TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper: - sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 795/98 z dne 13. 10. 1998 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 166/95 z dne 23. 4. 1998, - odločbo Republiškega sekretarja za pravosodje in upravo št. 792-01-137/89-0006-01 z dne 5. 12. 1990, - poziv vodje enote Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, št. IKZ 67/93 z dne 24. 3. 1993, - sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 88/93 z dne 12. 5. 1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp-144/93 z dne 25. 2. 1993 in s sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Trebnjem, št. K 69/89 z dne 22. 10. 1992, - sklep senata Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Novem mestu, št. Ks 139/93 z dne 22. 7. 1993, - sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 582/2000 z dne 27. 6. 2000 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 111/98 z dne 3. 3. 2000, - zoper nezakonito ravnanje pooblaščenih uradni oseb v ZPKZ in - zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Temeljnim sodiščem v Novem mestu, Enote v Trebnjem, št. K 69/89 in pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu št. K 111/98, se zavrže.

Po 82. členu ZUstS je ustavno pritožbo dopustno vložiti zoper tiste posamične akte, ki so bili izdani po uveljavitvi Ustave. Ker je bila odločba Republiškega sekretarja za Pravosodje in upravo št. 792-01-137/89-0006-01 z dne 5. 12. 1990 izdana pred uveljavitvijo Ustave, ustavna pritožba zoper njo ni dopustna. Ker je bila izpodbijana sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 166/95 z dne 23. 4. 1998 razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 795/98 z dne 13. 10. 1998, v tem delu ustavne pritožbe pritožnik ne izkazuje pravnega interesa. Ker pravni interes kot procesna predpostavka ni podan, je bilo treba ustavno pritožbe zavreči. Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo če pritožnik ne izkaže, da je izčrpal redno pravno sredstvo. Pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva lahko Ustavno sodišče izjemoma obravnava ustavno pritožbo, vendar pritožnik tega v konkretnem primeru ni predlagal. Ker ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Pritožnik je ustavno pritožbo vložil po preteku 60 dnevnega roka za njeno vložitev. Da bi šlo za posebno utemeljen primer pa ni izkazal. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu kot prepozno zavrglo. V delu, ko pritožnik zatrjuje kršitev njegovih ustavnih pravic s posamičnimi dejanji, pa ni izkazal, da bi izčrpal sodno varstvo. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev zavreči tudi v tem delu. Tudi glede kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) pritožnik ni izkazal, da je izčrpal vsa pravna sredstva. Zato je bilo ustavno pritožbo tudi v tem delu treba zavreči.