TFL Vsebine / TFLGlasnik

Jože Kristan je, kot je sam zapisal, zastopal banke pri sklepanju hipotekarnih potrošniških kreditnih pogodb. Po mojih izkušnjah je kot pooblaščenec banke sodeloval na notarskih narokih, o čemer sem se prepričal iz listinske dokumentacije ob zastopanju strank v številnih pravdnih postopkih pred slovenskimi sodišči. To dejstvo lahko nakazuje na njegovo osebnostno opredeljenost do problematike, ki pa ne more biti razlog za očitno pravno nevzdržna stališča, ki jih je nanizal v svojem prispevku, in izkrivljeno povzemanje vsebine odločb sodišč.

Glede njegovega zapisa, da so bili potrošniki, ki so z bankami sklepali potrošniške hipotekarne pogodbe, »bolj izobraženi in k špekulativnim poslom nagnjeni posamezniki«, lahko zapišem, da gre za grobo neresnico. Velika večina tožnikov, ki jih zastopa moja pisarna, in teh ni malo, so ljudje s poklicno ali srednješolsko izobrazbo. V obdobju, ko so se z bankami sklepale hipotekarne kreditne pogodbe za stanovanjske kredite, so bili kreditojemalci povečini tedanje mlade družine z mladoletnimi otroki in preprosti ljudje, ki so ob najemanju kreditov v CHF najemali prvi stanovanjski kredit za reševanje stanovanjskega vprašanja. Lahko zagotovim, da ti ljudje niso imeli pojma, v kaj se spuščajo. Iz ust bančnikov kot prič je v tozadevnih pravdah pogosto slišati, da se je velika večina potrošnikov v času podeljevanja teh kreditov (zlasti pri tedanjih bankah v tuji lasti, eno od teh pa je zastopal tudi Jože Kristan) odločala za kredite v CHF. Razlogi za to so bili predvsem v tem, da so jim bili ti krediti predstavljeni na privlačen način zaradi nižjih anuitet in boljše kreditne sposobnosti, s čimer so bili spodbujeni, da so se odločali za tovrstne kredite. Prav način izračuna kreditne sposobnosti je namreč po izrecnem stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 141/2017 pomembna okoliščina, ki bi lahko potrdila, da je banka v individualnih pogajanjih favorizirala kreditiranje v švicarskih frankih in s tem kršila svojo pojasnilno dolžnost, ker je že z izračunom kreditne sposobnosti favorizirala kredite v CHF, pri katerih je bila kreditna sposobnost kreditojemalcev večja kot pri kreditih v domači valuti. Množičnost kreditov v CHF zaradi znatno nižjih anuitet bi po hipotezi Jožeta Kristana pomenila, da je bila tedanja velika večina kreditojemalcev (beri mladih družin z mladoletnimi otroki, ki so najemale prvi stanovanjski kredit za reševanje stanovanjskega vprašanja) visoko izobraženih špekulantov (kar je seveda daleč od resnice).

Odgovore na vprašanja Jožeta Kristana, kaj zapolnjuje standard potrošnika, ki je normalno obveščen, razumen in preudaren, je že davno oblikovala obsežna praksa Sodišča EU, ki je v zvezi s tem že mnogokrat podalo razlago prava EU, ki je formalni pravni vir erga omnes in ex tunc. S tem se bo verjetno strinjal tudi Jože Kristan (v nasprotnem primeru bi ga »gladko zabrisali« na pravniškem državnem izpitu).

