TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o pravnih stroških (IV. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 2.741,71 EUR nadomesti z zneskom 3.363,86 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 41,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Tožeča stranka in njeni pravni predniki so na podlagi pogodb namesto razlastitve na spornem zemljišču pridobili pravico uporabe, z lastninjenjem pa na osnovi zakona lastninsko pravico. Nepravilno je pritožbeno stališče, da je bila do lastninjenja upravičena zgolj oseba, v korist katere je bila lastninska pravica vpisana v zemljiški knjigi.

Toženčev pravni prednik ob svoji smrti ni bil lastnik spornega zemljišča, ker ga je za časa življenja odsvojil s pogodbama namesto razlastitve. Kljub temu, da zemljiškoknjižni vpis na osnovi navedenih pogodb ni bil izvršen, je bila pravica uporabe prenesena na pravnega prednika tožeče stranke. Vpis v zemljiško knjigo namreč v družbeno-lastninskem sistemu ni bil konstitutivne narave. Razen tega je do prehoda iz zasebne v družbeno lastnino prešlo s pogodbama namesto razlastitve, katerih učinki so, skladno s sodno prakso, primerljivi z razlastitvijo, torej z odločbo državnega organa. Ker pokojni ob svoji smrti ni bil lastnik spornih nepremičnin, ti dve nepremičnini nista sodili v zapuščino in z dedovanjem nista prešli v toženčevo last (132. člen ZD). Sklep o dedovanju, v katerem sta nepremičnini navedeni kot zapustnikovo premoženje, je zgolj deklaratorne narave; ni samostojna podlaga za pridobitev lastninske pravice.

Stranka je upravičena le do povrnitve potrebnih stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da tožeča stranka ni bila dolžna podajati le pravno odločilnih dejstev, ampak se je bila dolžna odzvati tudi na navedbe tožene stranke. Nezanikana dejstva se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. čl. ZPP). Tožena stranka je pravno odločilna dejstva navajala v odgovoru na tožbo; tožeča stranka se je nanje odzvala s prvo pripravljalno vlogo, katere stroški so ji z izpodbijano sodbo priznani. Pravno odločilna dejstva pa je tožena stranka navajala tudi v vlogi z dne 7. 6. 2016. V tej vlogi se je tožena stranka sklicevala tudi na novo pravno podlago zahtevka (ZDen). Na nova dejstva in dodatno pravno interpretacijo se je bila tožeča stranka dolžna odzvati, saj bi v nasprotnem primeru zanjo lahko nastale neugodne posledice. Druga pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 20. 12. 2016 je bila torej potrebna; ne zaradi novo postavljenega dodatnega zahtevka - tega bi tožeča stranka lahko podala že v tožbi - ampak zaradi pravno relevantnih navedb tožene stranke v vlogi z dne 7. 6. 2016.