TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je javni tožilec vložil pritožbo v korist obtoženca zaradi kršitve
materialnega zakona iz 5. točke 365. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom
38. člena KZJ, sme pritožbeno sodišče ob ugoditvi tožilčevi pritožbi
po 379. členu ZKP preizkusiti tako posamezne kot enotno kazen.

Sodišče prve stopnje je spoznalo obtoženca za krivega kaznivega
dejanja poneverbe po 2. odstavku 141. člena KZS in kaznivega dejanja
tatvine po 1. odstavku 165. člena KZS in ga obsodilo za prvo dejanje
z uporabo omilitvenih določil na 8 mesecev zapora, za drugo dejanje
na 1 mesec zapora in mu nato izreklo enotno kazen 8 mesecev in 15 dni
zapora.
Zoper to sodbo sta se pritožila obtoženčev zagovornik in javni
tožilec; prvi iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 363. členu
ZKP, drugi pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz
11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP in zaradi kršitve materialnega
zakona iz 5. točke 365. člena ZKP. Oba pritožnika sta predlagala
razveljavitev napadene sodbe v celoti.
Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi javnega tožilca, znižalo
obtožencu posamezno kazen, izrečeno za kaznivo dejanje poneverbe na 5
mesecev in 15 dni zapora, nato pa mu ob nespremenjeni kazni 1 meseca
zapora za kaznivo dejanje tatvine izreklo enotno kazen 6 mesecev
zapora. V ostalem je pritožbo javnega tožilca, v celoti pa pritožbo
zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je javni tožilec SR Slovenije
vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Tožilec meni, da je pritožbeno
sodišče prekoračilo pritožbeni predlog javnega tožilca, ko je
obsojencu poleg enotne kazni znižalo tudi posamezno kazen, izrečeno
za kaznivo dejanje poneverbe. Sodišče prve stopnje je kršilo
materialni zakon v škodo obsojenca le z izrekom enotne kazni. Zato je
javni tožilec s pritožbo zahteval sanacijo materialne kršitve s tem,
da se ustrezno spremeni le odločba o enotni, ne pa tudi posamezni
kazni. Ker je sodišče druge stopnje obsojencu poleg enotne kazni
znižalo še posamezno kazen za kaznivo dejanje poneverbe, je po mnenju
javnega tožilca SRS v obsojenčevo korist kršilo 1. odstavek 376.
člena, 1. odstavek 387. člena in 11. točko 1. odstavka 364. člena
ZKP. Javni tožilec SRS je predlagal, da Vrhovno sodišče SR Slovenije
zahtevi ugodi in z deklaratorno odločbo ugotovi navedene kršitve
zakona o kazenskem postopku.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je le delno ugodilo zahtevi za varstvo
zakonitosti.
Ni dvoma o tem, da je sodišče prve stopnje z izrekom enotne kazni
osmih mesecev in petnajstih dni zapora ob posameznih kaznih 8 mesecev
in 1 meseca zapora, v obsojenčevo škodo kršilo kazenski zakon v 4.
odstavku 38. člena KZJ. Po citirani določbi se kazen zapora izreka na
cela leta in cele mesece, le do 6 mesecev pa tudi na cele dni. Z
izrekom enotne kazni osmih mesecev in 15 dni zapora je torej prišlo
do kršitve materialnega zakona na način kot to izhaja iz 5. točke
365. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s takim izrekom enotne
kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Ko je javni tožilec
med drugimi pritožbenimi razlogi uveljavljal tudi kršitev
materialnega zakona po 5. točki 365. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom
38. člena KZJ, je na dlani, da je bila njegova pritožba vložena v
korist obsojenca, saj se je kršitev materialnega zakona lahko
odpravila le z znižanjem enotne kazni osmih mesecev in 15 dni zapora
na 8 mesecev zapora ali na še nižjo zaporno kazen. Zato se v zahtevi
za varstvo zakonitosti neutemeljeno zatrjuje, da tožilčeva pritožba v
rednem postopku ni bila vložena v obsojenčevo korist. Javni tožilec v
pritožbi posameznih kazni ni omenjal. Z uveljavljanjem kršitve 4.
odstavka 38. člena KZJ je smiselno grajal le odločbo o enotni kazni,
čeprav se je v končnem predlogu zavzemal za razveljavitev napadene
sodbe, ne da bi vsaj podrejeno predlagal znižanje enotne kazni.
