TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka, zato mora sodišče v primeru, da je ugovor utemeljen, tožbeni zahtevek zavrniti.

Sodišče prve stopnje je odločilo le, da se "v preostalem tožbeni zahtevek zavrne". Tako oblikovan izrek je bistveno pomanjkljiv, ker iz njega ni razvidno, na kateri tožbeni zahtevek se odločitev nanaša. O tem je mogoče sklepati le iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pa ne zadostuje. Izrek izpodbijane sodbe je v tem delu nerazumljiv, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kaznivo dejanje, ki je pogoj za uporabo zastaralnega roka iz prvega odstavka 353. člena OZ, mora biti praviloma ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, če sodišče vprašanje nastanka škode s kaznivim dejanjem presoja v okviru predhodnega vprašanja, pa tožnik - oškodovanec nosi trditveno in dokazno breme, da je bila škoda povzročena s točno določenim kaznivim dejanjem in mora njegove znake dokazati v objektivnem in subjektivnem smislu. Toženec je z ilegalnim prevozom prebežnikov storil prekršek in ne kaznivega dejanja. Kazenski postopek zoper toženca ni bil uveden, tožnik pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval niti obstoja vseh objektivnih elementov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj ni zatrjeval, da je toženec prebežnika ilegalno prevažal v zameno za plačilo. Poleg tega iz odločb mejne kontrole izhaja, da je bilo tožniku in tožencu zaradi tega dogodka naloženo plačilo globe, globa pa je sankcija za prekršek in ne za kaznivo dejanje. Za odškodninsko terjatev v zvezi s tem dogodkom zato velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ. Ker je ta pred vložitvijo tožbe že potekel, je ugovor zastaranja utemeljen.