TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper: - sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 358/2004 z dne 25. 8. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1129/2004 z dne 20. 7. 2004 in - sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 374/2004 z dne 2. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 334/2002 z dne 26. 8. 2004 se ne sprejme.

Pritožnik v ustavni pritožbi ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi lahko, če bi jih imel možnost uveljavljati v postopku, privedle do tega, da pripor zoper njega ne bi bil podaljšan. Pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal, da mu ni bila dana možnost predlagati izvedbe dokazov v njegovo korist ter ni izkazal, do katerih dejstev in dokazov se ni mogel izjaviti. Zato za kršitev 22. člena, prvega odstavka 23. člena in tretje alineje 29. člena Ustave očitno ne gre. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave utemeljuje pritožnik posredno s kršitvami 22. člena in tretje alineje 29. člena Ustave, za katere očitno ne gre. Zato že iz tega razloga očitno ne gre za kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Prvostopenjsko sodišče je dne 26. 8. 2004 izreklo obsodilno sodbo in po petem odstavku 361. člena ZKP nato podaljšalo pripor. Tudi po stališču drugostopenjskega sodišča je prvostopenjsko sodišče po tem, ko je sprejelo svojo odločitev o krivdi in izreklo kazen, pritožniku v skladu s petim odstavkom 361. člena ZKP podaljšalo pripor. Stališče sodišč je oprto na razlago Zakona in obrazloženo. Po presoji Ustavnega sodišča takšno stališče ni v neskladju s pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave in tretje alineje 29. člena Ustave, do katere naj bi prišlo zato, ker mu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o tem, ali so podani pogoji za podaljšanje pripora. Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. Ker pritožnik navedene kršitve ni uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora, pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev, zato vsebinska obravnava tega očitka ni bila mogoča. Kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave zatrjuje pritožnik s tem, da je v ponovljenem postopku pri odločanju o podaljšanju pripora na drugi stopnji sodelovala sodnica, ki je v prvem sojenju sodelovala pri izdaji obsodilne sodbe. To dejstvo samo po sebi zatrjevane kršitve še ne more utemeljiti. Odločanje o podaljšanju pripora pomeni le preizkus, ali so razlogi za pripor še podani. Odločanje o podaljšanju pripora je ločeno od vsebinskega meritornega odločanja o obtožbi. Zato v tem primeru ne gre za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.