TFL Vsebine / TFLGlasnik

IZHODIŠČE

Davčni zavezanci, ki kupujejo osebna vozila, pri njihovi nabavi na podlagi točke c iz 66. člena ZDDV-1 nimajo pravice do odbitka vstopnega DDV-ja. Izjema od tega splošnega pravila velja za zavezance, ki v gospodarski dejavnosti kupujejo osebna vozila za nadaljnjo prodajo ali za oddajanje v najem – ti imajo pri nabavi osebnih vozil pravico do odbitka vstopnega DDV-ja. Zavezanci, ki kupujejo osebna vozila za nadaljnjo prodajo, jih, če jih ne nabavijo za znanega kupca, evidentirajo v zalogo vozil. Vozila iz zaloge lahko ti davčni zavezanci izvzamejo za lastno rabo in za različne namene, in sicer:

• za testne namene: testna vozila so namenjena potencialnim bodočim kupcem za testne vožnje;
• za oddajanje v najem in dajanje v uporabo kot nadomestna vozila: nadomestna vozila so namenjena obstoječim lastnikom vozil in se jim izročijo za servisni pregled ali popravilo;
• za službene namene davčnega zavezanca.

Postavlja se vprašanje, kakšna je zakonsko skladna DDV- obravnava izvzema in nadaljnje rabe vozil, ki jih je zavezanec kupil za dejavnost prodaje vozil, iz zaloge davčnega zavezanca, od katerih je pri nabavi odbijal celoten vstopni DDV, uporabi pa jih za enega od namenov iz prejšnjega odstavka.

ANALIZA

ZDDV-1 v točki a 8. člena določa, da se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje tudi uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec proizvede, zgradi, nabavi, predela ali uvozi pri opravljanju dejavnosti, za namene opravljanja njegove dejavnosti, če od takega blaga, če bi ga nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do celotnega odbitka DDV-ja. Enaka določba je vključena v točko a 18. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV- direktiva), ki pa je za države članice izbirna.¹ Slovenija se je odločila, da za tako imenovano lastno rabo določi obveznost obračuna DDV-ja.

Navedena določba je državam članicam omogočala, da so sprejele nacionalno zakonodajo, s katero so zagotovile, da podjetja, ki zaradi opravljanja dejavnosti, ki je oproščena DDV-ja, ne morejo odbiti DDV-ja, ki so ga plačala pri nakupu poslovnih sredstev, niso v slabšem položaju v primerjavi s konkurenti, ki enako dejavnost opravljajo s sredstvi, ki so jih pridobili brez plačila DDV-ja tako, da so jih proizvedli sami, ali splošneje, tako, da so jih pridobili »v okviru [svoje] dejavnosti«. Da bi bili konkurenti enako davčno obremenjeni kot podjetja, ki so sredstva pridobila od tretjih oseb, je člen 5(7)(a) Šeste direktive² omogočal, da države članice uporabo blaga, pridobljenega v dejavnosti, za opravljanje oproščene dejavnosti družbe, štejejo za dobavo blaga, opravljeno za plačilo v smislu členov 2(1) in 5(1) te direktive, in da torej navedeno uporabo obdavčijo z DDV-jem (glej točko 26 v sodbi SEU v zadevi C-299/11).

Zavezanec, ki je nabavil osebna vozila za nadaljnjo rabo, je torej pri nabavi imel pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV-ja, ker je vozila kupil za dejavnost nadaljnje prodaje. Zato je obračun ali neobračun DDV-ja po 8. členu ZDDV-1 odvisen od tega, ali zavezanec, upoštevaje uporabo osebnega vozila za lastno rabo, če bi ga nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do celotnega odbitka DDV-ja. Odgovor je torej odvisen od tega, ali je treba šteti rabo osebnih vozil za testne namene, za uporabo kot nadomestna vozila in za službene namene davčnega zavezanca kot tako rabo, ki daje zavezancu pravico od odbitka DDV-ja, ali ne.

Glede odbitka vstopnega DDV-ja je v 63. člen ZDDV-1 implementiran 168. člen DDV-direktive. Določbe 66. člena ZDDV-1 pa se nanašajo na enega od primerov, ki so v smislu 176. člena DDV-direktive kot luksuzni predmeti izvzeti iz pravice do odbitka vstopnega DDV-ja.

Testna vozila

Testna vozila po svojem namenu rabe ustrezajo opredelitvi vozil, ki se uporabljajo za nadaljnjo prodajo. Če namreč zanemarimo njihovo ekonomsko izrabo v času, ko so na voljo za testiranje, so ta vozila namenjena nadaljnji prodaji. Ne glede na to, da se vozila pred samo prodajo uporabljajo v testne namene (promocija prodaje), so tudi po pojasnilu davčnega organa ta vozila v osnovi še vedno kupljena z namenom nadaljnje prodaje.

Tako stališče je davčni organ zavzel v pojasnilu 4230- 494103/2012-2 01-620-03, potrjuje pa ga tudi kasneje sprejeta sodna praksa Vrhovnega sodišča republike Slovenije. V 14. točki sodbe X Ips 307/2015, ki se sicer nanaša na nabavo plovil za promocijske namene, je sodišče sklenilo: »Po presoji Vrhovnega sodišča je izdatek za nabavo sredstva za namen promocije prodaje plovil lahko obravnavan kot strošek, ki je neposredno in takoj povezan z dejavnostjo prodaje plovil, pod pogojem, da je sestavni del cene prodajanih plovil. V določenih segmentih prodaje stvari, kamor spada tudi prodaja plovil, je namreč ta dejansko (glede na pričakovanja kupcev) težko izvedljiva brez razstavnih modelov.

Zato je razumno, da prodajalec nabavi model plovila, ki je istovrsten ali primerljiv z drugimi modeli, ki jih ima v svoji prodajni ponudbi, in ga uporablja za namene promocije, na koncu pa tudi proda. V teh primerih prodaja brez promocije ne bi bila mogoča ali pa bi bila bistveno otežena, zato imajo takšni stroški (med drugim nakup promocijskega plovila) neposredno in takojšnjo povezavo s celotno gospodarsko dejavnostjo davčnega zavezanca. Dejavnost promocije, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je ta dejansko namenjena omogočanju oziroma pospeševanju nadaljnje prodaje, tako ni mogoče šteti kot samostojno dejavnost v smislu 66. člena ZDDV-1, ampak kot dejavnost, ki jo zavezanec (prodajalec) izvaja kot del svoje gospodarske dejavnosti nadaljnje prodaje plovil.« Zato je treba utemeljeno skleniti, da se z izvzemom osebnih vozil iz zaloge za uporabo za testna vozila namen nadaljnje prodaje ne spremni.

Zato zavezanec ob izvzemu vozil nima obveznosti obračuna DDV-ja po 8. členu ZDDV-1.

Celoten članek je dostopen za naročnike!