TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 232/2005 z dne 26. 1. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1199/2002 z dne 14. 11. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 91/2002 z dne 16. 7. 2002 se zavrne.

Vrhovno sodišče je navedbe zahteve za varstvo zakonitosti presojalo v skladu z vsebino pravice iz 62. člena Ustave kot pravice, ki pomeni v kazenskem postopku enega od standardov za zagotavljanje poštenega sojenja. Ugotovilo je, da se je pritožnik zagovarjal s pomočjo tolmača za ruski jezik, na glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč njegov zagovornik, pa ni zahteval, da se mu omogoči uporabljati svoj jezik in v tem jeziku spremljati njen potek. Glede na podatke spisa, ki ga je Ustavno sodišče vpogledalo, in izpodbijano sodbo tega sodišča Vrhovno sodišče pravice pritožnika glede uporabe njegove jezika ni razlagalo v nasprotju z ustavno pravico. Vsebino pravice do uporabe svojega jezika je v izpodbijani sodbi razlagalo na ustavno dopusten način, to je predvsem kot pravico, ki obrambo omogoča.