TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati znesek 182.924,41 EUR.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 18.280,66 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.“

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v ostalem nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 228,03 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, ki začne teči po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 278,19 EUR revizijskih stroškov v roku 15 dni, ki začne teči po vročitvi te revizijske odločbe.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je procesni standard obrazloženosti sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Zato tudi ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe in tudi ni pomembno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in končno zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo.

Določba 376. člena OZ2 (prepoved ultra alterum tantum) je bila v izpodbijani sodbi uporabljena tako, kot se glasi; sodišči prve in druge stopnje sta v skladu z navedeno povsem jasno zakonsko določbo, ki ne dopušča nobene drugačne pomenske razlage kot izhaja iz jezikovne analize povzetka besedila določbe, pravilno poudarili, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, tudi v primerih, kakršen je sporni, ko so začele teči že pred uveljavitvijo OZ.

Ni materialnopravno utemeljen revizijski očitek, da bi moral biti upoštevan triletni rok iz 372. člena ZOR v delu zahtevka kapitaliziranih zamudnih obresti, saj v takšnih primerih velja tisti zastaralni rok, ki velja za vtoževano glavnico - v skladu z določbama 369. člena ZOR, kot tudi kasnejšega 347. člena OZ; v takšnih primerih namreč predstavljajo zamudne obresti takšno akcesorijo glavnici, da zastarajo v času, ki velja za izvorno glavnično terjatev. Zastaranje je logično poenoteno, vezano na zastaralni rok, ki velja za zahtevek za plačilo glavnice. Temelj tožbenega zahtevka je v glavnici in ne v zamudnih obrestih, ki predstavljajo zgolj postransko dajatev k vtoževani glavnici, kar po navedenih specialnejših določbah, ki je urejala oziroma ureja zastaranje, spremeni oziroma podaljša zastaralni rok. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da v tem primeru ne gre za občasne dajatve v smislu 372. člena ZOR, za katere velja triletni zastaralni rok, temveč velja enak - splošni petletni zastaralni rok kot za glavno terjatev (vrnitev posojila v enkratnem znesku).

Materialno pravno je utemeljen revizijski očitek, da nista bili upoštevani določbi drugega odstavka 279. člena in 400. člena ZOR (po 1. 1. 2002 – 375. člen in 381. člen OZ), saj je sodišče prve stopnje, temu pa je smiselno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo vse pritožbene očitke, pravnomočno prisodilo tudi kapitalizirani znesek zamudnih obresti od pogodbenih obresti od zapadlosti do vložitve tožbe. V skladu z navedeno zakonsko ureditvijo takšne procesne zamudne obresti lahko tečejo le od vložitve tožbe dalje.