mestu učitelj športne vzgoje z omejitvami.