TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 826/2022-6 z dne 23. 8. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Iz stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z naknadno prošnjo (to je slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 poimenoval kot ponovno prošnjo) razvidno, da je zanjo upoštevaje člen 2(q) Direktive 2013/324 (Procesna direktiva) značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na člen 40(2) navedene direktive se v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Šele če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) iste direktive nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.

ZMZ-1 v tretjem odstavku 64. člena določa, da so lahko novi dokazi ali dejstva obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Glede na navedeno organ po prejemu naknadne (oziroma ponovne) prošnje preveri upoštevnost navedb o novih dejstvih ali predloženih novih dokazih najprej z vidika časa njihovega nastanka, torej, ali so nastali (se pojavili) po izdaji predhodne odločitve, v primeru zgodnejšega obstoja, to je v času prvega postopka, pa še, ali je do opustitve njihovega navajanja ali predlaganja prišlo po prosilčevi krivdi.

To, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbi spregledalo pritožničino stališče o neupravičeni opustitvi navedb, je imelo za posledico, da je izostala (tudi) celovita presoja upoštevnosti predloženih "starih" dokazov, ki naj bi potrdili te navedbe. Tudi zanje je pomembno, ali so za zakasnitev pri njihovi predložitvi obstajali razlogi, ki jih ni mogoče pripisati tožniku, to je dogodkom, na katere ni imel vpliva in mu torej v tej zvezi ni mogoče pripisati krivde. V tem pogledu se kot pomembno kaže vprašanje, ali za nekrivdno ravnanje zadošča tožnikovo prepričanje, katere navedbe in dokazi bodo zadostovali za uspeh v postopku (npr. v prvem postopku predložena tiralica), pa se to prepričanje kasneje ni uresničilo, ter tudi, ali so obstajale kakršnekoli ovire za pošiljanje dokumentov tožniku že v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito in ne šele, ko je prejel zavrnilno odločbo.