Ne gre torej za neposredno uporabo direktiv, kar kot eno od tez na račun kritike sodne odločbe Vrhovnega sodišča skuša plasirati Jože Kristan. Morda zgolj za primerjavo – Sodišče EU je v novejši sodbi v zadevi C‑139/22 z dne 21. septembra 2023 sprejelo nekaj dodatnih in specifičnih stališč v smeri razlage prava EU, ko je šlo za kreditno pogodbo, ki je bila sklenjena med banko in osebo, ki je bila zaposlena pri tej banki, pri čemer je ta oseba zaradi svoje izobrazbe in poklicnih izkušenj imela znanje o bistvenih značilnostih in tveganjih, povezanih s to kreditno pogodbo, ki ga ima potrošnik, ki je bolj poučen od povprečnega potrošnika (65. točka obrazložitve cit. sodbe). Sodišče EU je v zvezi s tem ponovno podalo razlago, da je treba izpolnjevanje zahteve po preglednosti preveriti glede na objektivni standard normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega potrošnika (66. točka obrazložitve). V nadaljevanju pa je Sodišče EU pojasnilo, da je poleg tega iz besedila člena 2(b) Direktive 93/13 razvidno, da je varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva, odvisno od namenov, za katere deluje fizična oseba, in sicer namenov, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti, in ne od posebnih znanj, ki jih ima ta oseba (67. točka obrazložitve). Ob tem je podalo še nadaljnjo razlago, da to široko pojmovanje pojma »potrošnik« zagotavlja varstvo iz te direktive za vse fizične osebe, ki so v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju ne le glede ravni obveščenosti, ampak tudi glede pogajalske moči, zaradi česar te fizične osebe sprejmejo pogoje, ki jih je predhodno sestavil ta prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko kakorkoli vplivale na njihovo vsebino (68. točka obrazložitve uvodoma cit. sodbe in sklicevanje na sodbo z dne 21. marca 2019, Pouvin in Dijoux, C‑590/17, EU:C:2019:232, točki 25 in 28). V skladu z navedenim je Sodišče EU v 3. točki izreka citirane sodbe razsodilo:

»Člen 4(2) Direktive 93/13 v povezavi z njenim členom 2(b) je treba razlagati tako, da mora prodajalec ali ponudnik zadevnega potrošnika obvestiti o bistvenih značilnostih pogodbe, sklenjene s tem potrošnikom, in tveganjih, povezanih s to pogodbo, tudi če je ta potrošnik njegov zaposleni in ima ustrezno znanje s področja navedene pogodbe.«

To recimo pomeni, da bi tudi Jože Kristan kot odvetnik in visoko izobražena oseba, ki je kot pooblaščenec banke imel posebna znanja s področja tovrstnih kreditnih pogodb, lahko uspešno izkazal aktivno legitimacijo za ničnostni zahtevek do banke kot potrošnik, če bi recimo tudi sam najel kredit v CHF izven namena poklicne dejavnosti, čeprav bi se morda zanj odločil iz špekulativnega namena (seveda pa to ne pomeni samo po sebi, da bi bil z zahtevkom uspešen).

Glede uporabe prava EU je Ustavno sodišče v 31. točki odločbe v zadevi Up‑14/21 zapisalo, da sta jasnost in razumljivost v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 5. aprila 1993 (ter v tem okviru vprašanje pojasnilne dolžnosti) ob izhodišču minimalne harmonizacije avtonomna pravna pojma pravnega reda EU, katerih razlaga je v izključni pristojnosti Sodišča EU. Ob tem je dodalo, da mora nacionalno sodišče v postopku, ki ga vodi, ko se sreča z vprašanjem, katerega rešitev je v izključni pristojnosti Sodišča EU in je to sodišče na vprašanje že odgovorilo, pri presoji, skladno z načelom lojalne razlage, upoštevati v sodbi opredeljena merila, s katerimi so opredeljeni pojmi iz prava EU. Če nacionalno sodišče sodi na podlagi stališč, ki niso skladna z merili Sodišča EU glede opredelitve pojmov iz prava EU, kot je ugotovilo Ustavno sodišče RS v cit. odločbi, gre tudi za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (arg. 13. točka odločbe Ustavnega sodišča Up‑1056/11). V tem delu se je Ustavno sodišče izreklo tudi glede pravnih stališč, ki so bistvena za sojenje (ratio decidendi), ko se je v tem kontekstu izrecno sklicevalo na ustaljeno in enotno sodno prakso Sodišča EU glede vsebine standarda pojasnilne dolžnosti kot tudi pravnih izhodišč presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja. Slovenska sodišča torej morajo zagotoviti enotno uporabo in učinkovitost prava EU in nacionalni sodnik glede uporabe prava EU, ko Sodišče EU že sprejme stališča glede razlage, nima več izbire, ki bi omogočala sojenje v nasprotju s stališči Sodišča EU. Slovenski sodnik mora v takšnem primeru slediti ne samo sodni praksi Sodišča EU, pač pa tudi stališčem Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča z močjo precedensa, ko se sklicujeta na sodno prakso Sodišča EU.

Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 povzelo izhodišča presoje ne le ob upoštevanju Direktive 93/13, ampak zlasti z vidika razlage prava, ki jo je Sodišče EU podalo v številnih zadevah. Zato je argument Jožeta Kristana, da direktiv »ni mogoče neposredno uporabljati« (verjetno misli na horizontalna razmerja med posamezniki), docela zgrešen.

Tudi v nadaljevanju svojega prispevka usmerja kritiko na račun citirane odločbe Vrhovnega sodišča na podlagi argumentov, ki so popolnoma napačni in odražajo nepoznavanje problematike, ki se tiče pravnih podlag za sojenje. Omenja namreč izključitveno klavzulo po drugem odstavku 1. člena Direktive 93/13, vendar pa ne razume njenega namena in pomena, pri čemer je mogoče sklepati, da ne pozna tega dela ureditve po Direktivi 93/13 in sodne prakse Sodišča EU, ki se nanaša na uporabo prava EU v zvezi s to izključitveno klavzulo. Drugi odstavek 1. člena Direktive 93/13 namreč vsebuje klavzulo o izključitvi presoje nepoštenosti na podlagi Direktive 93/13, če pogodbeni pogoj odraža obvezne določbe nacionalnega zakona ali drugega predpisa. V zvezi s tem je Sodišče EU oblikovalo obsežno prakso (tudi o tem, kdaj se šteje, da gre za obvezno določbo nacionalnega zakona). Sodišče EU je v eni zadnjih sodb o tej temi, v sodbi v zadevi C-243/20 z dne 21. decembra 2021, odgovorilo na vprašanje, ali je treba člen 8 Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje sprejetju ali ohranitvi določb nacionalnega prava, katerih učinek je uporaba sistema varstva potrošnikov iz te direktive za pogoje, na katere se nanaša člen 1(2) (drugi odstavek 1. člena) te direktive. V tem kontekstu je Sodišče EU razsodilo:

»Člen 8 Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje sprejetju ali ohranitvi določb nacionalnega prava, katerih učinek je uporaba sistema varstva potrošnikov iz te direktive za pogoje iz člena 1(2) te direktive.«

Slovenski zakonodajalec je s sprejetjem Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) nedvomno imel jasen namen povečanja ravni varstva potrošnikov v primerjavi z ravnjo, ki je zagotovljena z Direktivo. O tem je Sodišče EU odločilo v slovenski zadevi C-405/21, v kateri sem zastopal tožnico. Zato tudi Vrhovno sodišče RS izhaja iz utemeljenega stališča, da je ZVPot skupek avtonomnih pojmov tako slovenskega kot evropskega prava. Ob tem je bistveno upoštevati stališče Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS, da je po ZVPot treba vselej opraviti presojo nepoštenosti ob upoštevanju najnižjih jamstev Direktive 93/13 in meril, ki jih je razvilo Sodišče EU, in da Direktiva 93/13 temelji na načelu minimalne usklajenosti ter lahko države članice po 8. členu Direktive 93/13 sprejmejo ali ohranijo določbe, ki pomenijo višjo raven varstva potrošnikov, če ne posegajo v skupnostno pravo.

