TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti 220,32 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Ker je bil tožnik, kot izhaja iz pravnomočne sodbe upravnega sodišča nezakonito razrešen kot direktor in je bila ta odločba odpravljena, pred delovnim sodiščem pa tožnik uveljavlja nezakonitost premestitve na drugo delovno mesto v posledici nezakonite razrešitve, lahko, glede na to, da se mu mandat kot direktorju še ni iztekel in ni pravne podlage za njegovo premestitev, predlaga vsako primerno začasno odredbo za zavarovanje njegove terjatve po reintegraciji na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen. Tako gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki je v pristojnosti delovnega sodišča.

Sodišče je vezano na pravnomočno sodbo upravnega sodišča, s katero je bila odločba o tožnikovi razrešitvi odpravljena. Ker je s tem odpadla pravna podlaga za tožnikovo premestitev, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkazan pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj je tožnik izkazal, da verjetnost njegove terjatve za reintegracijo na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen, obstoji. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi aktivnosti tožene stranke, ki je po izdaji sodbe upravnega sodišča objavila posebni javni razpis, obstaja nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve za reintegracijo na delovno mesto direktorja onemogočena ali precej otežena.