TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 343/2001 z dne 22. 1. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Idriji št. N 2/94 z dne 9. 3. 2001 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Ker je v okviru ugotavljanja močnejše pravice sodišče presojalo, ali je katera od strank na spornem zemljišču pridobila lastninsko pravico na podlagi katerega od zakonsko določenih načinov, pritožnici z izpodbijanima sklepoma iz navedenega razloga ni mogla biti kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zgolj to, da naj bi sodna odločba posegla v premoženjskopravni položaj pritožnice, kršitve te ustavne pravice še ne izkazuje. Tudi zgolj to, da je sodišče pri odločanju po pravični oceni upoštevalo le kriterij enakosti (delitev na pol), ne pa tudi kriterija katastrske meje, za uporabo katerega se je zavzemala pritožnica, ne pomeni arbitrarnega odločanja. Sodišče druge stopnje je namreč pojasnilo, zakaj je bila v odsotnosti drugih kriterijev (lega, konfiguracija terena, kultura parcel) sprejemljiva uporaba le navedenega kriterija in tudi zakaj ni bilo dolžno uporabiti določbe 31. člena ZENDMPE. Glede na to, da iz ustavne pritožbe ni razvidno, opustitev izvedbe katerih konkretnih dokazov pritožnica sodišču očita oziroma ali je v postopku sploh (na ustrezen način) predlagala dokaze, katerih opustitev izvedbe očita sodišču, pritožnica tudi kršitve pravice iz 22. člena Ustave ni uspela izkazati. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa ustavna pritožba ni dopustna, ker pritožnica ni izkazala, da bi izčrpala vsa pravna sredstva.