Jože Kristan je spregledal določilo členov 8 in 8a Direktive 93/13. Slednji določa, da država članica, če sprejme določbe v skladu s členom 8, o tem in o kakršnihkoli naknadnih spremembah obvesti Komisijo, zlasti kadar te določbe ugotavljanje nepoštenosti razširijo na individualno dogovorjene pogodbene pogoje ali na ustreznost cene ali plačila. Komisija pa mora na podlagi drugega odstavka 8.a člena Direktive zagotoviti, da so informacije iz prvega odstavka potrošnikom in trgovcem lahko dostopne, med drugim prek določenega spletnega mesta. Komisija mora informacije iz prvega odstavka posredovati drugim državam članicam in Evropskemu parlamentu ter se z zainteresiranimi stranmi posvetuje o teh informacijah (tretji odstavek 8.a člena Direktive 93/13). Skladno zgoraj navedenemu Priloga II Direktive 93/13 prikazuje informacije, ki so jih države članice uradno poslale Komisiji na podlagi člena 8a Direktive 93/13. Ta Priloga II vsebuje prikaz posebnosti zadevnega nacionalnega prava. Te informacije so na voljo tudi na spletišču, ki se redno posodablja. V tabeli v Prilogi II Direktive je navedena tudi Slovenija, ob izrecni opredelitvi posebnosti slovenskega nacionalnega prava (cit.):

»Nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku.«

V tem kontekstu je tudi Ustavno sodišče izrazilo stališče, da Direktiva 93/13 ob izhodišču minimalne harmonizacije in upoštevanju sodne prakse Sodišča EU dopušča strožje nacionalno varstvo, in sicer tako:

»[...] da se presoja nedovoljenosti lahko razteza na jasen in razumljiv glavni predmet pogodbe« in da »[...] načelo lojalne razlage v povezavi z Direktivo ne more utemeljiti stališča, da je (ne)poštenost pogodbenega pogoja v primeru izpolnitve pojasnilne dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) vselej pravno nepomembna za odločitev«(odločba Ustavnega sodišča Up‑14/21-30 z dne 13. januarja 2022, točka 24).

Zakon, ki to področje ureja, pa je nedvomno ZVPot. Ker je torej Republika Slovenija razširila presojo nepoštenosti tudi na pogodbene pogoje, ki so jasni in razumljivi, ter uveljavila višjo raven varstva potrošnikov na podlagi 8. člena Direktive 93/13, morajo nacionalna sodišča zagotoviti sodno varstvo, ki izhaja iz določb prava EU, in njegov polni učinek. To pa po sodni praksi Sodišča EU velja zlasti v primerih, kadar nacionalno sodišče odloča o sporu glede uporabe nacionalnih določb, ki so bile, kot v obravnavanem slovenskem primeru ZVPot, sprejete posebej z namenom prenosa direktive in katerih namen je, da posameznikom podeljujejo pravice.

