IZREK
I. Pritožba tožeče stranke zoper točke II, IV in VI izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.
II. Pritožbi tožene stranke zoper
točko III izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne,
točko V izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi,
točko VI izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti še stroške prvostopenjskega postopka v višini 1.053,56 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala tožeča stranka plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.
III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.012,27 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala tožeča stranka plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.
JEDRO
Oblikovanje posesti tako, da imajo nad pravno nesamostojnimi deli nepremičnine izključno posest posamezni solastniki, je zgolj ena od možnih oblik izvrševanja pravice do posesti, v praksi pa je nemara celo najpogostejša. Vsekakor pa takšna oblika izvrševanja posesti še ne pomeni, da je nastala etažna lastnina.
Iz drugega odstavka 67. člena SPZ je mogoče sklepati, da je imel SPZ v mislih predvsem vrednost stvari ali delov stvari kot merilo, ki se ga naj ga upošteva v zvezi s solastnino. Prav tako je mogoče višino solastniških deležev na ostalih, funkcionalno povezanih, vendar nepozidanih parcelah, pripisati različnim okoliščinam.
Solastninskega deleža na prostoru ni mogoče določiti, če ima solastnik v posesti več prostorov. Sodišče je vezano na solastninski delež, kot je vpisan v zemljiški knjigi.
Poleg tega pa je poskušala vzpostaviti merila za delitev stroškov, ki so bila drugačna kot je zakonsko pravilo, namreč delitev bremen po solastniških deležih. Za odstopanje od teh meril je pač potrebno soglasje vseh in ne zgolj večinska odločitev, že zaradi varovanja koristi manjšinskih solastnikov.
Če je tožeča stranka plačevala stvari in storitve tretjim, te pa so bile namenjene obratovanju zgradbe v solastnini, je prišlo do obogatitve solastnikov na račun tožeče stranke. Če za takšno ravnanje tožeče stranke ni bilo pravnega temelja, je pravni temelj za zahtevke tožeče stranke torej vseeno lahko le 190. člen OZ, čeprav tožeča stranka ni bila upravnik (ali „upravitelj“) zgradbe.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.