TFL Vsebine / TFLGlasnik

Gospodarstvo zares nima veljave, o tem sem pisala že večkrat. Pravzaprav ni slišano, čeprav je opozoril, prošenj itd. kar nekaj. Najbolj pa sem bila presenečana, ko je AJPES objavil rezultate gospodarstva za leto 2022. Bili so fenomenalni. 23%-na rast prihodkov (147 milijard €), 5%-na rast dobička. A o tem se skoraj ni pisalo! Še več, objave so nosile pesimistične naslove, da so to rezultati z vračunano inflacijo. Kaj res? Menim, da ne. Morda pri kateri od panog, a na splošno zagotovo ne. Dejstvo je, da smo uspešni. Pika. Plače so v redu in zaposleni v gospodarstvu so v večini zadovoljni.

A prežeči tiger čaka in naj bi vstal jeseni. Napovedi so kar temne, počasi usiha gradbeniški sektor, ki je vedno znanilec krize, zaloge so večje, potrošnja se je ustavila in s tem pritok DDV v proračun. Ni več energetskih slabih napovedi, cene so celo zelo padle, večja težava je rast cen hrane, pa seveda banke, ki kujejo izjemne dobičke med sramotno nizko depozitno obrestno mero in vrtoglavo visoko obrestno mero na kredite. Pa še kakšen alarm se oglaša, ki ga ne bi smeli spregledati. In kakšen je načrt? Kakšni so ukrepi?

Od vlade ne slišimo še ničesar. Morda komaj slišna ponavljajoča se opozorila fiskalnega sveta, naj ne presega javni dolg BDP v takem odstotku in naj se ne zadolžujemo po visokih obrestnih merah. In predvsem naj ne trošimo toliko javnih sredstev. Res ne morem razumeti, da se predstavniki oblasti še vedno v nastopih ne pojavijo s številkami v smislu: plače v javnem sektorju ta trenutek znašajo x evrov, če bomo uvedli nove razrede, stebre itd., bo to stalo dodatno toliko. Ali pa: zdravstvo nas stane toliko, če bomo uvedli enotno javno naročanje, bomo prihranili toliko. Ali pa: učencev je toliko, učiteljev potrebujemo toliko, manjka jih toliko, to znaša toliko.

Zelo malo je slišati o učinkovitosti gospodarjenja v tem sektorju. Torej produktivnosti, katere enostavna definicija se glasi: koliko naredimo v enoti časa. Dejstvo je, da je javni sektor bolj neorganiziran ter odgovori in potrditve prihajajo mnogo pozneje, kot smo bili vajeni še nedavno. In tu – torej v produktivnosti – so tudi njegove največje rezerve. Zelo bi si želela slišati analizo, ki bi ocenila ta možni prihranek.

Zadnjič smo se z nekaj kolegi udeležili odličnega seminarja na temo vodenja sestankov. Predavateljica je vse prisotne povprašala, kakšen je po njihovi oceni odstotek delovnega časa, ki ga preživijo na sestankih. Sama sem ga ocenila na 30 odstotkov, saj so tu še sestanki zunaj družbe, prav ponosna sem bila na svoje sodelavce, da so svojega ocenili na okoli 15 odstotkov. Na seminarju pa je bilo prisotnih nekaj udeležencev iz javnega sektorja. Ti so delež svojega delovnega časa, ki ga preživijo na sestankih, ocenili s kar 70 odstotki! Ko smo v nadaljevanju seminarja povedali, da so ključni namen sestanka in njegova agenda, vnaprej določen čas trajanja sestanka in na koncu jasni sklepi, se je izkazalo, da je uspešnost vodenja sestanka zelo odvisna od uspešnosti vodje. Seveda, tu je bistvo problema.

Naj na tem mestu dodam razmislek o boljši učinkovitosti in prihranku časa ter seveda denarja. Zagotovo bi lahko s tem rešili tudi enega od perečih problemov in investirali v nedopustno minimalne plače medicinskih sester in negovalk, pa še nekaj drugih poklicev bi se našlo, ki bi jih morali spodobno plačati. Za to bi morali biti zainteresirani vsi, nedopustno je, kot mi je povedala znanka, da so v enem tednu tri medicinske sestre dale odpoved na enem od oddelkov. Ena od njih je šla za prodajalko v enega od velikih prodajnih centrov zaradi boljših pogojev dela.

O tem sem že in bom še pisala. To je odgovornost vlade, taka nesorazmerja so nedopustna in želimo si urejenega zdravstva. In šolstva. In še česa.

V podjetjih gre logika malce drugače: takojšnja analiza stroškov, potem novi možni prihodki in seveda v prvi vrsti nov razvoj.

Ta je, kljub temu da je na začetku strošek, vendarle ob pravi odločitvi na koncu investicija, ki zagotavlja nove prihodke. Zavedamo se, kaj pomeni razvoj, in to niti približno ni le moderna floskula. Seveda pa so tu še zaposleni, za katere je treba skrbeti in vlagati v njih ter izboljševati njihove pogoje dela, saj je pritisk konkurence zaradi pomanjkanja kadrov neizprosen.

Zato spoštujmo čas. Časomerilec imamo organizirani ljudje vedno nekje v ozadju svojega delovanja.