TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se razveljavi (točke I, II, III, IV, V, VI, VII, VIII in točka IX izreka v delu, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za litispendenco oziroma pravnomočno razsojeno stvar, ni pravilen. Prav tako tudi ne gre za uveljavljanje zahtevkov kot pravic iz delovnega razmerja. Dva spora sta identična, če je podana istovetnost strank in istovetnost tožbenega zahtevka, pri čemer je v teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da se za presojo istovetnosti tožbenega zahtevka v fazi, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno, uporablja procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti toženega zahtevka enakovredno upošteva tožbeni predlog, kot tudi dejansko podlago zahtevka, pri čemer slednja predstavlja sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek. Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče uveljavljati. Ob primerjavi med obravnavano zadevo in zadevama opr. št. I Pd 25/2016 in I Pd 637/2017 (prej I Pd 1104/2013) je ugotoviti, da je sicer v obeh zadevah podana istovetnost strank in tudi bistveno enak tožbeni predlog, vendar pa dejanska podlaga zahtevka ni enaka. Tožnik namreč v obravnavani zadevi utemeljuje tožbeni zahtevek z drugimi dejstvi kot v navedenih delovnih sporih, in sicer na obstoju odškodninske odgovornosti, pri čemer pravnomočno odločitev o ničnosti sklepa o tožnikovem odpoklicu opredeljuje kot protipravno ravnanje tožene stranke, ki je tožniku povzročilo škodo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica. Škodo torej uveljavlja kot pozitivni pogodbeni interes in ne kot plačilo pravice iz delovnega razmerja.