TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 56. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I - popr., 21/94, 23/96 in 1/2000) je bil v neskladju z Ustavo, prvi odstavek 150. člena istega zakona in tretja alineja prvega odstavka 196. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 in 57/08) pa sta v neskladju z Ustavo, če se navedene določbe razlagajo tako, da je lastnik stanovanja po smrti najemnika - prejšnjega imetnika stanovanjske pravice - dolžan skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino z ožjimi družinskimi člani iz 6. člena Stanovanjskega zakona, razen z osebo, ki je imela ob uveljavitvi tega zakona položaj zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 616/2005 z dne 17. 1. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2142/2005 z dne 1. 6. 2005 se zavrne.

Zakonec oziroma zunajzakonski partner je imel primerljiv položaj s položajem, kot ga je imel imetnik stanovanjske pravice. Zato je treba enako stališče, kot je že bilo sprejeto glede položaja prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, uporabiti tudi za zakonca oziroma za zunajzakonskega partnerja. To pomeni, da je bila oziroma da je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, če se razlaga tako, da lastnik stanovanja po smrti najemnika - prejšnjega imetnika stanovanjske pravice - z njegovim zakoncem oziroma z njegovim zunajzakonskim partnerjem, s katerim je v stanovanju živel ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona, ni dolžan skleniti najemnega razmerja za nedoločen čas in z neprofitno najemnino. Navedeni razlogi pa po naravi stvari ne omogočajo enakega varstva pravnega položaja zakoncem oziroma zunajzakonskim partnerjem, ki niso živeli s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice ob transformaciji stanovanjskih v najemna razmerja oziroma ki do smrti najemnika - prejšnjega imetnika stanovanjske pravice - niso ohranili položaja, ki so ga imeli ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona. Skupnosti, ki jo gradi najemnik s svojim partnerjem, in skupnosti, ki jo sestavlja z otroki (posvojenci, rejenci), starši, posvojitelji in drugimi ožjimi družinskimi člani iz 6. člena Stanovanjskega zakona ni mogoče enačiti. Želja in namen skupnega trajnega bivanja je praviloma le med zakonci, ne pa tudi med drugimi ožjimi družinskimi člani. Ureditev, ki enemu izmed ožjih družinskih članov omogoča vstop v najemno razmerje, še ne zagotavlja pričakovalne pravice, ki bi že sama po sebi zagotovila nespremenljivost pravnega položaja. Načelo pravne varnosti tudi ne zagotavlja nespremenljivosti pravne ureditve, terja pa ustrezno dolg čas, da se naslovljenci pravnih norm lahko prilagodijo na spremenjene razmere. Od uveljavitve Stanovanjskega zakona in Zakona o denacionalizaciji leta 1991 je nedvomno preteklo dovolj časa za prilagoditev. Določitev neprofitne najemnine tudi za najemna razmerja, v katera vstopajo ožji družinski člani, pomeni trajno zakonsko omejevanje pomembnega lastninskega upravičenja, tj. prostega pogodbenega prenosa pravice uporabljati in uživati stvar ter s tem prostega pogodbenega določanja višine najemnine. Zagotavljanje primernih stanovanjskih pogojev najemnikov je mogoče z ukrepi, ki so z vidika posega v lastninsko pravico po svoji naravi blažji, zato bi priznanje pravice ožjim družinskim članom, da nadaljujejo najemno razmerje v denacionaliziranih stanovanjih za neprofitno najemnino, pomenilo nedopusten poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev. To pomeni, da je lastninska pravica denacionalizacijskih upravičencev glede razmerja med najemniki in najemodajalci razumen razlog za razlikovanje pravnih položajev najemnikov v denacionaliziranih in nedenacionaliziranih stanovanjih. Nadaljevanje najemnega razmerja po smrti najemnika pod drugačnimi pogoji ni takšen odmik od splošne ureditve položaja v primeru smrti pogodbene stranke, ki bi povzročal nasprotja znotraj pravnega reda in s tem kršitev načela pravne varnosti. Višina najemnine zgolj zato, ker ni določena kot neprofitna, sama po sebi ne pomeni kršitve lastninske pravice, nedotakljivosti stanovanja ali varstva družine ter pravice do doma. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da vsebina izpodbijanih določb, kot jim jo je dalo sodišče, glede tistih ožjih družinskih članov, med katere sodi tudi pritožnica, ni v neskladju z Ustavo. Glede na to presojo izpodbijani odločitvi sodišč tudi ni mogoče očitati očitne napačnosti.