Sodišče druge stopnje ni ugodilo tožilčevi pritožbi, kolikor je ta
uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke
1. odstavka 364. člena ZKP, uveljavljano kršitev materialnega zakona
pa je saniralo s tem, da je obsojencu znižalo posamezno kazen za
kaznivo dejanje poneverbe z 8 mesecev na 5 mesecev in 15 dni zapora,
nato pa ob nespremenjeni posamezni kazni 1 meseca zapora za kaznivo
dejanje tatvine na novo izreklo enotno kazen 6 mesecev zapora.
Po mnenju Vrhovnega sodišča SR Slovenije sodišče druge stopnje s
takšno odločitvijo ni kršilo vseh tistih procesnih določb v korist
obsojenca, kot to zatrjuje zahteva. Zahteva javnega tožilca SRS
namreč prezre vsebino določila 379. člena ZKP, da pritožba zaradi
zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve
kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi
pritožbo zaradi odločbe o kazni, o varnostnih ukrepih in o odvzemu
premoženjske koristi. Čeprav je bila v obravnavanem primeru kršitev
materialnega zakona povzročena z izrekom enotne kazni 8 mesecev in 15
dni zapora in je bilo to kršitev mogoče sanirati že z znižanjem
enotne kazni na 8 mesecev zapora, v tem primeru bi izjemoma načelo
asperacije prevladalo načelo absorpcije, v zakonu ni ovire, ki bi
sodišču druge stopnje preprečevala preizkusiti tudi ustreznost
posameznih kazni, iz katerih rezultira enotna kazen. To tembolj, ko
je bila v danem primeru pritožba javnega tožilca nedorečena in
pritožbeni predlog nejasen. Zato zahteva nima prav, ko zatrjuje, da
je sodišče druge stopnje odločalo izven okvira tožilčeve pritožbe.
Pač pa je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega
postopka iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, ko je na strani 4
svoje odločbe med drugim navedlo: "... tako je sodišče druge stopnje
obtožencu z uporabo omilitvenih določil določilo za prvo kaznivo
dejanje omiljeno kazen, da bi tako odpravilo kršitev kazenskega
zakona, ki je ni mogoče odpraviti drugače, ker se zaradi višine kazni
javni tožilec sploh ni pritožil. Zaradi tega je bila določena
nesorazmerna nizka kazen, drugačen izrek pa ni bil možen ...". Ti
razlogi so popolnoma nejasni, deloma pa tudi v nasprotju s podatki
spisa. Določno je bilo že povedano, da je bila tožilčeva pritožba
vložena v obtoženčevo korist, saj je ta smiselno zahtevala izrek
nižje enotne kazni in da je bilo mogoče sanirati kršitev kazenskega
zakona že zgolj z znižanjem enotne kazni na 8 mesecev zapora. Nadalje
iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, kot da je šele to
sodišče izreklo obtožencu za kaznivo dejanje po 2. odstavku 141.
člena KZS omiljeno kazen, dejansko pa je že na prvi stopnji izrečeno
omiljeno kazen le znižalo od 8 mesecev na 5 mesecev in 15 dni zapora.
Iz razlogov drugostopne sodbe na strani 5 izhaja, kot da bi bili
obtožencu obe posamezni kazni omiljeni, dejansko pa mu je bila
izrečena omiljena kazen le za kaznivo dejanje poneverbe po 2.
odstavku 141. člena KZS. Končno je treba še pripomniti, da tudi izrek
drugostopne sodbe ni povsem točen, ko se navaja, da je bila
zagovornikova pritožba v celoti zavrnjena. Zagovornik se je pritožil
tudi zaradi odločbe o kazni in ko je sodišče druge stopnje dejansko
znižalo tako posamezno, kot enotno kazen, je s tem delno ugodilo tudi
zagovornikovi pritožbi.
Ko je tožilčeva zahteva vložena v škodo obsojenca, je Vrhovno sodišče
SRS v skladu s 1. odstavkom 422. člena ZKP z deklaratorno sodbo le
ugotovilo kršitev zakona.