Jože Kristan Vrhovnemu sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo, katere pogodbene pogoje iz konkretne pogodbe je šteti za tiste, ki jih je določila toženka. Če v pravdi v zvezi s tem ni bilo ugovora tožene stranke (da naj bi šlo za posamično dogovorjene pogoje), se sodiščem glede tega ni bilo treba opredeljevati. Sicer pa prvi pododstavek člena 3(2) Direktive 93/13 določa, da se, če je bil pogodbeni pogoj sestavljen »vnaprej «, denimo v primeru »vnaprej oblikovane tipske pogodbe«, vedno »šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično«. Tretji pododstavek člena 3(2) Direktive 93/13 pa določa: če prodajalec ali ponudnik trdi, da sta se stranki o »tipskem pogoju« dogovorili posamično, nosi dokazno breme. V skladu z drugim pododstavkom člena 3(2) Direktive nadalje velja, da dejstvo, da sta se stranki o nekaterih vidikih pogoja ali o posebnem pogoju dogovorili posamično, ne pomeni, da sta se tudi o drugih pogodbenih pogojih dogovorili posamično. V zvezi s tem se je oblikovala tudi obsežna praksa Sodišča EU (da ne bom deležen očitka o neposredni neuporabljivosti Direktive 93/13 v horizontalnih razmerjih med posamezniki). V tem kontekstu Jože Kristan Vrhovnemu sodišču torej očita, da bi se moralo opredeljevati o tem, katere pogodbene pogoje iz konkretne pogodbe je šteti za tiste, ki jih je določila toženka, čeprav se sodiščem na prvi in drugi stopnji sojenja glede tega ni treba opredeljevati brez konkretiziranega ugovora banke. Še zlasti ne na revizijski stopnji, saj revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku). Jože Kristan v zvezi s tem v svojem prispevku citira točko 9 obrazložitve revizijske odločbe, češ da je Vrhovno sodišče svojo presojo omejilo na vprašanja, ki so potrebna za odločitev o reviziji v kontekstu petih dopuščenih vprašanj, kar označuje za pomanjkljivo obrazložitev, ki da ne dosega »standarda pojasnilne dolžnosti«, čeprav gre za stališče, ki je odraz jasne zakonske določbe.

Seveda pa je Vrhovno sodišče podalo jasno pojasnilo, kateri pogodbeni pogoj iz konkretne kreditne pogodbe je v konkretnem primeru nepošten. Celotna argumentacija po sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 se nanaša na pogodbeni pogoj kredita v tuji valuti, ki implicira valutno tveganje, ter na presojo, ali je banka na pravilen način izpolnila pojasnilno dolžnost do tožnikov glede tega valutnega tveganja.

»Problematičen« je zapis Jožeta Kristana tudi v tistem delu, ko navaja »odprto vprašanje, ali je potrošnik/ tožnik sploh utrpel kakšno relevantno škodo«. Škoda sama po sebi v tovrstnih ničnostnih pravdah ni relevantna, zlasti ne z vidika vpliva (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti na nepoštenost pogodbenega pogoja kredita v tuji valuti. Po razlagi prava EU v praksi Sodišča EU presoja znatnega neravnotežja ne sme biti omejena na količinsko (ekonomsko) presojo primerjave skupnega zneska predmeta pogodbe in stroškov, ki jih je na koncu utrpel potrošnik, in je lahko posledica drugega resnega posega v pravni položaj, kar v danem primeru predstavlja neinformirana odločitev z nepredvidljivim vplivom na pogodbene obveznosti potrošnika zaradi nelojalnega ravnanja banke. O tem se je Sodišče EU opredelilo v številnih zadevah (npr. v C-609/19, C-226/12, C-621/17, C-84/19 in drugih). Pri tem je Sodišče EU še pojasnilo (zadeva C-229/19), da je znatno neravnotežje lahko podano tudi tedaj, če bi pogodbeni pogoj v drugih okoliščinah potrošniku koristil (recimo v primeru krepitve tečaja domače valute v razmerju do CHF). Torej je zgrešen tudi zapis Jožeta Kristana, da se je »treba vprašati, katero od sodišč na kateri od stopenj je proučilo dejansko stanje, da bi lahko s stopnjo prepričanja dokazovalo vsaj obstoj zatrjevane škode«. Pri tem je Jože Kristan celo zapisal, da je tožniku »na pomoč priskočilo sodišče in mu priznalo denarno terjatev do banke v znesku 80.000,00 evrov«, kar pa je v nasprotju z izrekom sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 ter stanjem pravdnega spisa, saj je bil zahtevek prvega tožnika za plačilo zneska 79.956,29 evra na podlagi sodb sodišč prve in druge stopnje zavrnjen, z revizijsko odločbo pa sta bili sodbi sodišč prve in druge stopnje v tem delu razveljavljeni in je bila zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki o tem delu zahtevka sploh še ni odločilo.

