TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2975/2019/25 (122-17) z dne 11. 11. 2020 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Za priznanje statusa begunca ni dovolj, da prosilcu grozijo dejanja preganjanja in da ima prosilec lastnost oziroma značilnost (rasno, versko, nacionalno, družbeno ali politično), ki se preganja, ali pa mu je ta pripisana, pač pa mora med nevarnostjo preganjanja oziroma odsotnostjo zaščite pred dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje obstajati povezava.

Če bi se izkazalo, da obstaja dovolj resna nevarnost, da bo tožnik priprt oziroma obsojen na zaporno kazen in tam nato celo mučen ali izpostavljen drugim dejanjem preganjanja zgolj ali pa tudi zato, ker je obtožen oziroma obsojen za kaznivo dejanje delovanja proti oblasti (če bi bil obsojen za kakšno drugo dejanje pa ne), in če bi bilo verjetno, da akterjem mučenja in slabega ravnanja v priporih in zaporih niti ne bo očitno ali znano, da je tožnik obtožen/obsojen zgolj zaradi korupcije in ne zaradi tega, ker bi organi pregona dejansko menili, da tožnik nasprotuje državni oblasti, potem je mogoče tudi priznanje statusa begunca na podlagi pripisanega političnega prepričanja.

Sodišče ocenjuje, da so bili novi dokazi dovolj konkretni in predloženi dovolj zgodaj, predvsem pa so za končno odločitev lahko relevantni, zato je dokazovanje z njimi dopustilo in ni uporabilo določbe o prekluziji iz 52. člena ZUS-1.38 To pomeni, da sodišče ni zavrnilo izvedbe tega dokaza zgolj zato, ker tožnik po oceni sodišča ni navedel upravičenih razlogov, zakaj jih ni predložil že v upravnem postopku, ima pa lahko večja ali manjša prepričljivost tožnikovih trditev v zvezi s tem, vpliv na oceno verodostojnosti tožnika v povezavi s tem dokazom.