TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 27/16) ni v neskladju z Ustavo.   Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 57/2017 z dne 14. 2. 2017 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.   Nasprotna udeleženka NOVA KBM, d. d., Maribor, sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Prvi odstavek 155. člena Ustave praviloma prepoveduje povratno učinkovanje zakona. Predpis med drugim povratno učinkuje tedaj, ko je za začetek njegove uporabe sicer določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega predpisa. Stečajnemu dolžniku se obveznosti odpustijo šele s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti, ki se lahko izda šele po koncu preizkusne dobe, in ne že s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti. Zato do pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti njegov pravni položaj ni zaključen. Sprememba zakona, ki delno spreminja pogoje odpusta, uveljavljena pred pravnomočnostjo navedenega sklepa, tako ne pomeni povratnega učinkovanja zakona in ni v neskladju s prvim odstavkom 155. člena Ustave. Načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Če zakon poslabšuje posameznikov pravni položaj, Ustavno sodišče presoja, ali navedeni javni interes odtehta težo posledic poslabšanja pravnega položaja. Zakonska ureditev, ki v času odločanja o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku podaljša upoštevno obdobje presoje njegovih ravnanj in namesto taksativno določenih ovir za odpust obveznosti uveljavi presojo na podlagi generalne klavzule, pomeni poslabšanje njegovega pravnega položaja v okviru zakonske ureditve odpusta obveznosti. Preprečevanje možnosti zlorab in zaščita upnikov pred možnimi zlorabami po teži pomenita javni interes, ki prevlada nad zaupanjem posameznega stečajnega dolžnika, da ravnanja, ki ustrezajo generalni klavzuli zlorabe pravice do odpusta obveznosti (v podaljšanem upoštevnem obdobju), ne bodo predmet vrednotenja v postopku odločanja o ugovoru zoper odpust obveznosti. Zato zakonska ureditev ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo. Ker Višje sodišče v obravnavani zadevi svoje odločitve, ki odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse ni obrazložilo, je pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.