V podobnem slogu nadaljuje Jože Kristan, ko celo zatrjuje, da »direktivi 7. novembra 2008 v Sloveniji še nista veljali in se nanju ni mogoče sklicevati«, pri čemer omenja tudi Direktivo 93/13, ki je bila sprejeta 5. aprila 1993 in je v letu 2008 nedvomno veljala. Sodbe Sodišča EU imajo učinek erga omnes in ex tunc in sodišča v Republiki Sloveniji morajo ob uporabi nacionalnega prava, še posebej če gre za določbe posebne ureditve, ki je bila sprejeta z namenom izvajanja zahtev iz Direktive 93/13, razlagati nacionalno pravo ob upoštevanju besedila in cilja zadevne direktive, da bi bil dosežen učinek, ki mu ta sledi. Ker je, kot je Sodišče EU tudi razsodilo v zadevi C-405/21, slovenska nacionalna ureditev 24. člena ZVPot v skladu z Direktivo 93/13, se mora pri razlagi uporabiti nacionalni predpis, ki se razlaga v skladu s to direktivo.

Jože Kristan ne pozna niti specifične prakse Sodišča EU, vezane na kredite v tuji valuti. Sodišče EU je v zadevi C‑117/23 (sklep z dne 18. oktobra 2023) obravnavalo vprašanje, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pomenijo nedovoljene klavzule v smislu te določbe klavzule v posojilni pogodbi, po katerih je izposojeni znesek denominiran v tuji valuti in ga banka najprej plača v tej valuti na določen račun, preden ga nato pretvori v nacionalno valuto v dobro posojilojemalčevega tekočega računa, kadar imajo takšne klavzule učinek prenosa tečajnega tveganja v celoti na potrošnika.

Sodišče EU je na to vprašanje odgovorilo, da je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da bodo ti pogoji verjetno nepošteni pogoji v smislu te določbe, torej klavzule, ki se pojavljajo v posojilni pogodbi, po katerih je izposojeni znesek denominiran v tuji valuti in ga banka na začetku plača v tej valuti na določen račun, nato pa ga pretvori v nacionalno valuto ali rezervno valuto in knjiži v dobro na tekoči račun posojilojemalca, kadar imajo take klavzule učinek prenosa tveganja tečaja na potrošnika v primeru znatne apreciacije tuje valute in na drugi strani zagotavljajo kreditni instituciji v škodo potrošnika prednost, vezano na pogoje konverzije posojila, ki niso posebej dogovorjeni med strankama ob sklenitvi pogodbe.

V zvezi s tem je Sodišče EU v zadevi C‑117/23 še izpostavilo (52. točka obrazložitve), da je treba upoštevati dejstvo, da zadevna pogodba, čeprav je bila izražena v švicarskih frankih, v resnici ni bila namenjena nakupu določene količine te valute s strani posojilojemalcev, temveč je bila namenjena zagotovitvi zneska v evrih z namenom nakupa nepremičnine, kot tudi nadaljnje dejstvo, da je dolg, glede katerega so se kreditojemalci zadolžili v razmerju do banke, tak, da bi ga načeloma morali vrniti denominiranega v švicarskih frankih, s čimer je bilo v tem primeru na njih preneseno menjalno tveganje, kar kaže na zlorabo takšne povezane klavzule.

V konkretnem primeru zadeve tožnikov je bil kredit nakazan v CHF na večvalutni TRR in nato v evrih, menjava pa se je opravila po nakupnem menjalniškem tečaju banke na dan koriščenja kredita.

---

¹ Kristan, J.: Kreditna pogodba v švicarskih frankih – ne ve se katerič že, Odvetnik št. 3 (116) – poletje 2024, str. 38.

² Ilc, J.: Kreditna pogodba v švicarskih frankih, Odvetnik št. 1 (114) – pomlad 2024, str. 11.