TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-140/2018/12 z dne 27. 12. 2018 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Organ je od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri tem mora vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi iz izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov. V primeru, ko prosilec ne predloži nobenih listin oziroma dokazov, se na podlagi pisnega soglasja, s katerim prosilec dovoljuje, da lahko za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskih članih posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij, ugotavlja izkazovanje družinskih vezi (tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2). V primeru, če begunec ne poseduje listinskih dokazov za izkazovanje družinskih vezi, mora navesti vsa dejstva o družinskih članih, s katerimi se združiti, zlasti njihova osebna imena, datume in kraje rojstev, naslove prebivališča ter podatke o tem, kje v času vložitve bivajo. Tujec, ki predloži listine, za katere se ugotovi, da niso pristne, bi bil zato v slabšem položaju kot tujec, ki ne predloži nobenih listin, kar seveda ni dopustno.

Določbo prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 je treba razlagati tako, da velja zgolj za izkazovanje istovetnosti tujca, ki prosi za izdajo določenega lastnega dovoljenja po ZTuj-2, ne pa kadar v skladu s 47.a členom ZTuj-2 kot begunec prosi za izdajo dovoljenja za družinskega člana, sploh za svojega otroka. V tem primeru morajo za izkazovanje istovetnosti otroka veljati tudi druge dokazne listine, ne zgolj tiste, navedene v prvem odstavku 97. člena ZTuj-2.